Goran Injac

Umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, o nestrpnosti in sovražnem govoru, ki sta ga zaradi umetniškega delovanja deležna njegovo gledališče in on sam

»Rasističnih sporočil ne bi smel relativizirati nihče«

Ne zgodi se prav pogosto, da bi gledališka uprizoritev dvigala toliko prahu, kot ga predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki jo je leta 2016 z igralci Slovenskega mladinskega gledališča ustvaril hrvaški režiser Oliver Frljić. Nekaj mesecev po uspešni, a v primerjavi s kasnejšimi gostovanji »zatišni« premieri na prestižnih Dunajskih slavnostnih tednih (Wiener Festwochen) je katoliška cerkev na Poljskem zahtevala prepoved njenega uprizarjanja v tej državi, desničarska stranka PiS pa je njene ustvarjalce in organizatorje festivala celo ovadila policiji zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«. Aprila lani so okrepljene policijske enote varovale splitsko gledališče pred 300 protestniki, ki so zahtevali umik Nasilja z repertoarja festivala Marulićevi dnevi, kajti po njihovem se je Frljić tudi s to predstavo pokazal kot »izdajalec hrvaške države«, ki »vodi specialno vojno proti svoji državi«, kar naj bi izpričevale že njegove prejšnje predstave, v katerih je, ko je še ustvarjal na Hrvaškem, razkrinkaval zlasti problematične povezave med protagonisti hrvaškega nacionalizma in vplivno katoliško cerkvijo. V BiH je katoliška cerkev zaradi »bogokletnosti« dosegla celo prepoved javnega uprizarjanja predstave na mednarodnem gledališkem festivalu MESS.

Predstava Naše nasilje in vaše nasilje seveda je za (marsi)koga šokantna, saj v njej Frljić o temi, ki jo obravnava (odgovornosti Evrope za begunsko tragedijo in hipokriziji evropskega humanizma), spregovori z ostrim gledališkim jezikom, ki vključuje tudi prizor, v katerem Jezus posili muslimanko. Toda predstava, ravno takšna, kot je, brezkompromisna v izbiri gledaliških sredstev, zareže v družbeno tkivo na pravem mestu, saj izpostavi dominantne paradigme in ključne ideološke ločnice v vsaki družbi posebej.

Tudi odzivi slovenske javnosti ob premieri Nasilja v Mladinskem so bili zreli, o predstavi so se v javnosti izrekali v glavnem le gledališki kritiki. Danes, dve leti po slovenski premieri, pa se je Nasilje vseeno znašlo v središču pozornosti medijev in tudi politike, saj je razprava o nasilni prekinitvi te predstave ob nedavnem gostovanju v Brnu (na gledališkem festivalu v tem češkem mestu so člani, po opredelitvi češkega notranjega ministrstva »ekstremistične«, skupine Slušní lidé oziroma Spodobni ljudje za 40 minut ustavili uprizoritev) postala sestavina predvolilne kampanje. Pravi, »umazani« obraz kampanje so kmalu zatem spoznali tudi zaposleni v Mladinskem, zlasti njegov umetniški vodja Goran Injac. Ta je začel prek spletnih omrežij in elektronske pošte prejemati »nesprejemljiva rasistična sporočila«, celo grožnje, v katerih ga pošiljatelji zmerjajo s »smrdljivim Balkancem«, ki ga je »treba izgnati nazaj v Srbijo«.

Goran Injac je ugleden gledališčnik v (srednje)evropskem prostoru. Meni, da ljudje ne razumejo povsem njegove vloge v slovenski družbi in kulturi, saj vanj nenehno projicirajo predsodke do Balkana in Balkancev. »Tako kot na Poljskem, mojem gledališkem domu, tudi v Sloveniji kot tujec nisem povsem integriran, saj le tako lahko ohranim pogled zunanjega opazovalca na prostor, v katerem delujem. Takšna pozicija neobremenjenosti z lokalnim okoljem – sociologi ji pravijo betwixt ali between – prinaša rezultate, kar vedo v umetniških ustanovah v svetu, ko vabijo na kuriranje razstav, oblikovanje programov gledališč ali muzejskih vsebin tujce,« pravi Injac.

