Joan Fontcuberta, fotograf, pisatelj in univerzitetni profesor, prejemnik ugledne nagrade hasselblad

»Moja naloga je v ljudeh zbuditi dvom«

Podobe, ki jih je katalonski umetnik Joan Fontcuberta ustvaril v zadnjih 35 letih, so nenavadne. Pri prvem projektu, naslovil ga je Skrivna favna (1987), je predstavil fotografije živali, ki sta jih s sodelavcem Perom Formiguero našla v arhivih pokojnega nemškega zoologa dr. Petra Ameisenhaufna. Med njimi sta denimo cercopithecus icarocornu, ki spominja na krilato opico z rogom, in olenoglypha polipodida, kača z 12 nogami. Pri projektu Umetnik in fotografija (1995) je predstavil fotografije, ki so dokazovale, da so najpomembnejši španski umetniki 20. stoletja, Pablo Picasso, Joan Miró, Salvador Dalí in Antoni Tàpies, svoje najbolj znane slike ustvarili na podlagi fotografij. V Sputniku (1997) je predstavil zgodbo sovjetskega kozmonavta Ivana Istočnikova, ki je leta 1968 med orbitalnim poletom zapustil raketo Sojuz 2, astronavti Sojuza 3 pa naj bi bili ob poznejšem pregledu kapsule našli le steklenico vodke s sporočilom.

Fontcubertove podobe in zgodbe iz omenjenih in drugih projektov – v Sirenah (2000) je razstavil fotografije fosilov morskih deklic, v Čudežu lebdenja (2002) fotografije letečih menihov, v Dekonstrukciji Osame (2007) pa fotografsko gradivo, ki je dokazovalo, da je bil prvotni vodja Al Kaide v resnici pevec in zvezda televizijskih nadaljevank – so seveda potvorjene.

Opic s krili in kač z 12 nogami ni, povedno pa je, da je kar 30 odstotkov študentov, ki so si leta 1988 podobe iz Skrivne favne ogledali v barcelonskem Prirodoslovnem muzeju, na Fontcubertovo presenečenje »verjelo, da bi nekatere izmed teh živali lahko obstajale«. Tudi vodilni španski slikarji seveda niso le reproducirali fotografij, čeprav je to »odkritje« prepričalo kar nekaj umetniških kritikov. Seveda je bil tudi Fontcubertov projekt Sputnik zgolj potegavščina, vendar očitno ne nedolžna, saj se je ob razkritju prevare odzval ruski veleposlanik v Španiji in Fontcuberta posvaril, naj se ne norčuje »iz veličastne preteklosti Rusije«.

Da gre za prevare, dokazujejo navsezadnje že imena protagonistov projektov, saj so to večinoma priredbe avtorjevega imena v tuje jezike.

Katalonec Joan Fontcuberta, ki se je rodil leta 1955 v Barceloni, je proučeval »lažne novice« že desetletja, preden se je – zaradi enega tvita ameriškega predsednika – temu sklopu vprašanj začela posvečati medijska (in akademska) javnost. »Tarče« njegovih projektov sicer niso le protagonisti medijske krajine, temveč vsa tista področja človekovega dela in ustvarjanja, kjer se – ob poigravanju z mislimi in čustvi ljudi – lahko uveljavi misel ameriškega sociologa in fotografa Lewisa Hina iz leta 1909, da »fotografije morda ne lažejo, a lažnivci morda fotografirajo«.

Fontcuberta je leta 1977 diplomiral iz komunikologije na Avtonomni univerzi v Barceloni, nato nekaj let delal v oglaševalski panogi, med letoma 1979 in 1986 pa predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Barceloni. Danes občasno še predava ali opravlja kuratorsko delo, toda zadnji dve desetletji se posveča zlasti ustvarjanju umetniških del. Vseskozi pa sodeluje s skupino katalonskih umetnikov, ki združeni pod imenom Umetniki za republiko z zabavnimi projekti komentirajo prizadevanje Kataloncev za samostojnost, kar »ideološko« podpira tudi Fontcuberta.

Z njim smo se pogovarjali v Ljubljani, tik pred odprtjem razstave v Galeriji Photon, kjer je predstavil podobe iz dveh novejših serij, Gastropode in Traume.

Katalonija je bila v času vašega odraščanja še tesno v primežu fašističnega režima generala Franca. Ta je ob prevzemu oblasti tej španski regiji odvzel avtonomijo, namesto katalonščine kot uradni jezik uvedel kastiljščino, z nasprotniki režima pa surovo obračunaval. V letih pred diktatorjevo smrtjo leta 1975, takrat ste bili študent, ste se po svoje upirali sponam režima, saj ste z akcijami ironizirali njegov propagandni stroj. Kasneje ste dejali, da ste takrat razvili »skeptičen odnos do vseh avtoritet«. Ta misel zagotovo zaznamuje vašo umetniško pot, saj v projektih kritično preizprašujete ustaljene in samoumevne »resnice«, kajne?

