Sprava in zver

Študijski center za narodno spravo – ironično glede na njegovo ime – od ustanovitve pred desetimi leti deluje kot podaljšana roka SDS v kulturnem boju in reinterpretaciji novejše zgodovine. Ali kot je pred leti v intervjuju za Mladino dejala borka za spravo dr. Spomenka Hribar: »Študijski center brklja samo po krivdi komunizma, o protikomunistični strani ne pove ničesar. Njim ni za raziskavo, njim gre za razkol.« Bodo s tem nadaljevali tudi v prihodnje? To je odvisno predvsem od tega, ali bo vlada dala soglasje k ponovnemu imenovanju Andreje Valič Zver na mesto direktorice tega javnega zavoda.

Ta javni zavod je leta 2008, pet mesecev pred iztekom mandata, ustanovila prva vlada Janeza Janše in mu zagotovila neposredno financiranje iz državnega proračuna, kar je velika izjema. Deset dni pred volitvami pa je vlada dala še soglasje k imenovanju tedaj partnerke, sedaj že soproge evropskega poslanca in podpredsednika SDS Milana Zvera, Andreje Valič Zver na mesto direktorice.

Odtlej je javni zavod Študijski center za narodno spravo ideološko hermetično zaprt in se ukvarja skoraj izključno s komunizmom kot zlom preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, čeprav je bil ustanovljen, kot pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje, »z namenom, da s proučevanjem kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih povzročili totalitarni režimi na Slovenskem v 20. stoletju, omogoča osnovo za popravo krivic ter s tem ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Jasno je, da s selektivnim preučevanjem totalitarizmov oziroma enega samega totalitarizma v javnosti dosega prav nasprotne učinke spravi.

In kako je mogoče, da v desetih letih ter dveh mandatih in hkrati štirih vladah različnih političnih predznakov ni prišlo do pluralizacije mnenj, raziskovalnih aktivnosti in zgodovinske misli v javnem zavodu? Nekaj so k temu prispevala tudi ugodna naključja, vlade pravih barv v ključnih trenutkih imenovanja vodstva zavoda in pa seveda taktična imenovanja direktorice za prihodnji mandat, dolgo preden se je iztekel njen trenutni mandat. Veliko pa k hermetični zaprtosti idej in misli na zavodu prispevata tudi sklep o ustanovitvi in na podlagi njega sprejeti statut zavoda.

Cerarjeva vlada v odstopu je po volitvah soprogi evroposlanca SDS Milana Zvera Andreji Valič Zver še za leto dni podaljšala vodenje študijskega centra za narodno spravo.

Pravzaprav bi ta ( javni) zavod lahko deloval s popolno avtonomijo in nedotakljivostjo vodstvenih organov, če za imenovanje direktorja vsake toliko ne bi bilo potrebno soglasje ustanovitelja, torej vlade.

To omogoča imenovanje članov sveta zavoda, ki ima v zavodu formalno in praktično vso moč in ne nazadnje imenuje tudi direktorja oziroma direktorico zavoda. In kako poteka imenovanje članov sveta zavoda, ki vse od začetka daje polno podporo direktorici? V sklepu o ustanovitvi, ki ga je sprejela prva Janševa vlada, je določeno, da ima svet zavoda le sedem članov. Dva od teh imenuje ustanovitelj oziroma vlada in tu smo spet pri srečnih naključjih. Najprej je ob ustanovitvi dva člana zavoda po svoji podobi imenovala prva Janševa vlada, potem pa pet let kasneje, ko se jima je iztekel mandat, druga Janševa vlada na zalogo. To sta tedaj postala predavatelj na zasebnih fakultetah desne provenience, član združenja mladih pravnikov desne provenience Akademskega društva Pravnik in podpornik predsedniške kandidature Milana Zvera Jernej Letnar Černič ter predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman, ki ga je druga Janševa vlada takoj po prevzemu oblasti leta 2012 imenovala za direktorja Arhiva Republike Slovenije.

Preostalih pet članov sveta, torej veliko večino, pa si v centru za narodno spravo tako ali tako izbirajo sami. Tri na predlog direktorice imenuje kar svet sam izmed posameznikov, ki se ukvarjajo z narodno spravo, torej lahko nekateri člani sveta v ponovno imenovanje potrjujejo kar sami sebe. Podobno je v primeru preostalih dveh članov sveta – predstavnikov zaposlenih na študijskem centru. V tem primeru 12 zaposlenih izmed sebe izbere dva člana sveta in ju imenuje za mandatno dobo petih let.