Na Poljskem in Hrvaškem, kjer je katoliška cerkev močna protagonistka v družbenem in političnem življenju, so bili burni odzivi ob predstavi Naše nasilje in vaše nasilje pričakovani, mnoge pa je presenetilo, da je na Češkem, ki sodi med bolj sekularizirane vzhodnoevropske države, skupini desničarskih skrajnežev uspelo za več kot pol ure zaustaviti uprizoritev. Kaj se je zgodilo?

Treba je opozoriti, da je župan Brna zaradi napovedi čeških skrajno desnih skupin, da bodo pripravile proteste in preprečile uprizoritev, že ob predstavitvi festivalskega programa od organizatorjev zahteval umik predstave z repertoarja, četudi je nihče od nasprotnikov ni videl. Njen umik so zahtevali le na podlagi medijskega poročanja na Poljskem, Hrvaškem in v BiH, torej v tistih državah, kjer so protestniki zahtevali prepoved uprizoritve.

Res pa je vse nas presenetilo, da so ob gostovanju predstave na Češkem nekatere skupine zahtevale prepoved uprizoritve. Češka je od osemdesetih let prejšnjega stoletja v naših očeh veljala za liberalno in sekularizirano vzhodnoevropsko državo, ki spoštuje svobodo govora in razume vlogo in nalogo umetnosti v družbi. Toda očitno je ta podoba o Češki zastarela, kajti po podatkih, ki jih navaja britanski časnik Independent, je Češka po številu skrajnodesničarskih organizacij glede na število prebivalstva na tretjem mestu na svetu, takoj za Nemčijo in ZDA ter tik pred Poljsko in Madžarsko. Češki aktivisti za človekove pravice opozarjajo, da je češka družba zelo ksenofobna, tudi rasistična, kar izpričujejo tudi pogosti napadi na Rome.

Toda nekateri menijo, da »incidenta« ob uprizoritvi Nasilja v Brnu niso povzročili desničarski »skrajneži«, temveč le »spodobni« ljudje. Kaj je v predstavi tako zmotilo te moške v modrih majicah, da so kupili vstopnice, se usedli, v nekem trenutku pa stopili na oder in zaustavili predstavo?

Kot povod za prekinitev predstave so navajali bogokletno predstavitev Kristusa v njej, zlasti naj bi jih motil prizor, v katerem odrešenik stopi s križa in posili muslimanko. Svoj poseg v predstavo so torej opravičevali z nekakšnim varovanjem krščanskih vrednot. Ta teza ne drži, kajti oder so zasedli že deset minut po začetku predstave, torej pred tem prizorom. Zasedli so ga v tistem trenutku, ko so se igralci na odru pojavili z napisi v arabščini na svojih telesih. Da v njihovem napadu na predstavo ni šlo za zaščito krščanskih vrednot, temveč jih je motilo »muslimanstvo« v njej, izpričuje lepši sprejem Kletve na istem festivalu dan prej. Ta predstava, s Frljićem sva jo ustvarila v Varšavi, v primerjavi z Nasiljem mnogo bolj neposredno in radikalno kritizira vlogo katoliške cerkve v poljski družbi, vendar na festivalu na Češkem ni nihče protestiral zaradi njene uprizoritve.

V kratkem videoposnetku uprizoritve smo videli, kako so moški v modrih majicah zasedli oder, odrivali igralce, jih menda kasneje tudi opljuvali. Pravi »možje v modrem« pa so dogajanje le spremljali. Zakaj policisti kljub nasilju niso ukrepali?

Policija nas je v Brnu nenehno varovala, saj so za njeno pomoč zaprosili organizatorji, ki so vedeli, da se bo uprizoritve udeležila skupina organiziranih protestnikov. Policisti so nas varovali v gledališču in tudi v hotelu, ob sami uprizoritvi pa niso vedeli, kako ravnati, kajti na Češkem se še ni zgodilo, da bi gledališka predstava izzvala tolikšno »razpravo«. Le stali so ob strani in čakali, kaj se bo zgodilo. Trdili so celo, da ima ta skupina ljudi, ki je vdrla na oder, pravico izraziti svoje mnenje. Kar ne drži, morali bi ukrepati, saj so »spodobni« kršili javni red in mir ter občinstvu odvzeli demokratično pravico do ogleda javnega dogodka. Policisti so trdili še, da ne smejo posredovati, saj na odru ni prišlo do pravega, fizičnega nasilja. Toda morali bi posredovati, saj zasedba odra ni bila spontani odziv občinstva (v tem primeru bi šlo sodelovanje gledalcev v tem dogodku, kar bi bilo sprejemljivo, celo zaželeno), temveč posledica načrtovane akcije ene izmed skrajnih skupin s ciljem preprečiti izvedbo dogodka …

