Rudi Klanjšek, sociolog

»Težava ni odsotnost alternative. Temveč da se o njej sploh ne pogovarjamo.«

Je docent na oddelku za sociologijo mariborske Filozofske fakultete, njegova kritika neoliberalnega modela, ki skupnost vleče v dirko proti dnu, iz njenih prebivalcev pa dela otopele zombije, je med najbolj argumentiranimi. Ko je v kolumni za Finance opozoril na problematičnost razvpite animacije z vlakcem, s katerim je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) predstavljala ostale družbene podsisteme kot zaviralce gospodarske rasti, so delodajalci zagnali vik in krik. Toda Rudi Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije še diplomo iz ekonomije, se je v letih kritičnega delovanja pritiskov že navadil. Še naprej razmišlja o prehodu v novo fazo družbenega razvoja in pozorno proučuje stanje v družbi, še posebej med mladimi, ki jih s sodelavci analizira v okviru periodičnih raziskav.

Ali lahko po nedavnih parlamentarnih volitvah z gotovostjo rečemo, da je večina Slovencev in Slovenk zavrnila populizem in politiko sovraštva?

Do neke mere zagotovo, po drugi strani pa je treba upoštevati, da so se ključni obrazi te politike v zadnjih etapah kampanje obnašali precej zadržano in civilizirano. Seveda z jasnim namenom, da bi pritegnili tudi neopredeljene volivce. Velika večina Slovencev in Slovenk ni sovražno nastrojena, kar precej pa vam jih bo vendarle reklo, da se jim zdi, da je položaj pač takšen, da bo treba narediti tudi kakšno radikalno potezo.

Grožnja fašizma torej ostaja?

V eksistenčni stiski, strahu pred prihodnostjo in pomanjkanju opore se ljudje avtomatsko zatečejo k politikam, ki obljubljajo neko trdnost. To se dogaja tako po zahodnem svetu kot drugod; ameriški fundamentalisti, slovenski domoljubi in radikalizirani otroci mirnih islamskih priseljencev so različni obrazi istega trenda. Zahodni, duhovno izpraznjeni in hitro spreminjajoči se svet jim ni več sposoben ponuditi občutka trdnosti, pa tudi občutka, da so enakopravni državljani in da imajo prihodnost v tej skupnosti. Očitno je, da se ti kompleksi krepijo tudi v Sloveniji, kjer narašča odpor do liberalnih tendenc relativiziranja še včeraj nedotakljivih kategorij, kot so spol, zakonska zveza, življenje in družina. Ti procesi so za posameznike, še posebej za tiste, ki so ponotranjili tradicionalno miselno strukturo, zelo naporni. Upor proti progresivni politiki in podpora konservativnim strankam sta tako njihov nekakšen naravni odziv, saj ti procesi težijo k razgradnji te identitete.

Podpirajo tudi konservativne religijske institucije, kot je katoliška cerkev v Sloveniji.

Jasno, takšni ljudje so namreč izredno zanimivi za katoliško cerkev, ki je običajno blizu politični desnici. Večja je psihološka stiska ljudi, prej se bodo obrnili na religijske institucije in iskali tolažbo. Zato cerkvi pravzaprav ustreza, da se omenjeni pritisk na posameznika še okrepi. S tem se namreč širi baza »odjemalcev«. Ni naključje, da je eden izmed raziskovalcev religijskega življenja religijske institucije označil kot »servisni center za pokvarjene duše modernosti«. Dezorientirani in odtujeni posameznik pa ni le lahka tarča za verski, ampak tudi za politični ekstremizem. Podpora radikalnim idejam in politikam temelji na stiskah, ki jih ne smemo spregledati in še zdaleč niso odpravljene.

Za kakšne stiske gre?

V veliki meri za napetosti, ki so posledica zaostrene tekme, dokazovanja na vseh področjih. Spremljata jih strah in občutek dezorientiranosti, v končni instanci pa se manifestirajo v različnih delitvah, vključujoč politično polarizacijo levo-desno, ali pa delitev na javni in zasebni sektor. Poglejva samo zgodbo s famoznim vlakcem GZS. Ta je pokazala, da gospodarstveniki vse bolj gledajo na javni sektor kot na dežurnega krivca za večino svojih težav, zaposleni v javnem sektorju pa so vse bolj ogorčeni, ker gospodarstvo ne prepozna njihovega družbenega pomena. A medsebojno obračunavanje, ki je marsikje zadobilo podobo kulture zmerjanja, je pokazalo zgolj na prej omenjen simptom in nerazumevanje njegovih ozadij. Dejstvo je, da je deregulacija ali liberalizacija vsega izjemno zaostrila pogoje preživetja posameznikov, podjetij in držav v smislu njihovih javnih financ. Tisti, ki so najboljši, uživajo nikoli poprej mogoče nagrade, ostali pa so obsojeni na nenehno puljenje za drobtinice, ki so tako dojete tudi takrat, ko to niso. Deregulacija vsega je namreč deregulirala tudi pričakovanja in želje. Te so postale neskončne in zato neuresničljive. V tem smislu se zdi, da smo ves čas v nekakšnem izrednem stanju, v katerem posamezniki, podjetja in država mrzlično iščejo načine za več, kar pa vedno trči v nasprotni, prav tako neskončni apetit. To seveda ne pomeni, da imajo vsi dovolj oziroma preveč. Gre predvsem za vprašanje pričakovanj in razdelitve.

