Kralj na Betajnovi

Donald Trump ni padel z neba nad Ameriko, temveč z neba nad Slovenijo. Ali natančneje: priletel je iz Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Trump je med predsedniško predvolilno kampanjo oznanil, da bi lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. Kantor, tovarnar, mogotec in kandidat klerikalne stranke, kralj na Betajnovi, pa – sredi predvolilne kampanje, naslonjen na mizo – veselo pravi: »Ali veste, kdo sem jaz? Kantor, kralj na Betajnovi! In kdo ste Vi? Izgubljen študent! Bodite pametni in premislite: če bi bila zdajle moja suknja vsa krvava in bi Vi prišli in bi pokazali: ‘Glejte, moril je, še ves je krvav!’ – precej bi Vas zgrabili za lase in bi Vas gnali v norišnico. Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! Za šalo, iz dolgega časa se je malo poškropil s krvjo! In če bi bilo tisti večer, prijatelj, sto in tisoč ljudi zraven in bi sto in tisoč ljudi videlo in slišalo, bi se obrnili stran in bi rekli: Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! To se nam je le tako sanjalo – o, prijatelj, in vtaknili bi Vas v norišnico!«

Trump ima Kantorjevo mentaliteto, ali bolje rečeno: Trump je le Kantorjev impersonator. Da je Kantor ultimativni kapitalist, ni dvoma: »Danes je moja vsa Betajnova – pol fare je v moji službi.« Družba že deluje kot njegovo podjetje. V Sloveniji ne manjka podjetnikov, ki so prepričani, da je treba državo voditi kot podjetje – učinkovito. Vsak – od Boscarola do Akrapoviča – za zgled daje svoje podjetje. In seveda, če vprašate te »dobrotnike«, ki se jim zdi, kot bi rekel Cankar, »naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj« (Zastonjkarji, 1917), potem bi bilo treba umetnost voditi »kakor živinorejo, mlekarstvo in čebelarstvo,« kot je sarkastično pripomnil v feljtonu Zgodovinska seja (1910).

Kantor o svoji moči nima nobenih iluzij. »Kdor je v moji službi, je moj delavec, moj hlapec!« Jebeš demokracijo – demokracija je le motnja. Kantor, ki kandidira za poslanca v državnem zboru, se pred volitvami prisrčno, tesno in trajno zbliža z župnikom (»Dejal sem, da Vam sezidam farovž na svoje stroške«), ki ima ta ekstremni kapitalizem s krutimi razrednimi prepadi za nekaj povsem samoumevnega, naravnega. »Je že tako božja volja, da so na eni strani premožni, na drugi pa siromašni ljudje!« Neoliberalci bi mu bučno zaploskali.

Tudi Kantor, ki hoče družbo – Betajnovo – preleviti v svojo korporacijo, mu navdušeno prikima (»To je samo odločnost in moč: kdor je močan, hodi navzgor, bojazljivci in slabiči drsajo navzdol«), od bogastva, moči in oblasti pa je že tako pijan, da ga grabijo grandomanske in megalomanske fantazije, saj bi bil rad »dobrotnik svojega naroda, vsega naroda«, obenem pa hoče slavo: »V svoji fari sem kralj, ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno; onkraj plota ne vedo o meni ničesar.«

Nič, Kantor uteleša kapital, ki ga ne more nič ustaviti – niti volitve. »Jaz moram naprej ... Če mi je kamen na poti, ga brcnem stran ... Ali veste, kdo sem jaz? Kantor, kralj na Betajnovi!«

Celo tisti, ki ga sovražijo (in ki mu očitajo, da ni pošten, da je sleparil, lagal, kradel in ubijal), ga potrebujejo – ne morejo brez njega. Volijo ga. Hočejo gospodarja. »Vsi smo z Vami! Bog Vas živi, Kantor!« Nazadnje je izvoljen za deželnega poslanca, pa četudi razglasi, da je on umoril Maksa Krneca (»Jaz sem ga ubil«), »nevarnega človeka«, hujskača »delavcev in kajžarjev«, verjetno socialista, sina propadlega trgovca, ki se vrne z Dunaja, nekdanjega zaročenca njegove hčerke Francke, zdaj zaročene z veleposestnikom Bernotom. Sodnik Kantorju ne verjame (»Ne imejte me za norca!«), a ta vztraja, da je bil prav on tisti, ki je ustrelil in umoril Maksa. Vsi vedo, da je Kantor morilec, da je torej kratko malo zgrabil puško in ustrelil Maksa, toda naloga pravne države – naloga sodnika – je, da Kantorja – kapital – oprosti in reši, da torej dokaže, da je nedolžen, pa četudi sam trdi, da je kriv. Še več: sodnik, ki preiskuje umor, se kar sam ponudi za Kantorjev alibi (»Jaz sem bil tisti večer sam pri Vas, ali ne morem se spominjati, da bi bil videl kakšno puško v kotu«).

