Martina Obid Mlakar, oblikovalka nakita

Želela si je postati gledališka režiserka, a je nato oder ustvarila čisto drugje, saj zgodbe pripoveduje s svojimi kolekcijami nakita. Najnovejšo je poimenovala Živalska farma, po knjigi Georgea Orwella. Nastala je na povabilo Pokrajinskega muzeja Ptuj na Ptujskem gradu, kjer bo na ogled od sobote, 16. junija. S tem muzejem je pred leti sodelovala že pri rekonstrukciji starih fibul.

Po izobrazbi je namreč restavratorka. Že v prvem letniku študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je delovno prakso poiskala v studiu vrhunskega zlatarja, srebrokovača in restavratorja Christopha Steidla Porente. Celo desetletje je bila njegova vajenka, sodelavka; najprej je, kot je zahteval mojster, seveda morala dokazati, da »ima oko in roko« za to. Zdaj ve, kaj to pomeni, saj sem ter tja tudi sama koga sprejme v uk. V mojstrovi delavnici jo je kovina v trenutku popolnoma prevzela. Sama pravi, da je bilo to kot nekakšna pogodba s hudičem, saj je razmišljala le še o tem. Pri kovini gre za material, za katerega meni, da je blizu njenemu značaju. »Po svoje je hladna, a lahko z njo delaš zelo natančno, zelo nežne, ženstvene stvari, karkoli ... Takoj mi je bila blizu.«

Zdaj že dobro desetletje ustvarja na svojem, v studiu na Gornjem trgu v Ljubljani. Tu so nastali tudi naprsni kipci, broške iz kolekcije Živalska farma, za katere je bila po naročilu muzeja izhodišče rimska antika. Zamisel zanje je našla v medaljah, odlikovanjih, med preizpraševanjem, katere posameznike in katere vrednote človeštvo že tisočletja postavlja na piedestal. Po njenem si namreč vsak zasluži odlikovanje, vsak dan. Kipce, miniaturne živalske glave iz kovine, je postavila na barvite stebričke ter nanje vkovala še latinske izreke, izbrane za vsakega od protagonistov kolekcije.

Pri ustvarjanju ji neverjeten poriv dajejo prav besede. To je lahko roman, ki ga prebere, ali besedna zveza, ki jo kje sliši. Ko se potopi v ustvarjalni proces, ji zamisli kar švigajo. Tudi za izbiro študija restavratorstva so bile usodne besede, članek njenega kasnejšega profesorja Ivana Bogovčiča o tem, da je restavrator zdravnik za umetnino, ki ji mora prisluhniti, se ji posvetiti, da jo lahko pravilno zdravi. Morda je naklonjenosti do materialov in raziskovanja njihovih lastnosti botrovalo to, da je po srednješolski izobrazbi naravoslovka, študij pa je njej tako ljubo praktično delo s kovino obogatil še s slikarstvom, kiparstvom in oblikovanjem.

Pri restavratorskem delu se umakne, posluša, opazuje, v ospredju je umetnina, v ustvarjalnem procesu pa gre vase, brska, zbira in nato pusti vtisom, da se spletejo v zamisli. Velik navdih ji pomeni narava, s katero je zrasla, v zadnjih letih pa vse bolj tudi mesto, njegov utrip, grafiti. Njene prve kolekcije so bile pred petnajstimi leti morsko obarvane, za razstavo na lanskem bienalu oblikovanja BIO pa je v kovino prelila botaniko kočevskega gozda.

Tudi čisto pravi krokar z imenom Orhan, ki ji je delal družbo v delavnici mojstra Steidla Porente, je v njej pustil sledi, saj so bila prva stvar, ki jo je izdelala v svoji delavnici, prav barvita peresa iz titana, čez leta pa je ustvarila še obeske v obliki ptičjih krempljev. Peresa kot simbol svobode bivanja ter izražanja je skovala ob povabilu na neko razstavo in takoj so postala njen prepoznavni znak. Iz kovinskih peres je kasneje ustvarila celo svetilo ter knjižna kazala.

Kadar sodeluje na razstavah, si rada da duška, razširi svoje polje delovanja, preizkusi tudi tehnologije ter materiale, ki jih ne pozna dovolj ali je v delu z njimi še negotova. Tako je na primer pri broškah in uhanih, ki jih je naredila za razstavo v galeriji Feniks in za katere jo je navdihnilo pročelje zgradbe Narodne in univerzitetne knjižnice, uporabila miniaturne opeke, ki jih je kombinirala s kamni, srebrom, medenino in bakrom, materiali, ki jih je rad uporabljal tudi arhitekt Jože Plečnik. Ustvarila je kose nakita, ki so kasneje našli svoj prostor v Plečnikovi hiši, zgodbo z zidovi pa nadaljuje z novimi serijami brošk, izdelanimi za razstavi v Gradcu in Budimpešti. Nadgradila jih je z grafiti iz kovine.

Njeno pojavo prežema milina, ki veje tudi iz njenega glasu in se v stvaritvah uteleša kot prefinjenost. Med postopki, ki jih ima najraje, je kovanje, z udarjanjem po kovini preide v nekakšno meditativno stanje. Tako nastajajo povsem unikatni kosi. Številnejše serije kiparskih del majhnega formata, pri katerih gre za bolj dostopen nakit, pa ustvari z modeliranjem v vosku in vlivanjem kovine. Takšna je bila tudi serija April, pri kateri sta združili ustvarjalne moči z Natašo Grandovec, s katero se letos ponovno povezuje, saj njiju in krajinsko arhitektko Tanjo Simonič Korošak decembra čaka skupna razstava v ljubljanski mestni hiši, na temo narave v mestu. Takšna sodelovanja ji dajejo krila, jo vselej navdihnejo, privzdignejo in poženejo naprej.