Politika zaprtja pristanišč za migrante je kriminalna propaganda

Če se osredotočamo na tiste, ki še nameravajo priti, ne vidimo pravic tistih, ki so že tukaj

»Nikoli nisem imel večje potrebe da spregovorim. Nikoli nisem imel večje potrebe, da pojasnim, zakaj tej italijanski vladi ni mogoče dovoliti, da preživi. Še preden je začela delati, je naredila toliko nepopravljive škode,« je svoj komentar v Guardianu začel avtor knjige Gomora Roberto Saviano.

V današnjem svetu je politika zaprtja sredozemskih pristanišč za migrante samo kriminalna propaganda. S to politiko so skušali preprečiti migrantom, da bi prišli čez Sredozemsko morje vsi predhodniki sedanjega notranjega ministra Italije in vodje desničarske stranke Severna liga Mattea Salvinija. Naredili so enake napake in njihovi poskusi so se končali enako neuspešno. Edina razlika je, da Salvini ne skriva svoje hudobije in da ima podporo v vladi.

Italija in EU sta leta nestabilne države zasipali z denarjem in podpirali tihotapce ljudi in kriminalce ne da bi kaj rešili. Dokler bodo ljudje, ki bodo želeli priti iz Afrike v Evropo, bodo vedno tudi ljudje, ki jih bodo za denar pripravljeni prepeljati tja.

Uradno so vrata Evrope za Afričane zaprta. Edina pot je ilegalna, mafija v Libiji pa je pripravljena opravljati ta tranzit in spraviti čez morje 100 tisoč in več Afričanov na leto. Povpraševanje je in ni legalnih poti. Olepševanje odredb, ki jih sprejemata Salvini in njegov koalicijski partner vodja Gibanja petih zvezd Luigi Di Maio, je nesmiselno. Razumeti je treba najosnovnejše pravilo trga: če obstaja povpraševanje, bo vedno tudi ponudba, zakonita ali protizakonita.

Uradno so vrata Evrope za Afričane zaprta. Edina pot je ilegalna, mafija v Libiji pa je pripravljena opravljati ta tranzit in spraviti čez morje 100 tisoč in več Afričanov na leto.

Lahko sprejmemo vsakogar, ki želi priti iz Afrike v Evropo? Ne. Italija pa si ni prislužila pravice, da bi lahko rekla, da je zdaj dovolj. Roberta Saviana pogosto vprašajo, kaj je po njegovem mnenju rešitev, kot da bi obstajala ena sama rešitev, s katero bi bilo mogoče rešiti celoten problem z begunci. Ni dokončnega odgovora, so le koraki, ki jih je treba narediti.

Prvi korak je, da Italija legalizira vse nelegalne migrante, ki so zdaj v državi. Nekdanji minister za delo Roberto Maroni je to naredil leta 2002. Dokumente je dal 700 tisoč migrantom, ki so takoj postali 700 tisoč davkoplačevalcev. Ta vlada lahko in mora narediti enako.

Drugi korak je, da država sprejme predpise za dodelitev vizumov za vstop v državo in preneha plačevati libijski mafiji, da ugrablja migrante in jih zapira v taborišča. To je davkoplačevalski denar, predvsem pa vest Italijanov, čeprav je videti, da so jo mnogi svojo vest poslali na počitnice.

Tretji korak je, da Italija sklene dogovore z drugimi evropskimi državami, da se bodo migranti z dovoljenji, ki jih bodo dobili v Italiji, lahko zaposlili in potovali po EU. To bi bil pravi politični napredek, ne zgolj prazno govorjenje.

Če italijanska vlada teh korakov ne bo naredila, po Savianovih besedah ni težko predvideti dogodkov v prihodnjih mesecih in letih. Migrante na ladji Aquaris so zadrževali dva dni na morju, preden je lahko odplula proti Španiji. Tisti na krovu čolna italijanske obalne straže Diciotti so lahko takoj pristali na Siciliji. Torej imamo migrante prvega in drugega razreda, sprašuje ugledni italijanski avtor.

Na krovu Aquariusa so bili migranti, ki jih je s svojimi čolni rešila italijanska obalna straža. Naslednjič nobeden migrant ne bo več hotel oditi z njenih čolnov na ladje nevladnih organizacij, kot je Aquarius, če bodo evropska pristanišča zanje zaprta več ur ali celo dni.

Na krovu Aquariusa so bili migranti, ki jih je s svojimi čolni rešila italijanska obalna straža. Naslednjič nobeden migrant ne bo več hotel oditi z njenih čolnov na ladje nevladnih organizacij, kot je Aquarius, če bodo evropska pristanišča zanje zaprta več ur ali celo dni.

Ob tem se dogaja tiha vojna med Italijani in migranti, ki bodisi legalno bodisi ilegalno živijo in delajo v državi, so pogosto premalo plačani in živijo v pogojih, kot da bi bili sužnji. Če se osredotočimo na tiste, ki še nameravajo priti, ne vidimo pravic tistih, ki so že tukaj. Gre za pravice, ki pripadajo vsakemu človeku, ne glede na to, ali ima dovoljenje za bivanje ali ne.

Val sovraštva proti Afričanom, ki sploh še niso stopili na italijanska tla, občutijo migranti, ki že živijo v državi. Italijani družbeno nazadujejo ob rasti nacionalizma, ki se odraža v rasističnem sovraštvu do vsega, kar je razumljeno kot nezemeljsko bitje. Prva uradna izjava Lorenza Fontana novega ministra za delo in invalide, ki izhaja iz Severne lige, je bila usmerjena proti istospolnim družinam in splavu.

Če Evropi ne bo uspelo sprejeti in integrirati migrantov, bi bilo bolje, da voditelji, ki niso sposobni najti rešitve, utihnejo, namesto, da širijo preračunljive žalitve.

Žalostna resnica je, da ima ta vlada veliko podpornikov in je popularna, ker določa jasne tarče: to so skupine posameznikov, na katerih ljudje lahko sproščajo svoje frustracije, sovražniki, ki jih je treba kamenjati. To je dejstvo, ne glede na to, ali Italijani to hočejo slišati ali ne. Dejstvo je tudi, da si veliko število jeznih in trpečih Italijanov z napadi na migrante svojega stanja ne bo izboljšalo. Nasprotno, v državah, kjer ima vsakdo, tudi pripadniki manjšin, zagotovljene pravice, ima koristi celotna skupnost.

Trajalo je desetletja, da so se skupnosti integrirale, a zelo malo časa, da je nacionalizem, ki vsakega naredi za sovražnika vseh drugih, vse uničil. Če Evropi ne bo uspelo sprejeti in integrirati migrantov, bi bilo bolje, da voditelji, ki niso sposobni najti rešitve, utihnejo, namesto, da širijo preračunljive žalitve. Dolžnost Italije je, da se bori za spremembe na bolje, saj gre za človeška življenja. Enako je treba reči tudi za druge države vključno s Slovenijo.