Tudi v Splitu so pred gledališčem ljudje s protesti, še precej bolj nasilnimi kot na Češkem, zahtevali umik predstave z repertoarja, vendar je bila drža splitske policije popolnoma jasna. Njihova naloga je bila zavarovati gledališče in omogočiti izvedbo predstave, kar so tudi storili. Na Češkem pa je policija le omahovala, kar me niti ne preseneča, če je že župan Brna zahteval umik predstave.

V primerjavi s Poljsko, Hrvaško, BiH in Češko slovenska premiera Nasilja pred dvema letoma ni izzvala protestov. Danes pa sta Mladinsko in vi osebno zaradi nje tarča sovražnega govora. Kaj se je spremenilo v teh dveh letih? 

Slovenska premiera je bila pravzaprav komercialni uspeh, ki bi lahko bil še večji, če bi imela predstava več ponovitev. Lepo je bila sprejeta, ker je občinstvo v Sloveniji po medijskem poročanju o njenem gostovanju v Avstriji, BiH in na Poljskem že vedelo, kaj lahko pričakuje, obenem pa se je že vnaprej opredelilo do predstave. Tudi zato slovenska premiera Nasilja ni sprožila takšnih burnih odzivov, a tudi ne zares široke razprave o njeni temi. Pravzaprav so nam obiskovalci, vedoč, kakšen sprejem smo doživeli drugod, že s svojo udeležbo izrekli podporo. Desnica se ob premieri Nasilja ni odzvala, kot se tudi ni ob nobeni drugi naši predstavi, v katerih smo kritično razgaljali njena sedanja ali pretekla ravnanja. Povsem je ignorirala Mladinsko, kar je seveda dobra strategija izmikanja, kajti tisto, o čemer se ne govori, v zavesti javnosti ne obstaja.

Zakaj torej napad na Mladinsko zaradi predstave Nasilje šele dve leti po njeni premieri? Zaradi spremenjenih političnih okoliščin v državi, ki omogočajo tovrstne napade na družbenokritične institucije in zaposlene v njej. Napadi na Mladinsko, ki so se v času nedavne predvolilne kampanje pred državnozborskimi volitvami še zaostrili in pomnožili, so bili napoved tistega, kar se je na volitvah zgodilo z zmago desne stranke. Podobno so bile obsodbe naših predstav s strani poljske politične desnice le napoved njene zmage na volitvah leto za tem. Kultura je za desnico področje ideološkega boja, pri katerem lahko, če so uspešni, v ospredje potisnejo temo narodne identitete, na kateri gradijo svojo politiko, zato pa morajo iz njega potisniti vsa tista umetniška področja, ki kritično preizprašujejo nacionalizem.

Ravno v predvolilnem obdobju se je Mladinsko izpostavilo s kritiko ksenofobije in sovražnega govora, kar velja zlasti za predstavo 6, kjer režiser Žiga Divjak na primeru zavrnitve begunskih otrok v kranjskem dijaškem domu prikaže ksenofobijo Slovencev, in pa za predstavo S*S, kjer režiser Janez Janša razgalja sovražni govor proti dobitnicama nagrade Prešernovega sklada, Simoni Semenič in Maji Smrekar. Toda šele ko je prvak SDS Janez Janša v soočenju izpostavil gostovanje Nasilja na Češkem, ste tudi vi osebno postali tarča sovražnega govora. Čeprav slednjega, kot rečeno, vaše gledališče v svojih predstavah problematizira. 

Res je. Že v začetku aprila, ko smo v našem gledališču tujim gostom prikazali predstavo Nasilje, so se začeli na naših družabnih omrežjih pojavljati sovražni in vulgarni komentarji. Ti so se ob novicah o poskusih prepovedi naše predstave v Brnu še namnožili in postajali agresivnejši. Ob iztekanju volilne kampanje smo lahko od neke gospe slišali, da imajo neonacisti boljši okus kot levičarji, Janez Janša pa je v zadnjem soočenju pred volilnim molkom izpostavil gostovanje Nasilja na Češkem in novinarko vprašal, kako ve, da so bili ljudje, ki so zaustavili uprizoritev, res neonacisti. Ne razumem, zakaj mu novinarka ni odgovorila s podvprašanjem, kako on ve, da ti ljudje niso bili neonacisti? Odkod mu informacija, da niso bili? Umestno je vprašanje, ali so te skupine desnih skrajnežev, s slovenskimi vred, morda med seboj povezane, morda celo koordinirane.