Strah pred bogastvom

Cankar, nikoli vnet za klovne, žonglerje, eskamoterje, veselice in napitnice rodoljubov in nikoli fen tistih, ki so trdili, da se mora literatura resnici približevati po prstih (»da se nedolžni narod ne preplaši in vznemiri,« kot je zapisal v eseju Anton Aškerc), je Kralja na Betajnovi, svojo tretjo dramo, objavil leta 1902 (na oder je prišel dve leti kasneje, toda »šele pod pritiskom občinstva in igralcev,« kot je rekel Cankar, kajti Fran Govekar, intendant ljubljanskega Deželnega gledališča, »mojster anonimne intrige«, ga ni hotel uprizoriti), ob izidu pa so mu kritiki – poleg ničejanskega nihilizma (Kantor je »nadčlovek«) – očitali predvsem pretiravanje in neverjetnosti. In kaj je veljalo za neverjetnost št. 1? Prav to, »da bi vzlic očitnim dokazom ne zaprli Kantorja« in da bi namesto njega vklenili nekoga drugega (Bernota), »dasi vsa vas in vsa Kantorjeva družina ve, kdo je morilec, je v Evropi nemožno,« kot je pisal Slovenski narod. Vsi ti kritiki, ki se jim je zdelo neverjetno, da bi pravna država Kantorju – tako očitnemu morilcu – pogledala skozi prste, bi morali priti k nam, v Slovenijo 21. stoletja, pa bi videli, kaj vse je mogoče.

Sovražite me kakor točo in bojite se me kakor toče: vaš strah je moj varuh, pravi Kantor ljudstvu Betajnove, ki ga na koncu gladko in sladko izvoli.

Kantor, ki Maksa umori le zato, da bi dokazal, da ga čisto res ne more nič ustaviti, da torej »ni greha tako velikega, da bi se mogel spotakniti obenj,« zveni kot kralj Malhus, ki v Cankarjevi noveli Kralj Malhus pravi: »Kakor pse jih lahko pobijem in ostali mi bodo lizali roké … To je njih natura.« Kralj Malhus zelo dobro razume oblast in moč, zato tudi zelo dobro razume, zakaj ljudje potrebujejo kralja in državo. »Iz klečeplastva so si ustvarili kralja in iz škodoželjnosti državo. Bojé se drug drugega, gledajo s tiho opreznostjo, kjé bi našli golo mesto, da bi zasadili vanje svoj nož. Zavidajo si suknjo na telesu, klobuk na glavi. To ni tolpa volkov, ki preží na plen; volk proti volku; vsaki zase je volk in plen obenem … Zató so si ustvarili državo in zakone; samó da je sosed v okovih, in škodoželjnost ne čuti lastnih okov.« Kralj Malhus lahko počne, kar hoče. Na Peti aveniji lahko mirno ustreli kogarkoli. »Ako bičam to polovico, mi je óna v zaščito, – iz škodoželjnosti.«

Kantor govori kot neoliberalec. Kot neoliberalec pa govori tudi župan v Cankarjevi noveli O čebelnjaku. Kot veste, neoliberalci trdijo, da so brezposelni sami krivi, da so brezposelni, revni pa sami krivi, da so revni. In glej, no, župan poštarju, socialistu, ki opozarja, da je »siromaštvo na svetu zmerom večje«, odvrne: »Povedali niste nič novega; vsak dan se sliši to: siromaštvo, siromaštvo! ... Jaz, jaz ne pomilujem prav nič tega siromaštva; če kdo nima toliko, kolikor bi hotel, je to njegova krivda; pomaga naj si sam!« Neoliberalci, ki pravijo, da bodo Slovenijo odpeljali v prihodnost, jo dejansko potiskajo v preteklost, saj povsem očitno slavijo in prodajajo filozofijo kapitalizma s konca 19. stoletja – kapitalizma, ki je izgledal kot teater krutosti.

