Ni poti nazaj

»Zdaj ko v Rusiji poteka svetovno prvenstvo v nogometu, sem se spomnil, da sem prvič slišal za Slovenijo, ko je leta 2010 na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki premagala tedaj edino predstavnico iz arabskega sveta, Alžirijo. Še danes se spomnim edinega, slovenskega gola. Nikoli pa si nisem mislil, da bom v Sloveniji živel,« se spominja 25-letni Mohamad Orfahli, ki je skupaj z 21-letnim bratom Abudom pred dobrima dvema letoma iz Sirije pribežal v Slovenijo.

Tokrat na svetovnem prvenstvu ne igra ne njuna prva domovina Sirija in ne njuna druga – Slovenija. Medtem ko v Rusiji poteka nogometni spektakel, v Siriji pa se spopadajo številne domače oborožene organizacije in zahodne vojske, smo se z bratoma Orfahli pogovarjali pod toplim soncem v eni izmed ljubljanskih kavarn – kjer nas je »motil« le otroški smeh dveh deklic in dečka, ki so se igrali nedaleč ob vodnjaku.

Mohamad je na ljubljanski ekonomski fakulteti vpisan na magisterij iz bančništva in finančnega menedžmenta, Abud pa na dodiplomski študij iz ekonomije in na IEDC – Poslovni šoli Bled. Priložnostno opravljata študentsko delo v strežbi, v prostem času se občasno odpravita v fitnes, se ukvarjata s športom in veliko potujeta po Sloveniji. Obiskala sta praktično vse regije z izjemo Štajerske. »Tja naju pač pot še ni zanesla,« pravi Mohamad in dodaja, da imata tudi v Mariboru prijatelje, ki jih bosta zagotovo obiskala, z učenjem slovenščine pa sta začela spoznavati tudi različna narečja. »Kak si?« po štajersko vpraša Mohamad. »Ne pozabi na ’čuj’,« doda Abud.

Slovenija

Večinoma sta številne kraje širom po Sloveniji obiskala, ker sodelujeta z različnimi nevladnimi organizacijami na posvetih in pogovorih, kjer predstavljata matično državo, regijo, ter prek plesne skupine Haifa, kjer plešeta tradicionalne plese z Bližnjega vzhoda, tudi kulturo. Pravita, da poskušata razbijati mite in predsodke o ljudeh, ki prihajajo iz tistih krajev. Zakaj? »Ker Slovenija ni toliko vajena tujcev in drugačnosti, pač pa je bolj zaprta družba, sva se odločila, da bi pomagala razbiti zidove med migranti in lokalnim prebivalstvom. In razbiti mite o teroristih in ljudeh, ki naj bi živeli v jamah in še vedno jahali konje. To delo se nama zdi zelo zanimivo,« razloži Abud.

Ljudeh, ki naj bi živeli v jamah? »Na eni izmed okroglih miz v Zagorju naju je recimo ena od izmed obiskovalk vprašala: ’Glede na to, da vem, da v Afganistanu ljudje živijo v jamah, ali je tako tudi v Siriji?’ Šlo nama je na smeh in potem sva pojasnila, da življenje v Siriji v bistvu ni dosti drugačno od življenja v Evropi,« razloži Mohamad.

O vrnitvi domov, v Sirijo, Abud in Mohamad ne razmišljata več: »Ne moreva ponovno začeti znova.«

Seveda pa ne tičita zgolj za knjigami ali sodelujeta pri družbeno angažiranih projektih. Po glavi jima gredo tudi vse druge, bolj stereotipne misli, punce, računalniške igrice, nogomet, žuri … »Najbolje se počutiva na zabavah zaprtega tipa, s prijatelji, včasih pa greva seveda tudi ven, jaz recimo kam, kjer vrtijo R&B, Mohamad od časa do časa zaide tudi na Metelkovo. A če greš ven in se noro zabavaš, temu po navadi sledi glavobol naslednji dan, kar pa ni prijetno,« nekoliko v šali in hkrati tudi povsem resno pojasni Abud.

