Oneohtrix Point Never: Age Of

Za Daniela Lopatina alias Oneohtrix Point Never je odgovor na vprašanje, kako »glasbo skrčiti na njene resnične metaforične korenine«, jasen. »To lahko doseže le glasba, ki jo vodijo podobe,« je zapisal v libretu za večmedijsko predstavo, nekakšno opero Myriad, s katero je v domačem New Yorku maja pospremil izid svoje devete plošče Age Of.

Da navdih za glasbo rad išče v filmih, je bilo sicer znano že prej. A tokrat je šel še korak dlje. Velik del koncepta nove plošče je – morda zaradi nedavne petdesetletnice filma 2001: Vesoljska odiseja – zasnoval na premisah Kubrickove mojstrovine. Tukaj so sci-fi estetika, vprašanja umetne inteligence, (človeške) zgodovine in prihodnosti, prihod nadčloveka. Kubrick je vse to zapakiral v kriptično meditacijo o razvoju človeške civilizacije, Lopatin pa ponudi nekakšno meditacijo o apokaliptičnih posledicah.

To je jasno že po naslovnici plošče, za katero si je izposodil delo The Great Whatsit Jima Shawa. Prenosnik postane zlovešča grožnja. Kubrickov črni monolit skozi Lopatinovo interpretacijo postane orodje, s katerim si s sebičnimi vzgibi kuriramo svoje verzije resničnosti. Lopatin si predstavlja, kako bo svet videti, ko bo na njem ostala le še umetna inteligenca, ki bo kljub vsevednosti le butasto sanjarila o času, ko še ni imela vseh odgovorov.

Iztočnice za te razmisleke je našel v filmih, knjigah in pogovorih z drugimi umetniki, ki jih zanimajo podobne teme. Ena teh je Anohni, s katero je pred dvema letoma sodeloval pri njeni angažirani plošči Hopelessness in zdaj v nekaj skladbah zapoje na njegovi plošči. Je pa tokrat za mikrofon stopil tudi sam. Z rabo »auto-tuna«, ki ga lahko prej kot lepotni popravek njegovega glasu spet razumemo kot nekakšen komentar. Tudi ciničen.

Ja, od izida prejšnje plošče Garden of Delete (2015), s katero se je prvič osredotočil na pesemsko obliko, je opazno pokukal iz zaprtega, avantovsko-elektronskega miljeja. Snemal je z Anohni in FKA Twigs. Letos je sodeloval z Davidom Byrnom. Lani je na filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljši soundtrack (eno od skladb zanj je posnel z Iggyjem Popom) za film Good Time, ki je bil deležen precejšnje pozornosti.

A to še ne pomeni, da je začel sklepati kompromise. Njegova glasba je postala le še kompleksnejša in nedvomno tudi ambicioznejša. Denimo v duhu newyorških avantovskih skladateljev iz osemdesetih let, katerih izročila s ploščo Age Of postavi v povsem sodoben kontekst. Tudi ob pomoči cenjenih in radovednih glasbenikov, kot so prej omenjena Anohni pa Kelsey Lu, Prurient, Eli Keszler in James Blake, ki je Lopatinu skladbe pomagal izoblikovati v končno podobo. Tako, ki jo boste prej kot na pop lestvicah slišali na razprodanih koncertih na najeminentnejših svetovnih prizoriščih.