Ilegalnih prehodov meje je manj, ne več

V sredo je bil v Ljubljani in drugod po državi topel poletni dan. A drugače kot drugod po državi je na muzejski ploščadi Slovenskega etnografskega muzeja sonce sijalo na obraze različnih barv. Begunci in prosilci za azil so kuhali kavo, predstavljali kraje, od koder prihajajo, ter tamkajšnje običaje, prepevali in recitirali pesmi … Dan je bil namenjen spoznavanju drugačnosti in premoščanju razlik med lokalnim prebivalstvom in novimi prebivalci Slovenije. Ali kot so zapisali organizatorji dogodka »Med nami in z nami«, je bil ta namenjen »soustvarjanju vključujoče družbe, prostora za vzajemno učenje med lokalno skupnostjo in prosilkami in prosilci za mednarodno zaščito, begunkami in begunci ter osebami z migrantsko izkušnjo…«. V sredo je bil namreč svetovni dan beguncev.

Vzdušje je bil drugačno, pravzaprav nasprotno tistemu, ki ga v javnosti ustvarja ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Vesne Györkös Žnidar, podpihuje pa politična desnica. Prvi opozarjajo obmejne prebivalce, naj zaklepajo vrata in ne pomagajo ljudem na begu, pač pa jih raje naznanijo policiji. Drugi, ki jim gre odnos ministrstva na roko, opozarjajo, da nam prek prišlekov grozi nevarnost, kot je še nismo videli. Nevarnost za obstoj države in družbe, kot jo poznamo danes.

Na notranjem ministrstvu recimo ugotavljajo, da se je v prvih petih mesecih letošnjega leta število ilegalnih prehodov državne meje povečalo za 327,5 odstotka glede na enako obdobje lani. Kaj zdaj? Kaj se dogaja? Nas bodo preplavili tujci druge rase in vere? Kaj bo z Evropo, kot jo poznamo? Kaj bo s Slovenijo? Kako se bo spopadla s tem, novim pojavom? Pa gre res za nov pojav? Gre res za občutno povečanje nelegalnih prehodov meje?

Slovenija geografsko leži na razpotju, prek nje poteka transport dobrin in ljudi. Glede slednjih država ločuje legalne in ilegalne migracije, pri čemer je treba povedati, da so migracije v Slovenijo skoraj izključno legalne. Kar pa je »ilegalnih« prehodov meje, večinoma ne gre za priseljevanje, pač pa zgolj za prečkanje Slovenije. Ljudje sicer prihajajo in prečkajo to ozemlje – legalno in ilegalno – že desetletja, stoletja … Ne gre za nov pojav, tudi obseg, ki smo mu priča letos, ni nič nenavadnega. Obseg ilegalnih in legalnih migracij se sicer iz leta v leto oziroma iz obdobja v obdobje spreminja – t. i. ilegalne migracije vključujejo vse, od prosilcev za azil do t. i. ekonomskih migrantov –, nihanja pa so odvisna od številnih dejavnikov, seveda predvsem od razmer v državah in regijah, od koder prihajajo.

Od osamosvojitve se je Slovenija prvič soočila z obsežnejšimi migracijami med letoma 1991 in 1993, v času vojne na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. V teh letih je v Slovenijo prišlo skoraj 100 tisoč beguncev. Najprej 23 tisoč iz Hrvaške, potem še 70 tisoč iz BiH, od katerih jih je bilo pri Rdečem križu registriranih 45 tisoč, še vsaj 25 tisoč neregistriranih beguncev iz BiH pa je živelo pri sorodnikih ali prijateljih v Sloveniji.

Obstoj države ni bil ogrožen navkljub precej nižjemu stanju »materialne« blaginje. Tudi po tem ne, ko se določen del teh beguncev ni vrnil na porušene domove, pač pa je ostal v Sloveniji.

Nekaj let kasneje je policija spet zabeležila večje število ilegalnih prehodov državne meje, leta 1998 jih je bilo recimo skoraj 14 tisoč, leto za tem nekaj manj kot 19 tisoč, leta 2000 že skoraj 36 tisoč, leto kasneje pa 21 tisoč. V petih letih, ki so sledila, jih je v državo ilegalno vstopilo med pet in šest tisoč na leto. Dejansko je v 25 letih policija od osamosvojitve le v petih letih zabeležila manj ilegalnih prehodov meje kot lani. Vse to so številke ilegalnih prehodov meje, ki so bile na letnih ravneh skoraj vedno višje od skupne številke, ki se pričakuje za letošnje leto – ko naj bi bili domnevno priča izjemnemu pritisku ilegalnih migracij. Z drugimi besedami: glede na dolgoletna povprečja gre za zavajanje.

