Zadnji otok

»Če bom jaz predsednik vlade, bo meja s Hrvaško za nelegalne prebežnike nepredušno zaprta,« je med zadnjim predvolilnim soočenjem pribil Janez Janša, ki si je domišljal, da je Viktor Orbán, preden si je začel domišljati, da je Donald Trump.

Za začetek, ne bi rad živel v državi, v kateri bi bila katera izmed meja »nepredušno zaprta«. Meja, na kateri je stal Berlinski zid, je veljala za nepredušno zaprto. Meja med Korejama velja za nepredušno zaprto. Še v Jugoslaviji meje niso bile nepredušno zaprte. Raje živim v državi, v katero lahko kdo pribeži, če je treba – in iz katere lahko kdo zbeži, če smo že ravno pri tem.

A po drugi strani, tako kot je Janševa soproga po volitvah – vsa v deviško belem – kanalizirala Melanio Trump, ki se v ključnih trenutkih zelo rada prikazuje v deviško belem kostumu, je Janša pred volitvami kanaliziral Donalda Trumpa, ki je pred ameriškimi predsedniškimi volitvami na vse pretege obljubljal, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil lep, velik, masiven, nepredušen zid, s katerim bo enkrat za zmeraj ustavil nelegalne pribežnike. Jasno, za vsak primer jih je že kar vnaprej razglasil za »kriminalce, morilce in posiljevalce«.

Begunce in migrante je že vnaprej kriminalizirala tudi kampanja SDS, češ da so teroristi (itd.), svoje pa so dodali nativisti, ki so oznanjali, da je treba naše ženske zavarovati pred begunci in »množičnimi posilstvi«, in kakopak SLS, ki nas je na predvolilnih plakatih prepričevala, da begunci – kot je Ahmad Šami – zaslužijo bolje kot mi in da živijo na naš račun (Ronald Reagan je nekoč volivce zapeljeval z zgodbo o čikaški »welfare queen«, »kraljici sociale«, jasno, črnki, ki uporablja 80 imen, 30 naslovov in 15 telefonskih številk, da vleče bone za prehrano, socialno zavarovanje, pokojnine po štirih pokojnikih in še socialno pomoč, tako da na leto potegne neobdavčenih 150.000 dolarjev), kar se je lepo vklopilo v predvolilni direndaj, v katerem so politiki, veliki in mali, etablirani in protestni, ponavljali, da je v Sloveniji čisto vse narobe, v isti sapi pa svarili pred begunci in migranti, kot da so za to, da je v Sloveniji vse narobe, potemtakem za revščino, nizke plače, bedno minimalno plačo, plačno agonijo razreda J, brezposelnost, izgubljena delovna mesta, prekarizacijo družbe, TEŠ 6, bančno luknjo, čakalne vrste ipd., krivi begunci in migranti. In to tisti begunci in migranti, ki jih sploh še ni pri nas in ki so »tam nekje zunaj« – kot resnica v Dosjejih X.

Ko je Janša nastopil v predvolilnem videu, ki je bil čista kopija videa, s katerim je Ben Carson – črnec (!) – kandidiral za ameriškega predsednika (kar je precej nespoštljiva kulturna prisvojitev), je izgledal kot Melania Trump, ki je govor ukradla Michelle Obama. In ko je v tem videu en passant – verjetno bolj hote kot nehote – kanaliziral še Boruta Pahorja in njegovo kampanjo Spodbujajmo drug drugega, v okviru katere je leta 2012 opravljal različne poklice, ki jih je fotoKrajnc prelevil v stenski koledar (»te roke bodo delale zate, dokler bo treba,« beremo v videu SDS), je izgledal kot Donald Trump, ki je predvolilni slogan Make America Great Again ukradel Ronaldu Reaganu (Let's Make America Great Again). S svojim trumpovskim remiksom konspirologije, etnonacionalizma, alergičnosti na medije in novinarje, alternativnih dejstev, igranja samega-proti-vsem in avtokratskih fantazij pa je le utrdil vtis, da tudi sam živi »tam nekje zunaj«: ko sem namreč gledal predvolilna soočenja, sem imel občutek, da nagovarja in cilja volivce Donalda Trumpa. A tega občutka nisem imel le pri njem, temveč tudi pri antielitnih strankah, ki so begunce in migrante zamenjale z elitami. Ali bolje rečeno: begunce so prikazovale, kot da so elite.

