Vrnitev v civilizacijo

Še vedno si nismo povsem opomogli od predvolilnega televizijskega programa, zato se te dni izogibamo vsem preštevanjem poslancev, oblikovanjem koalicij in na vsak način skušamo zamuditi vse prerokbe, ki jih iz rokava stresajo politični analitiki (skoraj dosledno moški). Po čistem naključju smo ujeli le Dimitrija Rupla, ki je na Studiu City povedal, da je »Janša v nekoliko prekarni, nezavidljivi situaciji in ni odveč, da se posvetuje z Orbánom«. To se nam je zdela pomembna izjava, ki jo z veseljem delimo z vsemi prekarnimi delavci v Sloveniji: zdaj veste, kam se obrniti po pomoč in zaščito, da se bodo stvari uredile.

Sicer pa, kot se le da, uživamo v povolilnem zatišju, ko se zdi, da Slovenija nenadoma deluje kar sama od sebe, tudi v času brezvladja (ko je mogoče še posebej tiho in učinkovito prodajati deleže v državnih podjetjih, denimo v Gorenju in Cinkarni Celje), pa tudi grožnja z begunci se nenadoma ne zdi več tako žgoča, kakor so jo po diktatu desnice histerizirali v predvolilnem času. Tako je nacionalka že malo po volitvah v Dnevniku pripravila prispevek iz Bele krajine, kjer čez Kolpo bežijo (in v njej tudi umirajo) begunci. Domačine so spraševali, ali se počutijo ogrožene – in ti so odgovarjali, da ne, da z begunci nimajo nobenih težav, da jih redno srečujejo, jim včasih pripravijo malico, a da njihovi kraji zaradi tega niso nič manj varni. Predstavniki turistične dejavnosti so povedali, da ob Kolpi pričakujejo rekordno turistično sezono in da nimajo občutka, da bi ji begunci lahko škodovali. Priznamo, ob tem prispevku smo bili – morda razdražljivi zaradi vse nestrpnosti predvolilnih bitk – prav ganjeni.

Tudi Mojca Širok je v zunanjepolitični oddaji Globus na TV Slovenija pripravila izvrsten pregled evropske migracijske politike. Spomnimo se, da je o tem resno poskusila razpravljati tudi v predvolilnem soočenju, ki ga je vodila, a si je predvsem desnica prizadevala za to, da na njena resna vprašanja ne bi odgovarjala. V četrtkovi oddaji so najprej pripravili reportažo iz Bihaća in Velike Kladuše, kjer smo lahko videli nežne otroke beguncev, ki so na vprašanja odgovarjali v lepi angleščini, in podivjane lokalne politike, ki domačinom med drugim preprečujejo, da bi beguncem pomagali, jim celo dajali hrano, kakor ne bi šlo za ljudi. A domačini vseeno pomagajo – tudi zato, ker ni nobene institucionalne pomoči, ki bi skrbela za pribežnike –, in ker se spomnijo, kako je bilo, ko so sami bežali pred vojno.

Drugi prispevek je bil iz Portugalske, kjer so pokazali usodo dveh žensk, begunk, ki sta si v Lizboni na novo zgradili življenje in se začeli preživljati s svojim delom; ena je odprla trgovino in druga restavracijo. Portugalci v prispevku so delovali kot odprti, prijazni in mediteransko široki. Ni naključje, da Lizbona velja za novi Berlin, dostopno in prijazno multikulturno mesto. Kako radi bi verjeli, da kaj takega lahko nastane tudi iz kakšnega slovenskega kraja.