Ključni trenutek v Kralju na Betajnovi, ki ga bodo 16. junija ob 19.30 na veliki oder SNG prinesli bratje Srbi (Jugoslovensko dramsko pozorište iz Beograda, v režiji Milana Neškovića), pa nastopi, ko Francka, Kantorjeva hči, oznani: »Jaz ne maram bogastva … strah me je tega bogastva!« Strah pred kapitalom je razumljiv, ker so že sami spomini na to, kako je nastal, strašni in srhljivi. »Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posrečiti, pa če jih sto pogine zraven. Jaz nisem kriv, premislite, če mi je pot zastavljena, in verjemite mi, prosim Vas, da bi hodil lažje po gladki poti. No, če polena ne prelomim, moram vzeti pač sekiro,« pravi Kantor. »In tako je naposled res treba, da je človek okruten, ko mu je potlej žal; ali česar zlepa ne doseže, to je pač treba, da doseže zgrda. Jaz vem, da nisem bil zmerom blag in oblizan in obziren – ali kakšni so drugi? Kdor kaj pridobi, oškoduje svojega soseda. Na cesti ne leži ne bogastvo ne oblast, vse to je v suknjah drugih ljudi. Pravijo, da sem se bil obogatil na brutalen način, – rad bi vedel, kako bogaté drugi!« Če nekdo obogati, pomeni, da nekdo drug izgubi.

Kot je v Cankarjevem Popotovanju Nikolaja Nikiča namigoval davkar, je lastnina pač tatvina, bogatenje »po Bog vedi kakšnih potih«. Kantor je »skradel svoje bogastvo«, polaščal se je tujega premoženja, ljudi je spravljal ob kruh, ustvarjal je revščino, bil je trd in brezobziren, okradel in osleparil je vse, ki so mu prišli naproti, nikogar se ni usmilil, niti otrok. »Vaše kraljestvo je ukradeno, kolikor je v njem beračev, ste jih Vi okradli, ste jih slekli, ste jih vrgli na cesto,« pravi Maks, ki terja: »Krono z glave, žezlo z roke!« Kapitalizem, ki ga opisuje Cankar, je kapitalizem, v katerem živimo tudi danes – kapitalizem hude, ostre, divje, brutalne, krvave, gladiatorske tekme.

Kurent, Cankarjeva povest o Kurentu, fantu s totalnega socialnega dna, ki misli, da bo postal cesar ali papež, a postane le veseli potujoči muzikant, vse skupaj zavrti do nove skrajnosti. Kurent, naivnež brez razredne zavesti, se ne zaveda razrednega prepada, saj je prepričan, da lahko vsak postane, kar hoče, zato ne opazi, da je socialna in ekonomska neenakost sistemska, da je torej vgrajena v kapitalizem, ki ga sam – s harmoniko – razveseljuje. Ko krene na trip po Sloveniji, od kraja do kraja, krene na trip po »paradižu«, ki ga je Bog ustvaril »za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi«, na trip po »čudežni deželi«, »veseli domovini«, za katero je Bog rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Vsaj tako verjame. Navsezadnje: »Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.« Le kako bi lahko živel drugače kot brez skrbi, si misli Kurent, »živ med živimi, vesel med veselimi, svat med svati«.

Cankar, nikoli vnet za veselice in napitnice rodoljubov in nikoli fen tistih, ki so trdili, da se mora literatura resnici približevati po prstih, je Kralja na Betajnovi objavil leta 1902.

Toda kmalu stopi v blato. Na cesti zagleda otroka. »Šel je kakor starec, upognjen, s težkim korakom, ni se ogibal ne luž, ne blata; bos je stopal, čevlje je nosil na hrbtu. Vekal je s pustim, cvilečim glasom, kakor lačen pes na gmajni. Naravnost pod kozolec se je nameril, tam je sedel na mokra tla, v dve gubi se je sključil, obraz je prislonil na kolena ter je vekal neutrudoma.« Malce kasneje zagleda še enega otroka: »Njegova lica, siva in starikava, so bila mokra od žganja, svetli lasje so se mu sprijemali na čelu in so zakrivali oči; s tankima, otroškima rokama je tiščal steklenico k prsim.«

