Če nocoj zgrešite svoje srce, pridite jutri

Vsak gimnazijec, ki da kaj na svoj družbeni ugled, laže, da je prebral Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova. Vsak odrasli, ki so ga leta izučila, da ni ničesar bolj sramotnega od priznavanja svojih napak, pri tej laži vztraja do smrti. Nekateri ne lažejo in so knjigo v obdobju ekstenzivnega zakajanja in popivanja dejansko prebrali, a zaradi ekstenzivnega zakajanja in popivanja ne vedo točno, za kaj je pri vsem skupaj šlo. In potem so tu še tisti, ki so jo prebrali prisotni in prisebni samo zato, da bi ugotovili, da teksta samega ni mogoče ujeti za rep in mu pripisati stabilnega, zanesljivega pomena, ki sliši na ime Resnica.

Lutkovno gledališče Ljubljana, ki se je odločilo, da si bo za sedemdeseti rojstni dan privoščilo nekaj spektakularnega, z dvojno (in hkrati potisočerjeno) produkcijo izbranih motivov iz Mojstra in Margarete, ki sta jo nase vzela Matija Solce in Mirjana Medojević ter sliši na ime Vražji triptih, je tej božanski psihotični zmedi teksta in njegove kulturne prisotnosti napravilo bahtinovsko karnevalsko slavje, kakršno bi si lahko samo želela.

Začne se suhoparno: gledališče praznuje slavnostni jubilej, Jernej Kuntner govori in govori v tri krasne, kot se za jubilejne proslave pač spodobi, dokler mu tramvaj pod taktirko mlade komsomolke ne odreže glave in gledališča iz rok birokratskega formalizma ne iztrga umetnost.

Zdaj pa tako: Vražji triptih je nemogoče videti v celoti. Že pri prodaji vstopnic mora nesrečni gledalec izbrati, ali bo sledil Margareti Mirjane Medojević ali ne; in če se ne odloči zanjo, potem mu Matija Solce odredi bodisi Mojstra bodisi Bezdomnega in še potem mu hiša Lutkovnega gledališča Ljubljana in igralci (to je: vsi, ki so v tem gledališču zaposleni, od direktorja do hostes) preprečujejo, da bi sledil homogenemu, zanesljivemu toku, ki bi ga lahko delil z vsemi drugimi nesrečnimi gledalci. Torej: nihče ne vidi iste predstave. In kot v življenju se nekim stvarem prepusti na račun drugih. In kot v življenju mora s svojimi odločitvami živeti in jih, da bi jih preživel, narativizirati, kot le ve in zna.

To je predstava, sem rekla prijateljici, ko se je končala, v kakršni bi rada živela. Ker kot rečeno je kot življenje samo. A je kot življenje, kadar imamo od življenja največ.

Jaz, ki sem šla za Solcetom, sem pristala v psihiatrični ustanovi oziroma – kot temu pravijo civilizirani meščani – v sanatoriju. Posebej bi se rada zahvalila naključju, ki je uredilo, da sem stala za Emilom Hrvatinom, ko ga je v roke dobila skrbna medicinska sestra, da bi mu izmerila ego, ker imam zdaj končno plastično predstavo o tem, kako ego Janeza Janše, ki sicer raste do obnemoglosti, tudi hitro uplahne. Kar me pri vsem skupaj pravzaprav najbolj zanima, pa je, koliko interakcija med režiserjevo voljo, igralsko samoiniciativo, stavbo, ki živi svoje stavbno življenje na pol poti med aktivnostjo in pasivnostjo, in gledalcem, ki v vse skupaj lahko posega bolj ali manj, vpliva na to, kakšno predstavo kdo vidi. Sama, kot rečeno, sem bila deležna precej kohezivne in (za tako očitno kolektivističen projekt kar malo nepričakovano) individuirane meditacije na temo psihoze, a saj veste – sem dobila zgolj tisto, kar sem iskala?

Pa še tole: obe polovici Solcetovega labirinta se – potem ko gledališče pogori do tal – spet stakneta v tunelu, kjer se individualno znova izteče v kolektivno in se predstava zgosti v vprašanje o sami sebi: ko gledamo Mojstra in Margareto – katerega hudiča v resnici gledamo? S hudičem pri tem seveda lahko mislimo bolj ali manj dobesedno.

Skratka: Vražji triptih, kot sem ga videla jaz, je gibanje mase, ki v svoji sredi pušča obilico prostora za samoto in premislek, a vendarle vztraja pri kolektivni sili umetnosti in je, v končni fazi, tista plešoča (in pojoča!) revolucija, ki smo jo čakali ves ta čas. Razpolaga z vsem, po čemer lahko poseže, od silnega zborovskega petja do ready-made senčnega gledališča iz pisarniškega papirja. O hudiču, ki bo vedno tičal nekje v srcu Mojstra in Margarete, se včasih govori, da je mnoštvo ali legija, in v svoji deleuzovski resnici je mnoštvo tudi vražji triptih: je shizoidna razcvetajoča se struktura, ki zna iti dovolj široko in dovolj globoko, da lahko zaobseže oboje, lepoto in bolečino svobode, medalje, ki ima na eni plati blaznost in na drugi umetnost.

To je predstava, sem rekla prijateljici, ko se je končala, v kakršni bi rada živela. Ker kot rečeno je kot življenje samo. A je kot življenje, kadar imamo od življenja največ.