Jure Novak, gledališki režiser, pesnik in glasbenik

Ni naključje, da je bila trilogija gledaliških performansov, ki jo je v zadnjih sedmih letih soustvarjal z igralko Katarino Stegnar in dramaturginjo Urško Brodar v ljubljanskem Gledališču Glej, med najbolj obiskanimi »off« predstavami slovenske gledališke produkcije. Avtorji so se namreč v njej posvetili vprašanjem in temam, ki v marsičem zaznamujejo sodobno, zlasti mlajšo generacijo.

V prvem delu, Zato sem srečen, so se lotili premisleka o razmerju med srečo in depresijo s »tezo«, da je depresija ena izmed najbolj razširjenih bolezni sodobnega časa tudi zato, ker ljudje ne zmorejo »dohajati« izmuzljivega imperativa sreče, ki ga narekuje kapitalistična družba. V Katarini po naročilu so potisnili v prvi plan vprašanje, kaj vse so ljudje na neki točki svoje kariere pripravljeni narediti za uspeh. V tretjem delu, Orgiji, so na podlagi lastnih izkušenj in nekaterih umetniških del s področja spolnosti, De Sadovih in Pasolinijevih denimo, premišljevali o mejah etike in morale, izpričanih s spolnimi praksami.

Seveda so tematike le ena izmed ravni njihove trilogije, morda niti ne najpomembnejša, saj so performanse zasnovali kot družbene eksperimente, v katerih so razčlenjevali razmerja med fikcijo in realnostjo ter vlogo gledalca kot akterja (njihovih) uprizoritev. To velja zlasti za zadnji del trilogije, Orgijo, v kateri so performerji drezali v »obiskovalce« z (neprijetnimi) vprašanji o spolnosti. »Ta predstava je najbolj narodnobuditeljski del trilogije, kajti seksualizacija je prisotna na vsakem koraku, o spolnosti pa se ne pogovarjamo,« pravi Novak.

Čeprav ustvarja tudi »klasične« gledališke predstave, pa ravno v takšnih hibridnih uprizoritvah, utemeljenih na strukturi performansa (mednje zagotovo sodi tudi njegova predstava Sokrat, Slavoj in sofisti, ki jo je leta 2015 režiral v Slovenskem mladinskem gledališču), pride do izraza njegov specifični način snovanja predstav. Sam ga primerja z računalniškim programiranjem, s katerim se je preživljal nekaj let. »Oba, računalniški program in gledališče, sta v osnovi nadzorovana sistema. Če jima dobro zastaviš input in premišljeno vodiš proces, lahko do neke mere predvidevaš, kakšen bo rezultat,« pravi. Seveda pa v gledališču vseh »spremenljivk« ne more nadzorovati, »režirati«. »Z igralci in gledalci v sicer razumsko voden proces vstopi človeški dejavnik. Šele človek, z vsem, kar je, vnese v umetniško delo presežno, dodano vrednost.«

Če poslušamo besedilo naslovne pesmi s plošče Natriletno kolobarjenje s praho, prvenca istoimenskega dua, v katerem poleg Novaka, ki je avtor besedil in pevec, sodeluje še multiinstrumentalist Uroš Buh, se zdi, da presežna vrednost zanj ni le umetnost, temveč tudi umetniki per se. V omenjeni pesmi, naslovljeni Presežna vrednost bivanja, se je zagotovo prepoznala generacija, ki je odraščala še v prejšnjem sistemu, ko so še veljali za »dodano vrednost« družbe, ob spremembi sistema pa so, zlasti tisti, ki so postali prekarni delavci v kulturi, postali le njegov »ontološki višek«, če ne celo »deficit«.

Novak priznava, da se je pred nekaj leti glasbenemu ustvarjanju posvetil tudi zato, ker je kot nadobuden pesnik z že izdanima pesniškima zbirkama ugotovil, da zaradi vase zaprte literarne scene ne more zares nagovoriti tistih, ki jih je s svojimi pesmimi hotel doseči. Malo pa zato, ker je zanj glasba postala »praha«, tisti del njegovega ustvarjanja, kjer si lahko odpočije od »kolobarjenja« med organizacijsko in konceptualno zahtevnejšimi umetniškimi projekti. Od tu ime dueta Natriletno kolobarjenje s praho in naslov njegovega prvenca.

Čeprav v svojem delu – gledališkem in glasbenem – precej pozornosti namenja političnim temam, saj »se hoče odzivati na nazadovanje družbe v duhovnem in političnem smislu«, se v zadnjih letih, odkar je postal oče, posveča tudi snovanju gledaliških predstav za otroke. Lani je v Slovenskem mladinskem gledališču na osnovi zgodnejših pesmi Svetlane Makarovič režiral odlično sprejeto Pasjo procesijo. V njej je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. »K obema občinstvoma, odraslemu in otroškemu, pristopam enakovredno, le tematike so druge in teksti predstav za otroke preprostejši. Mislim, da otrok ne smeš podcenjevati, še manj ustvarjati na osnovi svojih domnev, kako razmišljajo. Če si iskren do teme, ki jim jo predstavljaš, jo bodo otroci že razumeli,« pravi.

Ljubljančan, »ljubitelj filozofije« s skoraj dokončanim študijem te smeri na ljubljanski Filozofski fakulteti, diplomant gledališke režije na AGRFT, nekdanji umetniški vodja Gledališča Glej, že snuje nove predstave o »družbenih robovih«. Ta čas pa se posveča snemanju nove plošče, ki jo bosta z Urošem Buhom oktobra predstavila na koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška. Album s političnimi, a tudi ljubezenskimi in samorefleksivnimi pesmimi je naslovil z dvoumnim, a ravno zaradi njegove dvoumnosti povednim, Iz konteksta.