Letos, ko naj bi se domnevno povečal migracijski pritisk, bo skupno število ilegalnih prehodov meje najverjetneje nižje od dolgoletnega povprečja.

Ljudje, ki jih je v letih na prelomu tisočletja slovenska policija zavedla kot nelegalne prebežnike, so sicer prihajali iz Irana, Turčije, Romunije, Iraka, Afganistana, Pakistana … Torej iz številnih držav, iz katerih ljudje prihajajo še danes, ko poslušamo opozorila pred pritiskom migracij, ki ogrožajo državo in družbo. To pa seveda pomeni predvsem eno – da je zahodni svet, h kateremu se prišteva tudi Slovenija, že dolgo soustvarjalec za življenje vedno manj primernih razmer v številnih sosedskih regijah.

Opozoril pred nevarnimi povečanimi migracijami leta 2000, ko je policija zaznala skoraj 20-krat večji »migracijski pritisk« kot v celotnem lanskem letu, ni bilo slišati. Policija in notranje ministrstvo ob meji živečim ljudem nista odsvetovala prostega gibanja po tem, ko pade mrak, nista svetovala zaklepanja vrat in odvračanja pomoči prebežnikom ter naznanjanja opaženih prebežnikov policiji. In s tem tudi nista ustvarjala strahu in občutka izrednih razmer, kot se to dogaja danes. Opozorila oziroma strašenje ljudi, kot bi se mu bolj pravilno reklo, tudi ne bi bila umestna – država in družba tudi v času povečanih migracij na prelomu tisočletja nikakor nista bili ogroženi.

Poleg tega na policiji med ilegalne prehode meje štejejo tudi okoli 360 tisoč ljudi, ki so Slovenijo v nekaj tednih prečkali v času vrhunca begunske krize leta 2015. Skoraj vsi ti »ilegalni migranti« so Slovenijo zgolj prečkali. V Sloveniji je namreč v četrt stoletja prošnjo za azil vložilo vsega skupaj nekaj manj kot 12 tisoč ljudi. Da, 12 tisoč v četrt stoletja. Od tega je država priznala begunski status le šestim odstotkom oziroma točno 756 ljudem. Da, nekaj sto ljudem. Ti so postali del v Sloveniji živečih tujcev, tujcev, ki tu bivajo na podlagi takšne ali drugačne pravne podlage. Skupaj jih je nekaj več kot 120 tisoč – enkrat več kot pred desetimi leti, a v celotni masi prebivalstva Slovenije ta številka pomeni le šest odstotkov. Avstrija je recimo zgolj v zadnjih treh letih – 2015, 2016 in 2017 – priznala begunski status več kot 51 tisoč ljudem.

Živimo v zelo homogeni družbi. Le šest odstotkov prebivalcev Slovenije je tujcev in le 0,04 odstotka beguncev.

Seveda je tudi Avstrija začela omejevati vlaganje prošenj za azil, še posebej pod novo, konservativnejšo in bolj nacionalistično vlado. A šele po tem, ko so sprejeli večje število pomoči potrebnih. Slovenija, ki tega še zdaleč ni storila, pa se te dni otepa s hudimi obtožbami hitrih vračanj, ki v praksi pomenijo onemogočanje vložitve prošnje za azil že na meji, vračanje beguncev hrvaškim varnostnim organom, ki potem storijo enako – ljudi odpeljejo ven iz EU, v BiH.

Tudi če izvzamemo nekoliko bolj nenavaden dogodek iz leta 2015, ko je državo v nekoliko organiziranem konvoju »ilegalno« prečkalo 360 tisoč ljudi, bo letošnje število ilegalnih prehodov meje verjetno nižje od povprečja zadnjih dvajsetih let. Povprečno je policija v zadnjih dveh desetletjih na leto zaznala okoli 6300 ilegalnih prehodov meje. V prvih petih mesecih letošnjega leta je zaznala 2437 ilegalnih prestopov meje.

Predstave, da gre letos za povečanje migracije, so torej napačne. Gre za migracije, ki so pod dolgoletnim povprečjem. Živimo v zelo homogeni družbi. V zadnjem popisu leta 2002 se je 83 odstotkov ljudi izreklo za Slovence, druga največja narodnostna skupnost so Srbi z manj kot dvema odstotkoma. Le šest odstotkov prebivalcev Slovenije je tujcev in le 0,04 odstotka oziroma štirje promili beguncev.