»Potni list« za drugačen svet

Rdeča nit festivala Sanje v Medani, ki ta konec tedna ponuja več kot 50 nastopov glasbenih in pesniških ustvarjalcev, bo pesnitev Potni list, ki jo je leta 2009 ustvaril malteški pesnik Antoine Cassar. Pesnitev, ki je v štirih jezikih, slovenskem, španskem, angleškem in hrvaškem, ob tej priložnosti – v obliki (ne) klasičnega potnega lista – izšla pri založbi Sanje, bodo ob nakupu vstopnice prejeli vsi obiskovalci festivala, kajti imetnike »pooblašča za neovirano gibanje po znanih in neznanih ozemljih domišljije, sveta in neba,« so zapisali ob predstavitvi.

Avtor opredeljuje pesnitev za »anarhistično ljubezensko pesem, deklaracijo univerzalnega državljanstva, vizijo sveta brez meja«, vendar v resnici ne govori o »neznanih ozemljih domišljije«, temveč o bridki, nemalokrat tragični usodi beguncev, ki se prek Sredozemskega morja podajajo v Evropo. Njim, njemu, njej – pesem je napisal v 2. osebi ednine – je posvetil pesnitev in v njej hkrati podal otožno »lennonovsko« vizijo sveta, v katerem ne bi bilo »nikogar, ki bi te ožigosal kot tujca, priseljenca, / kriminalca, ilegalnega imigranta ali državljana / tretje države, nihče ni državljan tretje države, / nikogar ni, ki bi ti rekel čefur, cigan, zamorec, / poševnooki, šipec, žid, / nikogar, ki bi naperil vate kalašnikov ali rumene čekane / na pol sestradanega psa,« zapiše v pesnitvi.

Potni list ni Cassarjeva edina pesem o beguncih. Odkar se je leta 2004 iz celinske Evrope – živel je v Italiji, Franciji in Luksemburgu – preselil na Malto, v pesmih »zapisuje« (ne)srečne usode beguncev na poti v Evropo in jih obiskuje v begunskih centrih ob obalah Sredozemskega morja. Ob obisku grškega otoka Lezbos je napisal pesem o izgnanstvu Aristotela in njegove žene Pitije leta 345 pr. n. št., zagotovo tudi zato, da spomni, da so selitve ljudi stalnica v človeški zgodovini, ne pa (vedno) njena anomalija.

Toda v primerjavi z begunci iz prejšnjih tisočletij, ki so na poti in v samem izgnanstvu lahko ohranili človeškost, so ljudje, ki se danes prek »balkanske« poti ali Sredozemskega morja odpravljajo v Evropo ali prek Mehike v ZDA, izpostavljeni sistematičnemu procesu razčlovečenja. Zato Cassar »ponuja« vizijo drugačnega sveta, kjer ni pomembno, »kakšna je barva tvoje kože ali od kod izhajaš, / ni potrebe po serijski številki, stari žalostni fotografiji, / tvojih fizičnih merah, vtisnjenih v silikonski čip, ali / katerihkoli drugih datumih ali podatkih ...«

Da današnji begunci doživljajo proces razčlovečenja, opozarja tudi 32-letna sirska pesnica Vidad Nabi, ki je leta 2015 iz obleganega Alepa pribežala v Berlin, ob prihodu pa spoznala, da je iz »Vidad, mlade pesnice, postala le skupek dokumentov«. Tudi ko je izšel prevod njenih pesmi, jo je jezilo, ker so jo na literarnih branjih vedno predstavili kot »pesnico begunko«, čeprav se »ne izražam kot begunka, temveč kot pesnica in človeško bitje«. Tudi zato Cassar v pesnitvi zapiše, da v svetu, v katerega lahko vstopiš z njegovim potnim listom, ne potrebuješ niti tega dokumenta: »... če želiš, ga lahko vržeš v zrak in gledaš, kako prhuta in leti v vetru, in te ponese, če želiš, s seboj.«

Šele potem lahko tvoj obraz prvič presvetli nasmeh, je zapisal njegov rojak Immanuel Mifsud.