Večja je psihološka stiska ljudi, prej se bodo obrnili na religijske institucije in iskali tolažbo. Zato cerkvi pravzaprav ustreza, da se omenjeni pritisk na posameznika še okrepi.

Torej je temelj sedanjih napetosti v veliki meri ekonomska delitev?

Oziroma zaostrovanje boja za vire. Ki ga je treba videti kot posledico prepričanja, da obstaja le en družbeni cilj, gospodarska rast, in le ena pot za učinkovito doseganje tega cilja – neoliberalizem, zanj pa je dopustno ne le problematiziranje ali že doseženih ali pa predlaganih pravic na področju sociale, okolja, zdravja, temveč celo njihovo ukinjanje. V takšnem miselnem loku je omenjeno namreč motnja, ovira, ki jo je treba odpraviti. Tako kot poskuse drugačnega dojemanja človekove biti, sveta, napredka. Konkretno, ker so stabilne zaposlitve, poleg tega da so stroškovno manj ugodne, tudi bolj problematične z vidika discipliniranja, produktivnosti, konkurenčnosti, je popolnoma pričakovano, da se nenehno problematizirajo in nato tudi odpravljajo. Nenehni pozivi k deregulaciji trga dela, k odpravi domnevne togosti, dejansko pa stabilnosti, so tako le ena izmed jasnih manifestacij zapisanega. Krepitev konkurenčne tekme pa je v prikazani optiki dojeta kot nekaj inherentno dobrega, saj rezultira v silah, ki človeka vse hitreje potiskajo dalje, v smer napredka. Kar je nemara res, a na drugi strani se zaradi te tekmovalnosti nenehno povečujejo napori in stres, ki smo mu izpostavljeni. In ko si že povsem izgorel, ti nato nekdo pokaže s prstom na nekoga drugega, in ti reče – ta je kriv. Obenem pa nihče ne pomisli, da je nemara jedro težave prav v nenehnem zaostrovanju konkurenčnosti. Namesto o tem ves čas razmišljamo le o vedno novih ukrepih, s katerimi bi še povečali konkurenčnost.

Toda skupnosti vendar ne moreš graditi na načelu tekmovanja, temveč le sodelovanja.

Se strinjam, toda ustroj sodobne družbe temelji na podmeni, da je za preživetje, za rast, za razvoj nujno tekmovanje, čeprav je res, da se kar naprej govori o sodelovanju. A to zgolj kaže, kako malo je tega sodelovanja v resnici. Potrebujemo oboje, tako tekmovalnost, ki deluje kot spodbuda, kot tudi sodelovanje, a nenehna krepitev tekmovalnosti ima svoje meje v smislu individualnih in družbenih stroškov. Zato je nevarno razmišljanje, da je deregulacija gospodarstva rešitev za vse družbene težave; deregulacija res lahko prinese gospodarsko rast in tudi tehnološki napredek, obenem pa ima visoke družbene stroške. Deregulacija neredko luknja socialno, ekonomsko in pravno varnost, ki mnoge posameznike potiska na družbeni rob, kjer so lahek plen za takšne in drugačne ideološke podjetnike. Še več, ta proces ustvarja povsem obubožane države, ki obupano iščejo načine, da bi privabile sredstva za zadovoljevanje temeljnih skupnostnih potreb po zdravju, izobraževanju in tako naprej. Občutek imam, da je tekmovalnost tako narasla, da je družbo zajela nekakšna kolektivna psihoza. Mala podjetja ne vedo, kako konkurirati velikim korporacijam, ki s pridom izkoriščajo razlike v davčni, okoljski in delovnopravni zakonodaji. Države ne vedo, kako ob zagotavljanju skupnostnih potreb in davčne konkurenčnosti ohraniti vzdržne javne finance. Kako z nič financirati nekaj. Prepričanje, da bodo ukrepi za rast – davčne razbremenitve, pokojninske reforme, reforme trga dela – rešili težave, je zgrešeno. Ne le zaradi že omenjenega. Tudi zato, ker je ideja neskončne rasti v končnem prostoru oksimoron.