Od tod do spoznanja, da je sistem socialno in razredno rigiden, da je brezperspektiven in brezizhoden, da od mezdnega proletariata terja totalno poslušnost in suženjsko vdanost, je le korak: »Kaj bi te vprašal, dete, kdo da si? Iz bridkosti za bridkost porojeno! Ali rudnik, ali fabrika – suženjstvo bo tvoj delež do konca dni! V ječi rojeno, ječe vajeno, ne boš videlo sonca; komaj še, da boš zakoprnelo po soncu, pa zatopilo to nespametno koprnenje v vriskanju in žganju. – Bog se usmili tebe in tistih, ki so te obsodili!«

Ko potuje po »čudežni deželi«, stopa čez trupla. »V veži se je spotaknil ob truplo, tudi se je spotikal na cesti, zakaj v blatu so ležali črni snopje; tako črna je bila cesta, da bi še v mesečini oko ne razločilo teh zakasnelih, trudnih svatov.« Toda nenadoma se dvigne »visoka črna senca«, »glas iz noči«, ki jih začne vstajniško dramiti in klicati revolucijo. »Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabljev, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojila – terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!«

Končna rešitev socialnega vprašanja

Ekstremni, okrutni, »čisti« kapitalizem, ki ga opisuje Cankar, gre tudi preko otroških trupel (»Vse si okradel in oropal in nikogar se nisi usmilil, ne nedolžnih otrok, ki ti niso storili nič žalega,« vpije neka delavka), kar govori o tem, kako neznosen in brezobziren je. In mi, Slovenci, smo zdajle del neoliberalnega kapitalizma, ki ponekod brezčutno izkorišča – in brezdušno zlorablja – tudi otroško delovno silo. Neoliberalcem se zdi to povsem logično in upravičeno, češ da je kapitalu v »naravi«, da išče čim cenejšo delovno silo in čim ugodnejše razmere za svoj razplod. Mi torej slavimo sistem, ki žre otroke. Zdi se nam naraven in logičen, brez alternative, a žre otroke.

V Nini, neke vrste »nadaljevanju« Hiše Marije Pomočnice, narator – očitno Cankar – Nini, umirajoči deklici, neko noč opisuje »žalost in gnusobo« kapitalističnih ulic, »surovi in zlobni smeh tistih ulic« ter »glas bede« in »krik trpljenja,« obenem pa tudi pojasni, kako je mogoče izpopolniti britanskega pisatelja Jonathana Swifta, ki je v pamfletu Skromen predlog (A Modest Proposal, 1729) zajedljivo predlagal, da bi otroke predelali v slastno in zdravo hrano za bogataške elite (tako ne bi bili več v breme staršem in državi) in tako z eno potezo rešiti socialno vprašanje. »Največja nevarnost za moderno družbo je velikanski prebitek delavskih otrok. Kolikor jaderno se razvija velika obrt, vseh rok, ki so nevarno svobodne in se iztegajo po delu in kruhu, ne morejo ukleniti tvornice in črna vojska raste strahovito. To je samo eno lice obraza. A drugo, nič manj spačeno: otroci, ki so jih tiste vlažne izbe polne kakor stenic, jedó delavcu kruh izpred ust, sesajo mu moč iz kosti.«

A stvar je jasna in hitro rešljiva. »Prebitek delavskih otrok se ne da uporabiti boljše človeštvu v blagor, nego da se ta nežna, fina telesca po pametni reji in vestni metodi pripravijo v delikatno hrano višjim krogom. Človeško meso nima nič manj redilnih snovi nego živalsko in vrhu tega je slastnejše, kar potrjujejo mnogotera spričevala; posebno okusno in nežno je meso tolstih otroških lic in rok; pomisliti je dalje potreba, da bi se dale z marljivo rejo vzgojiti nove, redke in drage pasme, kakor se je posrečilo živinorejcem pri perutnini in govedi ... Treba je priznati, da bi bila to le hrana višjih, imovitih krogov; že samo blago bi ne bilo po ceni, reja tistih izsušenih trupelc pa bi bila draga in kočljiva stvar. Od začetka bi se morda komu upiralo, če bi videl pred sabo, med salato in omakami, jasne oblike svojega rodu; zato bi bilo koristno, da bi uživala prva generacija to delikateso na nekoliko obzirnejši, takorekoč prikrit način, recimo s papriko v gosti omaki. Sčasoma bi pomisleki utihnili; človeštvo je storilo že toliko znamenitih korakov, zakaj bi ne storilo še tega?«

