Nik Škrlec, dramski igralec

Prvič je kot igralec nastopil v tretjem razredu osnovne šole, v vlogi polha. Ko je moral čez nekaj let na valeti improvizirano odigrati parjenje jelenov, je ugotovil, kako močna izkušnja je improvizacija, ki mu omogoča stik z gledalci, skupno doživetje. Na gimnazijo v Brežicah ga je nato privabil prav gledališki krožek, igral pa je tudi v lokalni gledališki skupini, kjer je moral med neko predstavo pasti v nezavest. To je naredil tako prepričljivo, da mu je odrski tehnik, ki predstave ni poznal, priskočil na pomoč.

Poleg igre na AGRFT, za katero se je na koncu odločil, so bile na vrhu njegovega seznama želenih študijev še psihologija, primerjalna književnost, filozofija, a pravi, da bi verjetno ne glede na študij slej ko prej pristal v gledališču. Ideal mu tako ali tako predstavlja učenje prek ustvarjanja. In videti je, da zares nenehno ustvarja, raziskuje, se uči in razvija.

Predlani, pri štiriindvajsetih ( je letnik 1992), je postal član igralskega ansambla SNG Drama v Ljubljani, kjer igra v petih predstavah, še v šestih pa zunaj matičnega gledališča. V novi sezoni v okviru Drame pripravlja celoletni študijski projekt Študije bananinega olupka, s katerim bo proučeval nemo komedijo. Posnel bo serijo skic in pogovorov s slovenskimi igralci o mitih komedije, vse skupaj pa si bo mogoče ogledati prek spleta.

Dve močni vzporednici njegovemu ustvarjanju v matičnem gledališču sta predstavi Nemoč in Naj gre vse v pi ali kako sem se naučil 3141 decimalk. Obe sta monodrami, njun skupni imenovalec so tudi številke. Z vlogo Hansa Schniera v predstavi Nemoč, ki sta jo ustvarila z režiserjem Primožem Ekartom, si je lani prislužil Borštnikovo nagrado za mladega igralca, predstava pa je prejela Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Avtorski projekt Naj gre vse v pi je nastal kot njegova magistrska predstava, ovenčala ga je z akademijsko Prešernovo nagrado ter Severjevo nagrado za igralske stvaritve študentov, lani pa še z nagrado občinstva na Tednu slovenske drame.

Že med študijem, v četrtem letniku, je razmišljal, kaj bi lahko uprizoril s številom pi. Je namreč trikratni – in aktualni – državni prvak v recitiranju števila pi. 3141 decimalk na glas pove v približno petdesetih minutah. Zase trdi, da ima sicer slab spomin, si težko veliko zapomni, a verjame, da je mogoče ogromno stvari natrenirati. V srednji šoli je, da bi izboljšal spomin, začel raziskovati mnemotehnike. S številkami ni obseden, zanje mu je bolj ali manj vseeno, rad pa se igra z domišljijskimi svetovi.

Pri tehniki pomnjenja, ki jo uporablja, cifre oziroma števke pretvarja v konkretne podobe. Sam ubira še bolj zapleteno pot, s katero niz šestih števk pretvarja v sliko, mentalno podobo, ki vključuje osebo, predmet in akcijo, pri čemer vsako od teh entitet predstavljata dve števki. Pomembno je, da je slika, ki si jo iz treh parametrov ustvari v glavi, čim bolj potencirana, čim bolj nenavadna, grozna, lepa, nesmiselna, in da vključuje vse čute. Sprva je mislil, da so podobe, ki jih uporablja kot pomagalo pri pomnjenju števk, naključne, dokler ni ugotovil, da so zelo njegove, zelo on. To je bilo osvobajajoče, občutil je svojevrstno zadoščenje, ki je sprostilo ustvarjalnost, da je lahko ustvaril zgodbo, izoblikoval prizore in kot igralec oživil kup neverjetnih likov ter odnosov.

Predstava Naj gre vse v pi, v kateri se stopnjujeta absurd in komičnost, nam ponuja izlet v njegovo domišljijo, ki je nadvse bujna, navdihujoča. »Zdi se mi, da smo v domišljiji lahko najbolj iskreni, saj se nam ni treba obremenjevati, ni nobenih omejitev,« ugotavlja. Vsaka ponovitev predstave, s katero razkriva moč domišljije, ustvarjalnosti in razmišljanja po svoje, je edinstvena, čeprav kar devetdeset odstotkov predstave ostaja nespremenjenih. Odigral jo bo tudi ta petek, 6. julija, na festivalu FKK v Kostanjevici na Krki.

Na odru se rad odziva na stvari, ki se spontano zgodijo v nekem trenutku, na primer na reakcijo nekoga v občinstvu ali zvonjenje mobilnega telefona. Pri tem mu pomagajo izkušnje iz uličnega gledališča. Ne zna žonglirati le z zamislimi in časom, ki ga posveča številnim raznolikim projektom ter strastem, žonglira tudi z žogicami, zna hoditi po vrvi, pa hitrostno sestavljati Rubikove kocke, celo pod vodo, saj trenira potapljanje na vdih. Zbira Legove minifigurice, s katerimi snema animirane filmčke, in je voditelj legendarne televizijske oddaje Male sive celice, s čimer si je prislužil nagrado viktor za obetavno medijsko osebnost. S svojimi videoposnetki iz gledališkega zakulisja in objavami na družbenih omrežjih skrbi za popularizacijo gledaliških predstav, v katerih igra.

Spomladi je samoiniciativno začel ustvarjati najkrajšo oddajo na svetu, Dobro jutro, Instagram, dolgo le 15 sekund, ki mu predstavlja vsakodnevni ustvarjalni izziv. Zdi se, da ko doseže zastavljeno mejo, to vsakič prestavi raven višje. Tako se na primer za lastno zabavo in korist zdaj želi naučiti kar 31.415 decimalk števila pi.