Kar je bilo noro. Še bolj noro pa je bilo, da so vsi – politiki in kandidati ter mediji in »pošteni rodoljubi« – slikali množice beguncev in migrantov, ki se menda selijo v Slovenijo. Številke so variirale: zdaj jih je bilo 40 tisoč, zdaj 60 tisoč. Prihajajo! So že tako rekoč tu! V Bosni! In res, tja so pošiljali reporterje in kamere, a jim te silne begunske množice, ki snuje invazijo na Slovenijo, ni uspelo posneti. Kar me spomni na nekega tipa, ki je v Jugoslaviji snemal vesterne, in to na svojo roko, praktično brez budžeta. Ker ni imel denarja, si ni mogel ničesar privoščiti, zato je vse lahko le sugeriral. In tako v nekem prizoru mimo kavboja prijezdi sosed in ga vpraša: »Hej, kje so pa vsi tvoji konji?« Kavboj odvrne: »Ah, tam za hribom se pasejo!« Za hribom – logično. Zato jih ne vidimo! Zato jih kamera ne ujame! In zato naj bi mu tisti, ki to gledajo, verjeli na besedo – konji se pasejo za hribom! Veliko konj! Čakajo, da jih odpeljejo na tržnico v Kansas City!

Okej, s to begunsko množico je bilo v resnici tako kot z množico, ki se je zbrala na Trumpovi inavguraciji – Trump je trdil, da je bila največja v zgodovini, predvsem pa večja od Obamove inavguralne množice. Kar je bila laž, čista izmišljotina. Ali kot so rekli – »alternativno dejstvo«. Nič, »alternativno« iskanje begunske množice, ki pikira na Slovenijo, je bilo le še en trumpovski moment. Čakali smo le še na nekoga, ki bo »razkril«, da so podnebne spremembe kitajska potegavščina.

Dobrodošli, begunci!

Spomnite se le, kako so si v Evropi – in še posebej v Bruslju – oddahnili, ko v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem niso zmagale populistične stranke, ki zastrašujejo z begunci, migranti in islamizacijo. Zdaj se je to zgodilo pri nas: SDS – stranka, ki zastrašuje z begunci, migranti in islamizacijo – je vendarle relativna zmagovalka volitev. Veste, kaj so rekli, da bi se zgodilo, če bi v Franciji, Nemčiji ali na Nizozemskem zmagala populistična, skrajno desna stranka – da bi to pomenilo konec Evropske unije!

Sodi SDS med populistične, skrajno desne stranke, ki ogrožajo obstoj Evropske unije? To, da gre za edino politično stranko, proti kateri v Sloveniji organizirajo demonstracije, pove veliko. Da se danes nekje protestno – in fizično, analogno – zbere nekaj tisoč ljudi, pomeni, da mora biti res hudo. To, da nobena druga stranka noče z njo v koalicijo (še celo Nova Slovenija, sicer desna, ima zadržke), pove še več. Populistične, skrajno desne stranke tudi drugod v Evropi težko najdejo koga, ki bi hotel z njimi v koalicijo. A tu je še Jelinčičeva SNS, ki pove vse ostalo, kar je treba še povedati: ko je SNS pred leti izpadla iz parlamenta, je vlogo skrajne desnice avtomatično prevzela SDS. Ker v parlamentu ni bilo več skrajno desne SNS, je najskrajnejšo desnico predstavljala SDS, ki je začela prevzemati nekdanjo retoriko Jelinčičeve SNS, tako da Jelinčič zdaj, ob comebacku, na vseh tistih predvolilnih soočenjih sploh ni več štrlel ven, kot je štrlel nekoč. SDS se je lahko nekoč vedno skrila za SNS: glejte, SNS je še hujša in skrajnejša! Vedno je lahko računala na Jelinčiča. Zdaj to ni več mogoče. Au contraire, zdaj se lahko SNS skrije za SDS: kaj nam težite! SDS je še hujša in skrajnejša! SNS si bo morala najti nove tarče.

Kam volilni izid uvršča Slovenijo: v zahodno ali vzhodno Evropo? V bruseljsko ali višegrajsko Evropo? To, da je relativna zmagovalka SDS, nas očitno uvršča v vzhodno, višegrajsko Evropo, to, da so agregatne zmagovalke vendarle stranke, ki so levo od SDS (leva sredina vseh vonjev, barv in okusov), pa jo uvršča v zahodno, bruseljsko Evropo. In rekel bi – v progresivni del te zahodne, bruseljske Evrope. Ne pozabite, da je Slovenija obdana s samimi bolj ali manj skrajno desnimi režimi: na Madžarskem kraljuje Orban, na Hrvaškem HDZ, v Avstriji sprega ljudske stranke (ÖVP) in svobodnjakov (FPÖ), v Italiji pa – po novem – sprega skrajno desne Lige in populističnega Gibanja pet zvezd. Ne, Slovenija ni le obdana s skrajno desnimi režimi, ampak je z njimi obkoljena. Kot med II. svetovno vojno. Le da se za zdaj še ni zlomila in vdala. Ni še sprejela kolaboracije. Slovenija ostaja otok. Zadnji otok daleč naokrog.