Sistem je nastavljen tako, da po prvem imenovanju direktorice, ki si je potem izbrala sodelavce, deluje sam od sebe, podpira samega sebe. Direktorica in njenih 12 zaposlenih si sami izbirajo večino v svetu zavoda, slednji pa potem logično direktorici vrača s podporo pri njenem delu. Zato je tudi tako pomembno, kdo je direktor oziroma direktorica zavoda. Prav zato je pred petimi leti svet zavoda pohitel s ponovnim predlogom in imenovanjem Valič Zverove kar devet mesecev prej, preden se ji je iztekel mandat. S tem so namreč še ulovili soglasje Janševe vlade, ki se ji je dva tedna kasneje že iztekel mandat. Statut zavoda pravi le, da je razpis treba začeti 90 dni pred iztekom mandata direktorja zavoda. In formalnopravno ni bilo nič narobe s tem, da je svet zavoda razpis objavil že 270 dni pred iztekom mandata.

Na centru za narodno spravo sicer štejejo mandat direktorice od sklepa o imenovanju, ki ga redno sprejmejo, preden sploh dobijo soglasje vlade. Zato naj bi se Valič Zverovi tokrat mandat iztekel 28. avgusta letos. Tudi če ta interpretacija drži, so z razpisom spet pohiteli, saj so razpisni postopek začeli 20. marca in mesec dni kasneje že izbrali najprimernejšo kandidatko – Andrejo Valič Zver, jo imenovali in od vlade zahtevali soglasje. Na pristojnem ministrstvu za pravosodje – študijski center deluje pod okriljem centra za popravo krivic na tem ministrstvu – pa so se očitno odločili pojem »tekoči posli«, ki naj bi jih opravljala vlada v odstopu, vzeti resno. Novega direktorja/staro direktorico centra za spravo naj imenuje vlada s polnimi pooblastili, so se odločili in (seveda na predlog sveta zavoda) v zameno privolili v imenovanje Valič Zverove za vršilko dolžnosti z enoletnim mandatom. Na ministrstvu so se poleg tega odločili, da tudi imenovanje dveh članov zavoda, ki ju imajo pravico izbrati, prepustijo naslednji vladi, saj je svet zavoda kljub okrnjeni zasedbi v skladu z zakonom še vedno operativen.

Center za narodno spravo, ki deluje kot podaljšana roka SDS, je v slabih desetih letih prejel skoraj pet milijonov evrov proračunskih sredstev.

Študijski center za narodno spravo je v slabih desetih letih delovanja prejel štiri milijone evrov neposredno iz proračuna in še dobrih 700 tisoč evrov proračunskih sredstev prek razpisov. Za plače 12 zaposlenih na leto namenijo okoli 360 tisoč evrov. Plače direktorice javnega zavoda, ki je hkrati članica izvršilnega odbora SDS Kranj in je bila kandidatka SDS na prejšnjih državnozborskih volitvah, na zavodu niso razkrili. Sodi pa mesto direktorja tega zavoda v 52. plačni razred in posledično z dodatki plača Valič Zverove znaša okoli 3500 evrov bruto. V času varčevanja – tako pod vlado Boruta Pahorja kot pod vlado Janeza Janše – je bil prav študijski center za narodno spravo med tistimi proračunskimi porabniki, ki so morali pas zategniti najmanj.

A težava ni toliko v milijonih, ki jih dobijo, čeprav so to za raziskovalno ustanovo malega tipa lepi denarji. Težava je v tem, da se v centru za spravo v desetih letih pod vodstvom članice SDS in njenega sveta zavoda niti potrudili niso, da bi kaj storili za spravo, za katero se sicer uradno zavzemajo. Namesto tega so pripravili obsežno zbirko predavanj, okroglih miz in publikacij, ki spodbujajo kulturni boj prek reinterpretacije novejše zgodovine. In zavod bo poslej svoje aktivnosti lahko nadaljeval še vsaj leto dni, zelo verjetno pa še vsaj naslednjih pet. Morda je sedanje stanje delovanja zavoda v okrnjeni obliki sveta zavoda in z začasnim vodenjem priložnost za razmislek o ukinitvi centra za spravo. To bi bila za katerokoli vlado zahtevna politična poteza, saj bi si nakopala srd Janeza Janše. A dejstvo je, da takega javnega zavoda s tovrstno aktivnostjo, financirano iz javnih sredstev, ne potrebujemo. Janez Janša in SDS imata podobnih civilnodružbenih satelitov, financiranih z zasebnim kapitalom, že tako ali tako dovolj.