Vam je stopila v bran kakšna državna institucija, morda premier ali predsednik države? Če ne, kako si razlagate njihov molk? 

Mislim, da smo minulo sezono v Mladinskem kar primerno poimenovali »Vse lepo in prav«, kajti v duhu tega rekla in brez potrebnega »ampak« se odzivajo tudi politiki, levi in desni. Prepričani so, da je nekatere probleme najlaže prezreti ali pa jih enostavno pomesti pod preprogo in se še naprej pretvarjati, da smo, z nenehnim primerjanjem s slabšimi od nas, napredna družba. Politiki v politično zrelejši državi bi se odzvali povsem drugače. Zagotovo se ne bi zavili v molk.

»Zmerljivke s ’smrdljivim Balkancem’ nimajo nič opraviti z mojim delom v gledališču. Gre za napad na podlagi nacionalne in etnične nestrpnosti.«

Uradno se je odzvalo le ministrstvo za kulturo, vendar pismo ministra Antona Peršaka pusti slab priokus. V prvem delu resda obsodi napad name in spomni še na druge umetnike in kulturne delavce iz tujine, ki veliko prispevajo k razvoju in bogastvu slovenske umetnosti in kulture, vendar pa v drugem in tretjem delu pisma svojo misel postopoma relativizira. Med drugim denimo zapiše, da ima občinstvo pravico izražati svoja mnenja, vendar mora to storiti z lepšimi besedami. Bralec njegovega pisma zato dobi vtis, da minister meni, da ni nič narobe s tem, da so me napadli, vendar pa bi morali to storiti malce bolj kulturno. Tudi minister se očitno raje pretvarja, da je v slovenski družbi »vse lepo in prav«, zato pa povsem spregleda, da zmerljivke s »smrdljivim Balkancem« nimajo nič opraviti z mojim delom, programom. Gre za napad na podlagi nacionalne in etnične nestrpnosti. Takšnega napada nihče, še najmanj minister, ne bi smel relativizirati, kajti v naslednjem trenutku, v ustreznem političnem ozračju, se lahko zelo hitro zgodi, da bo takšna govorica postala del uradnega jezika. Če takšne govorice ne bomo zmogli zatreti v kali, se lahko zgodi to, kar se v nekaterih državah že dogaja: da bomo na televiziji poslušali o »smrdljivih Balkancih«, na drugi strani meje pa morda o »barbarskih Slovanih«.

S peticijo, v kateri so obsodili sovražni govor na spletu proti vam, pa se je vendarle odzvala skupina vaših kolegov umetnikov in kulturnikov.

Pobudnikom peticije, Dragani Alfirević in njenim podpisnikom se zahvaljujem. To so ljudje, ki razumejo, da smo se s svojim delom in uspehi pri spodbujanju resnih razprav o pravih težavah te družbe izpostavili kot politični akter v slovenski družbi. Seveda se, navkljub sovražnim sporočilom in grožnjam, v naših prizadevanjih pri odpiranju pravih problemov te družbe ne bomo ustavili.

Po drugi strani pa sem naravnost zgrožen zaradi molka tistega dela gledaliških delavcev, mojih kolegov, ki se raje odzivajo na moje reakcije ob sovražnem govoru kot pa na početje tistih, ki so sovražni govor povzročili. Zdi se mi, da celotno dogajanje v Mladinskem le spremljajo, da bi videli, kako dolgo bomo še vzdržali in vztrajali, preden jim bodo desničarski napadi uničili konkurenco. Najbolj umazano, podlo in sprevrženo v gonji proti Mladinskemu in v grožnjah meni osebno je, da se problematično ravnanje vse bolj pripisuje nam v Mladinskem, mi naj bi bili tisti, ki grozijo in ogrožajo slovensko kulturo in jezik, ne pa tisti, ki s svojimi ravnanji razkrajajo družbeno vezivo.