Trenutno se osredotočata na bližnjo prihodnost, da zaključita, kar sta začela, torej študij. »Izboljšati želiva lastne veščine, znanje in bolje razumeti ekonomsko kolo v EU in ga primerjati z ekonomskim položajem na Bližnjem vzhodu in kako morda v prihodnosti iz ekonomske perspektive pomagati pri obnovi gospodarstva v Siriji, ko se vojna konča,« njune načrte za prihodnost opisuje Abud. Mohamad dodaja, da je študij, vsaj kar se ekonomije tiče, v Sloveniji povsem drugačen, kot je bil v Siriji: »V Damasku smo se na fakulteti učili iz več desetletij starih knjig, prevedenih iz francoščine v arabščino. Tu se učimo iz člankov, knjig in drugih virov, ki so stari nekaj mesecev ali let.«

Se nameravata vrniti v Sirijo, ko bi se vojna končala? »Za pomoč pri obnovi države ni nujno, da se tja preseliš. V Evropi imava zdaj novo življenje. Seveda se želiva vračati, na obisk, a da bi se preselila nazaj, ne verjamem. Ne moreva ponovno začeti znova,« pravi Abud. Mohamad ga podpre: »Pred več kot dvema letoma sva bila v Siriji, zdaj sva v Sloveniji, osredotočava se na sedanjost, za prihodnost pa ne vidim realne možnosti, da bi se selila nazaj.« Prej selila naprej, če namreč po končanem študiju v Sloveniji ne bo možnosti za zaposlitev, »bova morala najti novo državo«.

Abud in Mohamad hodita po Sloveniji in pojasnjujeta, da Sirci ne živijo v jamah in ne jahajo konjev.

Stopnja sprejemanja njiju kot begunca, pravita, je različna pri različnih ljudeh, nekateri ju sprejemajo, drugi sploh ne. »A obkrožava se z ljudmi, ki naju sprejemajo, in tako je vse lažje,« pravi Abud. Ena izmed najtežjih izkušenj v Sloveniji je bila iskanje stanovanja. Ko sta dobila status begunca, sta v skladu z zakonom morala zapustiti azilni dom v petnajstih dneh: »Prosila sva za pomoč določene nevladne organizacije, klicala sva na desetine oglasov za najem stanovanja, a povsod sva dobila odziv, da nama ga ne morejo oddati, ker ne oddajajo beguncem ali nasploh tujcem ali pa, da je stanovanje že oddano.« Na koncu jima je uspelo najeti garsonjero v Črnučah, kjer sta živela leto dni, zdaj živita v Trnovem, v stanovanju, ki sta ga lahko najela, ker so njuni tam živeči prijatelji, ki so se izselili, zanju pri lastniku zastavili dobro besedo.

Od doma v novi dom

Abud in Mohamad sta z mamo in očetom živela v mestecu Darija blizu glavnega sirskega mesta Damask. Oče je imel malo podjetje, kjer so izdelovali pohištvo. Darija pa je bila eno izmed prvih mest, kjer se je pred dolgimi leti v Siriji začela »revolucija«, ki se je sprevrgla v nesmiselno državljansko vojno, ki pa je vse prej kot pa državljanska vojna. Dokončen razlog za njuno odločitev, da sledita očetu in materi, ki sta se nekaj mesecev prej že preselila v Turčijo, je bil enak kot v primeru številnih drugih mladih fantov iz Sirije. Ko je Mohamad v Damasku diplomiral iz bančništva in finančnega menedžmenta, jima je preostalo le dvoje. Ali se uklonita pozivu v vojsko sirskega režima Baširja Al Asada oziroma se priključita kateri od »uporniških« skupin ali pa pobegneta iz države.

»Pred vojno je obvezno služenje v sirski vojski trajalo leto in pol, ko se je začela vojna, so to podaljšali na sedem let. Poleg tega bi vsi mlade fante radi zgolj izrabili za pobijanje drugih sirskih mladih fantov in Sircev nasploh, pri tem pa jim gre zgolj za vpliv, denar in nafto, nikomur v resnici ni mar za ljudi, za narod. Na koncu se ne boriš za nič. Odločitev, da pobegneva, zato ni bila težka,« pojasnjuje Mohamad.

Pot v Evropo pa je bila težka, saj je bila podobna drugim begunskim na sredozemski begunski poti, ki velja za najsmrtonosnejšo na svetu. Iz Damska sta prek Libanona prišla v Turčijo. Tam sta delala pol leta, da sta zaslužila dovolj denarja za pot v Evropo. Ta se je začela s potjo v čolnu – registriranem za 25 potnikov, na katerem pa jih je bilo 40 – po zimskem morju od Turčije do grškega otoka Lezbos. Od tam sta z ladjo odpotovala v Atene, naprej pa načrtovano pot nadaljevala – z vmesnimi pohodi po obmejnih gozdovih in travnikih – z vlakom ali avtobusom prek Makedonije, Srbije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije v Nemčijo. Le da do končne destinacije nista prispela, saj je v začetku leta 2016 Madžarska zaprla mejo, begunska pot proti Severu Evrope pa se je preusmerila prek Slovenije, kjer sta bila prvič soočena z odločitvijo, ali vložita prošnjo za azil ali pa ju bodo slovenski varnostni organi deportirali na Hrvaško.

