Jazzovski park

Letošnji 59. Jazz festival Ljubljana je zaznamovalo nekaj novosti. Kot programski (so) vodja se je dolgoletni gonilni sili festivala Bogdanu Benigarju pridružil vodja Jazz Festa Sarajevo Edin Zubčević, ki je v tej vlogi zamenjal Pedra Costo. Precej več prostora so dobili mladi domači jazzovski ustvarjalci kot člani ali vodje (mednarodnih) zasedb, ki so se v dobršnem delu bolj kot na izročila afroameriškega jazza oprle na evropske (ob)jazzovske prakse. Kot osrednje prizorišče štiridnevnega festivala pa je zaživel Park Sveta Evrope med Cankarjevim domom in Prešernovo cesto. Očitno so pozitivne izkušnje z izvedbo koncertov na tem zunanjem prizorišču v minulih dveh letih organizatorje motivirale, da so še okrepili tamkajšnji program. Zaradi vremenskih in logističnih dejavnikov je bilo nekaj koncertov po sili razmer sicer prestavljenih v Cankarjev dom, približno polovico vseh nastopov pa smo kljub temu lahko videli v parku, ki se je spet izkazal za izvrstno alternativo nekdanjemu prizorišču v ljubljanskih Križankah.

Tako je že zaradi samega ambienta pod drevesi in oživitve sicer pustega parka. Pa tudi zato, ker so koncerti brezplačni in se jih je že zato gotovo udeležilo več ljudi, tudi takih, ki so na jazz doslej morda gledali kot na glasbo za poznavalce (elito), a bi v prihodnje utegnili postati redni obiskovalci festivala. Umestitev koncertov v park so zaradi družabnega predznaka toplo pozdravili tudi (nekateri) glasbeniki, ki so s tem dobili lepo priložnost za izmenjavanje izkušenj s sonastopajočimi in občinstvom. Prizorišče v parku je po tipanju terena na minulih dveh edicijah torej letos zares zaživelo, kar je bilo še posebej očitno na zelo dobro obiskanih večernih koncertih.

Koliko je temu botrovala ura in koliko nastopajoči v teh terminih, sicer ni znano. V petek je v parku denimo nastopil nafankirani jazzovski kvartet Rohey, ki je s soulovsko senzibilno pevko na čelu nedvomno ugajal širšemu občinstvu. Morda nekoliko mlajše obiskovalce je v soboto s svojim triom in posebno gostjo, violončelistko Emo Kobal, s križanjem jazzovskega značaja in subtilnega elektronskega minimalizma očaral domači pianist in skladatelj Bowrain. Privrženci drznejših, tudi na improvizaciji osnovanih muzik smo v petek prišli na svoj račun z mednarodnim kvartetom Lore, v katerem deluje slovenska saksofonistka Pia Podgornik, v soboto pa z mednarodnim triom Port Songs pod vodstvom pianista Roka Zalokarja. V podobno kategorijo lahko umestimo tudi različne zasedbe mladih glasbenikov, udeležencev glasbene delavnice Abeceda pod mentorstvom bobnarja in skladatelja Dreja Hočevarja, ki so bili s svojimi nastopi na manjšem odru sredi zelenice nekakšna vez dogajanja v parku.

Morda so bili nekoliko prikrajšani le obiskovalci, ki so jazzovske apetite v preteklih festivalskih letih razvajali z največjimi imeni svetovnega jazza. Je pa prav, da priložnost dobi tudi jazzovski podmladek. Podelitev nagrade organizatorjem festivala s strani Evropske jazz mreže pred enim od koncertov torej ni bila le simbolična.