Ne bi rad živel v državi, v kateri bi bila katera izmed meja »nepredušno zaprta«. Meja, na kateri je stal Berlinski zid, je veljala za nepredušno zaprto. Meja med Korejama velja za nepredušno zaprto. Še v Jugoslaviji meje niso bile nepredušno zaprte.

Dobrodošli torej v Sloveniji, kjer so vsi proti politiki, a hočejo vsi vanjo (25 strank, 1631 kandidatov, še celo za poslanca italijanske oziroma madžarske narodnosti je bilo tokrat več kandidatov, trije oziroma dva), kjer 50 odstotkov volilnih abstinentov, prepričanih, da živijo v času večnega miru, ko se ti ni treba opredeljevati, sporoča, da bi bilo bolje, če volitev sploh ne bi bilo, kjer zanimanje za demokracijo izginja tako hitro kot zanimanje za politiko, kjer bodo tiste, ki trdijo, da bi morali državo voditi kot podjetje ( jebeš demokracijo!), kmalu preglasili oni, ki trdijo, da bi morali ustanoviti podjetje, ki bi vodilo državo, kjer ni jasno, zakaj desnica s takim užitkom trpi (zakaj njeni glasovi, ki gredo k Janševi SDS, »taktično« ne gredo raje k Toninovi NSi?), kjer stranke pretežno častijo upokojence, ne pa mladino (toliko o razvojni naravnanosti slovenske politike), kjer si stranke, ki obljubljajo prihodnost, domišljajo, da lahko Slovenija v prihodnost pride brez znanosti (Slovenija je v zadnjih desetih letih skupaj z Madžarsko med vsemi evropskimi državami najbolj zmanjšala vlaganja v raziskave in razvoj), kjer ljudje volijo obraze, potem pa od njih terjajo vsebinske rešitve, kjer se novi obrazi zelo hitro postarajo in kjer ljudje v volitvah vidijo le še resničnostni televoting, ki odloča, koga bodo še gledali in koga ne več.

In seveda: dobrodošli v deželi, kjer stranke obljubljajo blaginjo in razcvet, brezmejno slavijo gospodarstvo in mu prisegajo večno zvestobo, toda nobena ne pojasni, od kod bo Slovenija dobila delovno silo, ki je tako zelo – že kar kritično – primanjkuje slovenskemu gospodarstvu. Podjetja neprestano stokajo, da ne dobijo delavcev. Kdo jih bo pripeljal?

Nekaj odgovorov, kako slovenskemu gospodarstvu zagotoviti delovno silo, smo slišali. Prvi se je glasil: Slovenke naj rojevajo več otrok! Slovenke naj se prelevijo v stroje za rojevanje! Zato je treba splav prepovedati! Kretensko. Drugi odgovor se je glasil: slovensko gospodarstvo naj teži k ustvarjanju kakovostnih, visokotehnoloških delovnih mest! In potem tuje delovne sile – tiste iz Sirije, Iraka, Afganistana, Maroka in Alžirije – ne potrebujemo. Nehajte: v Sloveniji je kopica del, ki jih Slovenci nočejo opravljati. Plus: za številna dela je pri nas preprosto premalo delovne sile. Kar seveda pomeni: če hočemo slovenskemu gospodarstvu res dobro, če torej hočemo, da bo normalno delovalo, cvetelo in rastlo, potem bi morali v Slovenijo spustiti ljudi iz vseh tistih dežel, iz katerih sama zdaj begunce in migrante ostro zavrača in jih – če se že ravno prebijejo do meje – ustavlja z rezilno žico. Norvežani in Švedi teh del ne bodo opravljali. In resnici na ljubo – višegrajci tudi ne.

Ja, protibegunska in protiimigrantska retorika ogroža slovensko gospodarstvo. In ja, delavce bo morala slovenskemu gospodarstvu zagotoviti prav ta vlada, ki se zdajle sestavlja. Ta vlada bo morala pripeljati delovno silo – in pripeljati jo bo morala prav iz »begunskih« dežel, ki so zdaj na črni listi. Predstavljajte si, da vlado vendarle sestavi Janez Janša. Na železniški postaji bo stal s transparentom: Dobrodošli, begunci!