A dirka proti dnu je temeljno načelo neoliberalizma. Tudi Slovenija pridno sodeluje v njej; efektivna obdavčitev dobička je z leti padla na vsega enajst odstotkov, kar je že na ravni davčnih oaz.

Pri čemer se nihče ne vpraša, kaj pa je na dnu. Ne pomislimo, da je na ravni posameznika ideal konkurenčnosti pravzaprav suženj, na ravni skupnosti pa država, ki sploh ne pobira davkov. Ne pomislimo, kakšni so družbeni stroški tovrstnih receptov. Nedavno sem v Delu bral prispevek Gorana Novkovića iz GZS, ki je utemeljeval, zakaj država ne razume gospodarstva. V pisanju je mogoče zaslediti tudi tezo, da bi znižanje davkov okrepilo gospodarsko rast, zaradi česar bi se povečal davčni zajem. Kar lahko na kratek rok drži, na dolgega pač ne. Spomnimo se konjunkture pred letom 2008, ko je vlada na podlagi enakih argumentov znižala davčna bremena. Kaj se je zgodilo? Država se je soočila z vse nižjim davčnim zajemom in z vse večjimi zahtevami, brez možnosti, da bi gospodarsko aktivnost spodbudila z javnim trošenjem ali nižjimi davki.

Nihče se ne vpraša, kaj pa je na dnu, proti kateremu tako hitimo v želji, da bi bili čim bolj konkurenčni. Ne pomislimo, da je na ravni posameznika ideal konkurenčnosti pravzaprav suženj, na ravni skupnosti pa država, ki sploh ne pobira davkov.

Prej kot da država ne razume delodajalcev, bi rekel, da slovenski menedžerji ne vedo več, kaj naj bi država bila. Kot so pokazala predvolilna soočenja, v katerih so priznani ekonomisti iz Postojnske jame, Pipistrela in Celjskih mesnin zasliševali politike, je za direktorje država namenjena podpiranju njihovih podjetij, ne pa zagotavljanju blaginje državljanom in državljankam.

Tako je. Živimo v času, ki ga obvladuje dogma, da je gospodarska rast pogoj za vse ostalo. Kar pa drži le do stopnje, pri kateri začnejo ukrepi za spodbujanje gospodarstva dušiti družbeno jedro. Res je, da težko ohranjamo sisteme javnega šolstva in javnega zdravstva brez močnega gospodarstva, toda treba se je vprašati, kje točno je ravnovesje med temi elementi. To je imel v mislih tudi Jože P. Damijan, ko je zapisal, da je debata o davkih dejansko debata o tem, v kakšni državi želimo živeti. Davki so pogoj za civilizacijo; če se jim odrečemo, bomo zapadli v obliko darvinističnega pekla, v katerem bo veljalo načelo vsak proti vsakomur in kjer bodo preživeli le najboljši – ali pa najbrutalnejši. To je skrajna posledica skrajne tekmovalnosti in kot družba se moramo pač odločiti, ali je to naš cilj ali ne.

Toda v Sloveniji doslej te debate nismo opravili. Goran Lukić iz Levice je v prejšnji številki Mladine potarnal, da še vedno nimamo jasnega razvojnega modela, ki bi bil podlaga za družbeni dogovor.

Težava je, da politiki v pehanju za glasove ne želijo opraviti te razprave, temveč obljubljajo nemogoče. V grobem imamo na voljo dva konkurenčna modela, levega in desnega, pri čemer ima vsak od njiju specifične cilje in svojo ceno. Desnica s poudarjanjem sedanjega modela razvoja v veliki meri spregleda individualne, okoljske in družbene stroške tega koncepta, levica pa v predlogih za drugačno, bolj socialno družbo nekako nerada govori o nuji po omejevanju pričakovanj in želja. O tem, da ima tudi njihov recept stroške. Da bi se kot skupnost lahko dogovorili, kako naprej, je treba na mizo položiti vse karte.

Psiholog Andrej Korošak je nedavno pisal o ameriških raziskavah povezav med stopnjo samomorilnosti in vladavino določene politične opcije. Izkazalo se je, da poskoči v obdobjih, ko so na oblasti republikanci, ki praviloma izvajajo neoliberalno politiko. 