Odločila sta se vložiti prošnjo za azil in begunski status dobila po treh mesecih. Preden sta prišla v Slovenijo, o njej nista vedela nič. »Zdaj je nekoliko drugače, a če bi pred vojno v Siriji koga vprašal, kje je Slovenija, bi ti znali povedati, da vedo, kje je Slovaška, Slovenija pa je najverjetneje mesto v Nemčiji. Tudi midva o Sloveniji nisva vedela nič. Ko sva prišla v Dobovo, sem Mohamada vprašal, ali je to glavno mesto Slovenije, saj smo se dotlej ustavljali v glavnih mestih različnih držav. In odgovoril mi je, ’Da, zagotovo, glej, koliko policije in prostovoljcev je tu’,« razlaga Abud in slikovito opiše pot iz Grčije v Slovenijo. »Ceste, avtobusi in vlaki so bili iz države v državo boljši, oskrba s hrano pa tudi in Mohamad mi je v šali rekel, ’verjetno se res približujemo EU’.«

Zakaj iz Sirije bežijo predvsem mladi fantje? Ker je tamkajšnja »državljanska« vojna, v kateri bi se morali boriti, zgolj spopad za vpliv in naravne vire.

Najslabše, pravita, je bilo v Makedoniji, kjer ves dan nista jedla, saj Rdeči križ ni imel dovolj hrane. »Saj bova jedla v Srbiji, sem naju miril. Tam sva potem res dobila par čokoladic in neke prigrizke. In kupila sva celo vedro cigaret, ki je stalo le evro in pol,« v smehu pripoveduje Mohamad. Na Hrvaškem, ko sta po dveh urah čakanja v vrsti prišla na vrsto za popis prtljage, »je uradnik rekel, ’begunci z iPhoni, ta je pa lepa’. Hecno, kot da morajo biti begunci revni ali ne smejo imeti pametnih telefonov«, se je čudil Abud. Ko sta uredila papirje, »pa so rekli zgolj še, ’pojdite hitro na vlak in v Slovenijo in niti pomislite ne, da bi se vračali na Hrvaško’, bili so zelo negostoljubni. So nas pa obvestili, da prihajamo v prvo zahodno državo v EU in naj se preoblečemo v najboljše obleke, kar jih imamo, in zgledamo kar se da urejeni in naj obleke pustimo tam, ker bomo v Sloveniji in v Nemčiji dobili nove. Lahko oblečeš najboljšo obleko, a po sedmih dneh na poti, brez možnosti, da bi se umil, seveda še vedno smrdiš. Midva nisva imela nič drugega kot le še pižamo, lepo pižamo sicer, in sva se oblekla vanjo,« se spominja Mohamad.

V Sloveniji pa je bilo vse drugače, se spominjata. Ko so prispeli v Dobovo, so bili tako policisti kot tudi prostovoljci zelo prijazni in beguncem takoj ponudili čaj in hrano. Zakaj nista kljub temu šla naprej proti severu, v Nemčijo, kot mnogi drugi in kot sta na začetku želela tudi sama? »Ko sva živela v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi v Ljubljani, smo imeli sestanek v krogu 25, 30 prosilcev, na katerem so nekateri povedali, da bodo šli naprej v Nemčijo, ker je to njihov cilj. V tistem trenutku smo se posebej pogovorili tudi jaz, Abud in najin prijatelj iz otroštva, ki je prav tako pristal v Sloveniji, in odločili smo se, da ostanemo.«

In pravita, da jima ni žal, da sta se tako odločila: »Prva dva meseca sva se veliko pritoževala, a potem je bilo vedno bolje, status begunca sva dobila po treh mesecih in danes nama nikakor ni žal, da sva ostala. Seveda Slovenije z ekonomskega vidika ni mogoče primerjati z nekaterimi drugimi državami EU, a tu sva zelo zadovoljna, dobila sva trajni status begunca in ne začasnega, ki ga moraš stalno podaljševati. Lahko se osredotočiš na to, da si ustvariš novo življenje. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom,« ugotavlja Mohamad.