Zobec ima prav. Nismo vsi enaki kot on.

Dolge mesece po tem, ko je vrhovni sodnik Jan Zobec zatrdil, da ga je pri vstopu v sodno palačo napadel pravosodni policist, ki varuje vhod, je več medijev objavilo posnetke varnostnih kamer omenjenega »incidenta«. Čeprav posnetki razkrivajo povsem običajen varnostni postopek, Zobec in njegovi podporniki še kar trdijo, da je šlo za zlorabo represivne moči, ki si jo je privoščil policist. Zakaj?

Ker je Zobec vrhovni sodnik. Če bi šlo za kogarkoli drugega izmed več tisoč ljudi, ki pri glavnem vhodu vstopajo v ljubljansko sodno palačo, ravnanja pravosodnega policista ne bi problematiziral nihče. Posnetek razkriva vse, kar smo vedeli že prej. Zobec je pri glavnem vhodu planil skozi detektor kovin in ta je zapiskal. Na pozive, naj se ustavi, je zamahnil z roko in s hitrim korakom nadaljeval pot k dvigalom, pri čemer je korak le še pospešil, ko je ugotovil, da gre za njim eden izmed pravosodnih policistov. Ta ga je potem dohitel in napotil nazaj k vhodu, pri čemer ga je prijel za roko. Zvijanja rok, podiranja na tla, vpitja, poniževanja in odvzema prostosti, ki ga je pravosodnemu policistu očital Zobec, ni bilo. Drugi vrhovni sodnik, ki je na Tavčarjevo 14 tedaj vstopil skupaj z Zobcem, je v tem času brez težav že opravil varnostni postopek.

Šlo je torej za ravnanje, nad katerim bi se lahko hudoval le malokdo, ki na sodišču ali kakem drugem varovanem državnem organu ne bi želel sodelovati v predvidenem varnostnem postopku in bi kljub pozivom varnostnih organov nadaljeval pot.

Zobec je tedaj vstopil skozi glavni vhod, čeprav ima omogočen dostop do delovnega mesta skozi službeni vhod, ki ga uporabljajo vsi drugi sodniki in zaposleni na sodišču, tudi on sam. Pri tem vhodu je mogoč vstop brez varnostnega pregleda, pravosodni policist večino zaposlenih tudi prepozna, pri čemer pa gotovo obstajajo izjeme. Ena bi utegnil biti prav Zobec, ki kot pravi sam, veliko dela tudi od doma, poleg tega je donedavnega devet let služboval na ustavnem sodišču. V tem času so varovanje sodne palače od zasebne varnostne službe prevzeli pravosodni policisti, od katerih ni mogoče pričakovati, da bodo takoj prepoznali vse vrhovne ter druge sodnike in zaposlene v sodni palači.

Enakost pred zakonom je namenjena prav preprečevanju nasilja »močnejših« nad »šibkejšimi«, vplivnejših nad preostalimi.

Varnostni postopek pri glavnem vhodu v sodno palačo je sicer v prvi vrsti namenjen varnosti zaposlenih na sodišču – tudi ali predvsem vrhovnih sodnikov. In težava je prav v tem, da je Zobec ravnanje policista čutil kot poseg v svoje pravice zgolj zato, ker je sodnik, vrhovni sodnik! Ker se njemu to ne bi smelo zgoditi, ne, ker se nikomur to ne bi smelo zgoditi.

Kodeks sodniške etike med drugim pravi: »Hkrati pa z neoporečnim obnašanjem, ki ga zagotavlja z obvladanim vedenjem, pokončnostjo in z varovanjem osebnega dostojanstva vsakogar, sodnik skrbi za spoštovanje osebnih etičnih zapovedi. Sodnikov poklicni in osebni ugled je jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva.« In Zobčevo obnašanje, ko je pri vstopu na sodišče skozi glavni vhod želel pokazati, da zanj ne veljajo ista pravila kot za vse druge, že ne sodi v to kategorijo. Morda še večji odklon od omenjene norme pa je njegovo kasnejše utemeljevanje, zakaj bi zanj (tudi pri glavnem vhodu, pred očmi vseh drugih, ki opravljajo varnostne postopke) morala veljati izjema, ker je vrhovni sodnik.

Da ne gre za našo interpretacijo enakosti pred zakonom, kakor jo razume Zobec, pač pa za njegovo lastno, potrjujejo besede, ki jih je izrekel v intervjuju na javni RTV, kjer je po prijateljsko-politični liniji pri piscu himne SDS Igorju Pirkoviču na tretjem kanalu pojasnjeval svojo plat resnice in utemeljeval, zakaj bi moral biti standard enakosti za sodnika višji kot za druge državljane.

»Enakost pred zakonom je ena floskula, ki se narobe razume. Ljudje smo različni, živimo v različnih situacijah in naloga prava je, da te različnosti ovrednoti, da te različnosti kvalificira in nanje veže temu primerne različne posledice. Nek gospod ali gospa, ki se ta trenutek sprehaja okrog hiše, ne more odločati o reviziji ali o zahtevi za varstvo zakonitosti, najbrž ne, najbrž mora imeti – in to zahteva pravo – neke kvalifikacije. Zato nismo vsi enaki pred zakonom, nismo vsi enaki, nismo vsi v enakem položaju, ampak vsi v enakem dejanskem pravnem položaju smo pa seveda enaki pred zakonom. In vrhovni sodnik na vrhovnem sodišču ni v enakem položaju kot stranka ali nek naključni obiskovalec vrhovnega sodišča.« Seveda so ljudje v različnih pravnih položajih lahko tudi različno »enaki« pred zakonom, recimo v sodni dvorani, kjer poteka sojenje. A iz Zobčevega razmišljanja je jasno, da ni mislil tega, pač pa neenakost na sodnih hodnikih, tudi pri vstopanju na sodišče. Na neenakost, ki jo prinese različna stopnja izobrazbe ali položaj v družbi – na neenakost vrhovnega sodnika in vseh drugih ljudi nasploh. S tem je povedal vse.

To je zdaj končno razumel tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ki si je vendarle ogledal posnetke varnostnih kamer in spoznal svojo zmoto, ko je v dvomu podprl sodnika zgolj zato, ker je sodnik. Od Zobca zdaj zahteva opravičilo pravosodnemu policistu.