Drži. V ZDA se je samomorilnost v zadnjem času povečala za okoli 30 odstotkov, v nekaterih državah celo za 50. Povečalo se je tudi število umorov; prebivalci najmočnejše in najbogatejše države na svetu so kolektivno dosegli točko, ko se množično pobijajo med seboj in sami sebe. Poročilo centra za javno zdravje v ZDA jasno navaja, da ne gre več za probleme duševnega zdravja, temveč za posledice sistemskih okoliščin, ki ljudi potiskajo čez rob. S tega vidika je trgovinska vojna, ki jo je svetu napovedal Donald Trump, za ZDA pravzaprav nekaj pozitivnega in najbrž eden izmed redkih znakov, ki kažejo, da predsednik le ni popolnoma neuravnovešen. Ker je s tem pokazal tendenco, da svojo državo umakne iz svetovne tekme proti dnu.

Ampak to že diši po socializmu. Je prvi med svetovnimi populisti po duši levičar? 

Seveda ne. Je pa zaznal nekatere težave med posameznimi skupinami, ki so največji poraženci globalizacije.

Zakaj ob tovrstnih svarilih v Sloveniji še nismo omejili neoliberalizma?

Dokler ljudje osebno svobodo razumejo kot svobodo izbire med različnimi izdelki, je vsaka regulacija zanje boleča. Ker pomeni poseg v njihovo udobje in je zato zanje neprijetna. In zato je s političnega vidika tako težko prodati regulacijo. Toda ta je z vidika okolja, ki ga je kapitalizem že skoraj povsem izčrpal, nujna. Kritiki bodo ob tem kazali s prstom na koncepte planskega gospodarstva, ki ga je skušal izvajati socializem, in govorili, da so se tovrstna razmišljanja že izkazala za neuresničljiva. Toda to je bilo v nekem drugem času.

Menite, da bi bilo sedaj lahko drugače?

Mislim da. Nekdaj plansko gospodarstvo ni delovalo predvsem zaradi omejitev človeških zmožnosti, zaradi neučinkovitosti uradniškega aparata, nezadostnega števila kadrov, ki bi lahko procesirali tolikšno količino podatkov, in seveda korupcije. Danes je te težave mogoče zaobiti z uporabo umetne inteligence, ki teh pomanjkljivosti nima. Sam se zato strinjam z Marxom, ki je bil navdušen nad sposobnostjo kapitalizma kot nujne faze v razvoju človeške družbe, ki naj bi zagotovila ustrezno tehnologijo za prehod v naslednjo fazo. Zdaj smo tukaj; imamo znanje in zadostno produkcijo, da uvedemo drugačen družbeni sistem. Toda kot je dejal Fromm, težava ni v tem, da ni alternative, temveč da se o njej preprosto ne pogovarjamo. Ker je tovrstna debata takoj označena za neproduktivno filozofiranje privilegiranih posameznikov, v izobraževalnem sistemu pa zanjo ni prostora, ker mora ta primarno servisirati trg dela.

Zakaj prav ljudje, ki spadajo med osrednje žrtve neoliberalizma, podpirajo stranke, ki zagovarjajo neoliberalne politike? Zakaj slovenski delavci in kmetje volijo SDS?

Največkrat preprosto zato, ker ne razumejo vseh povezav med posameznimi koncepti. Ponotranjili so gesla neoliberalizma in verjamejo, da sta krčenje države in deregulacija gospodarstva nekaj, kar je samo po sebi dobro. Paradoksalno je, da s tem ti ljudje tako pomagajo sesuvati edinega akterja, ki jih še lahko zaščiti v odnosu na divjanje kapitala.

Naše raziskave so pokazale, da imajo mladi vedno večje težave s političnimi opredelitvami; leta 2000 jih med levico in desnico ni razločevala približno petina, leta 2018 je delež takšnih narasel že na 44 odstotkov.

Kaj to pomeni za demokracijo, ki temelji na predpostavki, da so volivci in volivke jasno obveščeni in opolnomočeni za razmišljanje z lastnimi glavami?

Seveda nič dobrega. Posledice so že jasno vidne – krepitev fatalizma in frustracij ter klicev po novih obrazih, v skrajnih primerih pa vzpon ekstremističnih gibanj in strank, ki ponujajo rešitve, ki se zdijo enostavne, v resnici pa so vse prej kot to. Treba je razumeti, da se v okoliščinah, ko je večina ljudi prestrašenih, tesnobnih in apatičnih, zelo težko razvije močna civilna družba, ki bi lahko učinkovito ščitila demokracijo; ljudje preprosto nimajo energije, časa in sredstev za tovrstno organiziranje. Obenem so izpostavljeni poplavi informacij, ki jih zelo težko sestavijo v koherentno sliko. Kot se je pokazalo ob nedavnih volitvah, večina uveljavljenih medijev ne stori kaj dosti, da bi jim pomagala; format dvominutnih vprašanj in odgovorov na soočenjih seveda ustreza demagogom, saj onemogoča odpiranje kompleksnih tem. Javnost zato ne more razumeti, kakšni so dejanski stroški in koristi posameznega razvojnega modela, zato se ne more kvalificirano odločati znotraj demokratičnega sistema.