Swiftovi interpreti pravijo, da je treba v njegovi »šokantni« – jasno, ironični, satirični – hiperboli, ki je pokazala, da so ljudje res »bogastvo narodov«, videti kritiko merkantilističnega pogleda na družbo in ljudi (»noben otrok ni premlad za industrijsko delo«, kot je to rezimiral literarni zgodovinar Robert Phiddian), vse bolj nečloveških delovnih razmer, zasužnjevanja in kanibalizacije delovne sile, ekscesnosti zgodnje industrijske revolucije, socialnega inženiringa, vse absurdnejših in burlesknejših načinov tedanjega reševanja socialnih in ekonomskih vprašanj ter britanske komodifikacije in dehumanizacije Ircev (Swift se je rodil na Irskem), toda do Cankarja se je kapitalizem že tako radikaliziral in ekstremiziral, da je treba v njegovi hiperboli – v njegovi razpravi »o uporabi delavskih otrok« – videti svarilo, da je kapitalizem tik pred tem, da začne ljudi predelovati v hrano, v delikatese za bogataške elite, da je torej že distopičen in da je že prešel v postapokaliptično fazo. Swift je pokazal, kaj se zgodi, ko »bogastvo narodov« postanejo ljudje, Cankar pa je pokazal, kaj se zgodi, ko ljudje postanejo kapitalizem. In to, da so kapitalizem ljudje, zveni kot anticipacija replike »Soylent Green so ljudje«, ki jo slišimo v Fleischerjevem filmu Soylent Green (1973), v katerem se na koncu izkaže, da okusno in slastno hrano, Soylent Green, izdelujejo iz človeškega mesa.

Pahor leta 1902

»Sovražite me kakor točo in bojite se me kakor toče: vaš strah je moj varuh,« pravi Kantor ljudstvu Betajnove, ki ga na koncu gladko in sladko izvoli, s čimer kakopak izvoli populističnega avtokrata, trdo roko, malega diktatorja, ki bo naredil red in ki v zaključnem govoru pravi: »Da sem neusmiljen, mi očitajo, da sem trd in brezobziren. Kdor hoče kaj doseči zase, za svojo faro, za ves svoj narod, ne sme biti plah in slab, ne obziren in ne usmiljen. Pot do trona je nerodna – gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. Vsi so hudodelci – ubijajo duše in ubijajo telesa. Kdor hoče naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen, ki mu je napoti, mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel. Kdor mi očita neusmiljenost, je sam preslaboten, da bi bil neusmiljen, in njegova čednost je hinavstvo.«

Ni ga strah in ne sram. Z jasnim čelom stoji pred njimi. Vzdigne kozarec. »Res je,« dahne župnik. Vsi so z njim. »Bog Vas živi, Kantor!« Res, čisto vsi. Z njim je tudi predsednik Pahor, ljubitelj soglasja, ki je v intervjuju za Primorske novice rekel: »Upoštevati je treba tudi nek trend v svetu glede vodenja vlad. Priča smo naraščajočemu pojavu močnih političnih voditeljev, tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Za mnoge ljudi je privlačno imeti voditelja, ki nadomesti pomanjkljivosti demokracije. Če že demokracija ne deluje, imejmo vsaj močnega voditelja, si rečejo. Za razliko od tistih, ki ponavadi hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to dvoje nujno povezano. Ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvari lahko uredili.«

Celo tisti, ki Kantorja sovražijo (in ki mu očitajo, da ni pošten, da je sleparil, lagal, kradel in ubijal), ga potrebujejo – ne morejo brez njega. Volijo ga. Hočejo gospodarja.

Kantor je natanko tak politični voditelj. Ja, to je »močan« voditelj, ki bo uredil stvari. In ja, to je voditelj, ki bo zlahka nadomestil pomanjkljivosti demokracije. Njegova privlačnost je nespodbitna.