Res je, prvih 20 let sem preživel v fašistični diktaturi. Čeprav smo seveda vsi vedeli, da režimski mediji lažejo, manipulirajo z dejstvi in potvarjajo okoliščine dogodkov v skladu s cilji režima, me je, takrat študenta komunikologije – bilo je nekaj let pred Francovo smrtjo –, presenetila v časopisu objavljena fotografija demonstracij proti režimu, ki je vizualno »podpirala« trditev avtorja članka, da se je shoda udeležila le peščica ljudi. V resnici je šlo, bil sem tam, za eno izmed najbolj množičnih zborovanj proti Francovi diktaturi v Kataloniji. Fotografija je torej prikazovala pravi dogodek in protestnike, vendar je skladno z interesi režima pri gledalcu ustvarila lažen vtis, da je bila udeležba maloštevilna.

Na podlagi premisleka o tej fotografiji se je v meni še utrdilo prepričanje, da podobe niso nujno vizualni zapis resničnosti, njene neme priče, temveč so lahko, čeprav delujejo realistično, zlorabljene za propagando.

Od tod moja odločitev, da bi z različnimi umetniškimi deli subvertiral realistična sporočila fotografij in hkrati prispeval k ozaveščanju javnosti, da je resnica, ki jo izpričuje fotografija, dejansko pogojena z našimi kulturnimi konvencijami.

»Seveda bi lahko svoje znanje z različnih področij uporabil, kot ga marsikdo, da bi služil z lažmi. Toda raje sem se posvetil izobraževanju ljudi o tem, kako laži prepoznati.«

Študirali ste komunikologijo, bili novinar, več let ste delali v oglaševalski panogi. Zagotovo so vam znanja z vseh teh področij koristila, da ste se lahko še bolj poglobljeno lotili raziskovanja vloge vizualnega, zlasti fotografije, v družbi in umetnosti.

Kot umetnik sem se formiral z gibanji uporniškega leta 1968. Name so vplivali situacionizem, poststrukturalizem, kontrakultura in druga alternativna gibanja, pa tudi neodadaistični duh, ki je tedaj navdihoval precej španskih umetnikov. Kruh sem si služil v oglaševanju, kar mi je zagotovilo odlično vajo v laganju. Pri delu v agenciji sem spoznal strategije, ki jih uporabljajo oglaševalci, da bi se sporočila, s katerimi oglašujejo izdelke, kupcem zdela prepričljiva in verjetna. Znano je, da pozornost kupca najlaže pritegneš, če ga nagovoriš s čutnimi sporočili, ki namigujejo na spolnost, ali pa s humorjem. Tudi sam pri umetniškem delu uporabljam humor, saj lahko z njim resne teme predstavim v sprejemljivejši obliki. Humor je pač nasprotje resnega, tudi dolgočasnega, dolgočasne umetnosti pa ne maram … Seveda bi lahko svoje znanje uporabil, kot ga je marsikdo, da bi služil z lažmi. Toda raje sem se posvetil izobraževanju ljudi o tem, kako prepoznati laži. Prvi korak na tej poti je dvom. Moje delo je v ljudeh zbuditi dvom.

V umetniških projektih, čeprav na prvi pogled le igrivih domislicah, kritično preizprašujete samoumevne »resnice« v kulturi, oglaševanju, znanosti, torej ne samo v politiki, v kateri so laži modus operandi in orodje za manipuliranje z javnostjo.

Prepričan sem, kar izpričujejo moja dela, da se je mogoče spoprijeti s sistemom »velikega brata«, v katerem danes živimo. Morda je njegova struktura drugačna od tiste, kakršno je predvidel George Orwell v romanu 1984, toda še vedno nam nekdo narekuje, kaj kupiti, kaj jesti, kako delati, trošiti in celo preživljati prosti čas. Ljudem skušam pomagati v boju proti diktatu sistema, ki temelji na lažeh, prevarah, manipulacijah in – kot pravimo danes – »postresnicah«. Sam sebe vidim tudi v vlogi pedagoga, ki razume, da je treba ustvarjalnost, da bi podal svoja sporočila, preplesti z drugimi vejami človekovega dela.

»Prebivalce Španije pri ukvarjanju z zgodovino čaka še veliko dela. Dokler ga ne bomo opravili, pa bomo, žal, le vesla sistema, ki izhaja iz diktature.«

Prepoznavanje resnice v kopici laži je včasih kot iskanje igle v kopici sena, saj je javna sfera postala plen tistih, ki jim ustreza z manipulacijami, polresnicami in lažmi ustvariti kaotično stanje, saj se lahko le v takšnem uveljavi njihova »resnica«. Kaj je mogoče storiti za uveljavitev koncepta resnice v postorwellovskem svetu, o katerem govorite?

Na to vprašanje je težko jasno odgovoriti, saj so razmere zelo zapletene. Verjetno je težava že v tem, da novinarji in mediji ne opravljajo več svojega, novinarskega dela – seznanjanja javnosti z dejstvi, temveč včasih delujejo kot podaljšana roka neke politične struje. V takšnih razmerah bi se morala v javnosti še bolj okrepiti skeptična in kritična drža. Zavedam se, da ima to, kar počnem s projekti, le majhen učinek pri ozaveščanju javnosti. Morda pa s svojim delom vendarle dajem zgled, ki bi mu tisti, ki ne sprejemajo pravil sistema, lahko sledili.