Ali torej tudi v našem prostoru že ni več argumentirane javne debate, temveč le še resničnostni šov, ki ga ameriški novinar Chris Hedges imenuje družba spektakla?

Tako je. Ob vsem hrupu je nemogoče pričakovati, da bo posamezniku uspelo prepoznati nekonsistentnosti v stališčih določenih politikov. Zato se praviloma dogaja, da ljudje volijo v nasprotju s svojimi interesi. Dobrobit povprečnega delavca je vezana predvsem na proces erozije srednjega sloja, toda on bo raje prisluhnil tistim, ki napadajo migrante in istospolne partnerje. To je neposredna posledica poplave informacij na eni ter drastičnega upada ravni javne razprave na drugi strani. Med ljudmi vlada zmeda. Naše raziskave so pokazale, da imajo mladi vedno večje težave s političnimi opredelitvami; leta 2000 jih med levico in desnico ni razločevala približno petina, leta 2018 je delež takšnih narasel že na 44 odstotkov. Deloma je za to gotovo zaslužna nezainteresiranost za politiko, deloma pa je to posledica dejstva, da je politični prostor že tako fluiden, da je težko potegniti ločnico. To povzroča zmedo med volivci in volivkami.

Deregulacija financ in gospodarstva, povečanje prožnosti trga dela in nižanje davkov so v nasprotju z interesi posameznika, družine in nacionalne skupnosti. Politična opcija, ki se razglaša za branilko družine, zagovarja prav ukrepe, ki jo ogrožajo.

Toda javna debata je na zgodovinsko nizki ravni, in dokler bo tako, bo vladala zmeda.

Zato pa bi morali na vseh ravneh izobraževanja uvesti vsebine, s katerimi bi posameznikom pojasnili povezave med posameznimi družbenimi podsistemi, med posameznimi pojavi. In kompromise, ki jih je treba sprejemati, da se uresniči ta ali tisti cilj. Naj navedem primer: za učinkovito starševstvo potrebujete vire, ki ne zadevajo le denarja, ampak tudi čas, energijo, samonadzor. Zmanjšuje ga stres, krepijo pa fleksibilne, a konkurenčne zaposlitve. A žal se v izobraževanju dogaja povsem nasprotno – vse vsebine, ki jih ni mogoče neposredno tržiti, se umikajo iz učnih načrtov. Namesto njih se daje prednost tehniki in naravoslovju in uvajajo podjetniške kompetence. In tukaj pridemo do še ene težave – je mar vsako znanje, ki ga ni lahko prodati, avtomatsko nezaželeno? Je tudi vsa umetnost, ki ni tržna, potemtakem odveč? Seveda ne in ravno to je tisto, kar je treba dopovedati tako širši javnosti kot politiki. Da so vsi podsistemi med seboj integralno povezani in da ima vsak izmed njih neko družbeno ceno, pa tudi namen.

Kaj bi morali nujno vedeti volivci in volivke, pa jim nihče ne pove?

Ljudi je treba izobraziti, jim dopovedati, da begunci in istospolni partnerji niso resnični vir njihovih strahov. Temveč je to sistem, ki prek vsake razumne mere krepi tekmovalnost, ki vodi v sebičnost. Ljudje pa si želijo več solidarnosti. Naše raziskave so nedvoumno pokazale, da se mladi zavzemajo za več demokracije in egalitarnosti in močnejšo socialno državo – toda obenem menijo, da so davki previsoki. Kar kaže, da nimamo povsem razčiščenih pojmov glede posameznih razvojnih konceptov in ne razumemo povezav med podsistemi. Nikomur ni vseeno za prihodnost njegovih otrok, malokdo pa razume, da z branjenjem svojega udobja ogroža prav to prihodnost. Če nam ni vseeno za okolje in za sočloveka, bomo omejili svojo sebičnost in ne iskali nove načine, kako ji ustreči. Deregulacija financ in gospodarstva, povečanje prožnosti trga dela in nižanje davkov so v nasprotju z interesi posameznika, družine in nacionalne skupnosti. A politična opcija, ki se razglaša za branilko družine, sočasno zagovarja prav ukrepe, ki jo neposredno ogrožajo. To so neskladja, ki jih je treba razkrinkati.