Subverzivna provokatorka

Ko je uvodoma v rdečem jetijevskem kožuhu in s pokrivalom v obliki vulve odrepala naslovni komad z zadnje plošče Rub (2015), je bilo ob razmeroma zadržanem odzivu najprej videti, da se kanadski provokatorki Merrill Nisker, bolj znani kot Peaches, v ljubljanskem Kinu Šiška obeta naporen večer. Za to, da svoj koncertni šov, s katerim navdušuje množice po vsem svetu, spravi v rdeče obrate, pač preprosto potrebuje motivirano občinstvo. No, ko je tretji komad Vaginoplasty v perfektni slovenščini napovedala z »this is a song about moja velika pička« in požela glasne ovacije, je postalo jasno, da je strah odveč. Udeleženci otvoritvenega dogodka letošnje Parade ponosa so zelo dobro vedeli, kdo in kaj je glasbenica, ki že dve desetletji prevprašuje teme spolne identitete, (queerovskega) seksa in levičarske politike.

OK, danes, ko se s temi vprašanji ukvarja (tudi) mainstream, Peaches resda ni več tako zelo radikalna, kot je bila nekoč. Toda še vedno je obsceno eksplicitna. Če pogledamo pod površje njenih provokacij, tudi genialno pronicljiva. Predvsem pa ima izvrsten občutek za humor, katerega subverziven potencial pride še toliko bolj do izraza prav na njenih koncertih. Ko v oprijetem belem bodiju (z rdečim kožuhom v mednožju), ki si ga sleče do pasu, z golima soplesalkama po občinstvu šprica šampanjec in uprizarja perverzne seksualne akte, od daleč to morda res ni videti kot upor proti patriarhalnemu erotiziranju. Toda ko si elegantno privzdigne dojki, obriše pot pod njima in nato še v mednožju ter brisačo zaluča med občinstvo, vse skupaj dobi povsem drugačen predznak. In takih ključnih detajlov je med njenim nastopom ogromno.

Ja, Peaches je izjemna performerka, za nameček pa očara tudi z glasbo, ki sicer ostaja zakoreninjena v (iztrošenem) electroclashu, a je temu, kar počne, pisana na kožo. Ob spoju elektronike, disca in punka, odvisno tudi od posameznih koreografij (in kostumov), se vrstijo mnoge reminiscence. Recimo na mitološke zgodbe o orgijah v legendarni newyorški diskoteki Studio 54 ali pa skrito berlinsko klubsko S&M-sceno ali pa na sanfranciške queerovske partije s konca osemdesetih. Med vsem sprotnim preoblačenjem na odru, plesanjem, teatrom in brezhibno vokalno izvedbo priložnostno najde še čas za to, da spretno zamiksa komade. Ali pa za to, da se med izvedbo skladbe I Feel Cream po rokah obiskovalcev sprehodi do sredine dvorane.

Ker vse to počne pri svojih 51 letih, tega, da se tudi tako postavlja po robu družbenim normam, verjetno ni treba posebej poudarjati. Prav gotovo ne njenim fenom, ki so ob njenem premiernem nastopu na naših odrih nedvomno prišli na svoj račun. Tega, da se ji je med potjo iz Berlina menda izgubilo pol rekvizitov, nismo opazili. Med izvedbo skladbe, kjer bi se to morda poznalo, je na oder pač pragmatično povabila dve ekstravagantno napravljeni osebi iz občinstva in si s tem pridelala le še več zasluženih simpatij.