Tudi če vzamemo za primer Katalonijo, špansko regijo, iz katere prihajate, se ob (ne)uspešnem procesu osamosvajanja ni bilo mogoče znebiti vtisa, da mednarodna javnost ni imela celotnega uvida v tamkajšnje dogajanje, saj je dobivala le selektivne informacije.

Informacije, ki so jih o procesu osamosvajanja mediji pošiljali v tujino, niso bile celovite. Nemalokrat so bile zaradi interesov te ali one politične struje prikrojene. Tudi zato se je porazgubila misel, da proces osamosvajanja Katalonije ni bil namen sam po sebi, temveč orodje za poživitev španske demokracije. Resda je bila v medijih narodna in kulturna identiteta Kataloncev poudarjena kot ključni argument za samostojnost, vendar je v zakulisju zastav in transparentov vedno tekel boj za uveljavitev demokratičnih, republikanskih vrednot v Španiji. Z njim so Katalonci hoteli pretresti nezdrave strukture španske države, ki izvirajo iz frankističnega režima. Španska družba se še ni zares otresla njegovih ostankov, to se kaže tudi v omejevanju svobode govora in korupciji. Politično moč imajo še vedno sile, ki so obvladovale Španijo v času diktature, le druge rokavice so si nataknile in spregovorile v drugačnem jeziku.

Španijo bi morali spremeniti v skladu z voljo ljudstva. Ne nazadnje bi se morali pogovoriti tudi o procesu tranzicije iz diktature v demokracijo, saj general Franco ni vsilil sedanjega kralja, temveč ga je kupil. Zakaj ne bi torej premislili, ali si želimo republiko ali monarhijo.

Še veliko dela nas čaka pri ukvarjanju z našo zgodovino. Dokler ga ne bomo opravili, pa bomo, žal, le vesla sistema, ki izhaja iz diktature.

V ljubljanski galeriji Photon, če se vrneva k fotografiji, razstavljate podobe iz novejših projektov, Gastropoda in Trauma. V primerjavi s prejšnjimi projekti, igrivimi, humornimi in v svojem sporočilu jasnimi, so podobe iz teh dveh serij bolj enigmatične.

V zadnjem času me zanimajo postfotografske podobe. Tako imenujem digitalne podobe, kakršne najdemo na spletu. Zanima me, kako te podobe spreminjajo naš odnos do fotografije. Ker so bile klasične fotografije razvite na papirju, smo imeli do njih ne samo čustven, temveč tudi čuten odnos, bile so kot relikt ali fetiš, z uveljavljanjem digitalnih podob pa materialnost fotografije izginja. Digitalne podobe imamo na računalnikih ali pametnih telefonih. So povsod in nikjer. Informacije, iz katerih so sestavljene, prevzamejo neko obliko, toda teh fotografij se ne moremo dotakniti.

Podobe, ki jih predstavljam v Ljubljani, so pravzaprav malce nostalgične. Tiste iz serije Trauma so nastale na podlagi fotografiranja starih, poškodovanih, izginjajočih, »bolnih« fotografij, ki sem jih našel v arhivih. Hkrati sem izginjanje, utekanje informacij, ki ga te fotografije izpričujejo, povezal z izgubo spomina pri ljudeh. Fotografije, ustvarjene zato, da bi nekdo ohranil spomin na neko podobo ali dogodek, trpijo. Trpijo tako kot ljudje, ki zaradi bolezni izgubljajo spomin. Pri obojih, fotografijah in ljudeh, podoba zapušča telo, ostaja le še njena duša.

»Fotografije, ki jih vidite na razstavi, sem za nekaj časa ’izpostavil’ požrešnosti polžev in jim jih nato odvzel. In se vprašal: so torej tudi polži soavtorji končnega izdelka?«

V podobah iz serije Gastropoda tematizirate materialnost in še avtorstvo fotografij. Tudi te fotografije so poškodovane, vendar krivec ni čas, temveč polži.

Fotografije, ki jih vidite na razstavi, sem za nekaj časa »izpostavil« požrešnosti polžev in jim jih nato odvzel. In se vprašal: so torej tudi polži soavtorji končnega izdelka? S tem projektom hočem opozoriti na sodobne procese v ustvarjanju umetnosti, saj zlasti na spletu prisvajanje fotografij ne velja več za subverzivno dejanje, temveč je postalo skorajda samoumeven način ustvarjanja umetniških del. To ima tudi politične učinke, saj se namesto dosedanje filozofije lastništva uveljavlja filozofija ustvarjanja v skupnosti. S projektom Gastropoda sem hotel utrditi misel, da se umetniki že združujejo v noosfero, kakor filozofi imenujejo oblikovanje nekakšne kolektivne zavesti, v katero se spaja človeštvo, da bi našlo nove, ustvarjalne načine sodelovanja med ljudmi.

Fotografska razstava:
Joan Fontcuberta: Gastropoda & Trauma
Kje: Galerija Photon, Ljubljana
Kdaj: do 13. julija 2018