Kakšen je njegov politični program? Ga sploh ima? Absolutno. Cankar ne bi bil Cankar, če bi bil kandidat brez programa. Kantorjev program že poznate, gre pa takole: »Da sem neusmiljen, mi očitajo, da sem trd in brezobziren. Kdor hoče kaj doseči zase, za svojo faro, za ves svoj narod, ne sme biti plah in slab, ne obziren in ne usmiljen. Pot do trona je nerodna – gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. Vsi so hudodelci – ubijajo duše in ubijajo telesa. Kdor hoče naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen, ki mu je napoti, mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel. Kdor mi očita neusmiljenost, je sam preslaboten, da bi bil neusmiljen, in njegova čednost je hinavstvo.«

Franckin strah pred bogastvom – njen strah pred kapitalom – je torej upravičen. Toda ironično: med letošnjo predvolilno kampanjo pri strankah leve sredine – strankah SD, SMC, LMŠ, Desus in SAB, mutantskih, dolgocurkastih, strahopetnih, kratkovidnih, obnemoglih ostankih nekdanje socialne demokracije, ki še najbolj spominjajo, bi rekel Cankar (Pisma Jeremijeva, 1909), na »željo starca po slogi in lenobi, strah pred bojem« – ni bilo zaznati nobenega strahu pred kapitalom. A tak je trend: strah vlivajo le begunci. Ekstremen je begunski val, ne kapitalizem. Deset let po izbruhu finančno-gospodarske krize, ki je opustošila Slovenijo, ni pri levi sredini – tej trudni, za narod in ideale trpeči bojevnici – čutiti nobene skepse do neoliberalizma, ki je to krizo povzročil. Socialna demokracija je bila nekoč, v Cankarjevem času, zelo skeptična do kapitala in kapitalizma. Kantor je šel v politiko zato, da bi družbo, zakone in kapitalizem predelal po svoji podobi, današnjim Kantorjem pa sploh ni treba več v politiko, saj jih zelo uspešno nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.

Cankar je leta 1907 kot kandidat socialne demokracije kandidiral za deželnega poslanca (v Zagorju ga je prišlo v neko dvorano poslušat več kot tisoč ljudi!), a če bi kandidiral danes, bi levi sredini – strankam SD, SMC, LMŠ, Desus in SAB, ki čas v glavnem zabijajo tako, da druga drugo globoko sklonjene in s klobukom v roki strašijo z Evropsko unijo in zavezami, ki so jih dale tej »zaščitnici kulture in civilizacije« – očital natanko to, kar je leta 1907, v svojem Volilnem oklicu, očital klerikalni stranki: da »ne more in ne sme storiti ničesar, kar bi škodovalo posvetnim in duhovnim velikašem in bogatinom; ne more in ne sme storiti ničesar, kar bi osvobodilo delavca iz suženjstva«, in da »ne sme nastopiti proti obstoječi uredbi države in človeške družbe, te države, te družbe, ki je zaščitnica in varuhinja velikih kapitalov in velikih posestev, te družbe, ki jemlje delavcu kri in moč, da jo izpremeni v zlato za lenuhe, te družbe, ki goni kmeta z doma v tujino, peha obrtnika v proletarsko bedo, izrablja učitelja in uradnika«.

Kantor je natanko tak politični voditelj. Ja, to je »močan« voditelj, ki bo uredil stvari. In ja, to je voditelj, ki bo zlahka nadomestil pomanjkljivosti demokracije.

Leva sredina volivcem obljublja prihodnost, ali če naj parafraziram Cankarja: na tem svetu jim obljublja kamen, na onem – v prihodnosti – pa nebeško glorijo, vstajenje in prerojenje. Slovenci volijo »taktično«, a ko volijo »taktično«, volijo očitno poslance za oni svet, ne pa poslancev, ki bi zastopali njihove interese, skrbi in koristi na tem svetu.

Cankar, ki je na Dunaju živel v Ottakringu, »trdnjavi socialne demokracije« (kot je to označil v eseju Kako sem postal socialist), ni skrival, kaj je »poslednji cilj« socialne demokracije: »Porušiti v temeljih gnilo zgradbo te gnile družbe, ki izkorišča in izrablja milijone delavnega ljudstva, zato da se bogato redi par stotin ljudi, ki žanjejo, dasi niso sejali. Za delavno ljudstvo ni dandanes država nič drugega nego žandarm, ki stoji z nasajenim bajonetom pred krivično nakopičenim bogastvom posameznih!«

Tega danes ne slišite več. Pa četudi je nevarnost, da s polnimi jadri plujemo nazaj v 19. stoletje, očitna.