Hitlerjev ameriški model

Ameriško vrhovno sodišče je nedavno prikimalo Donaldu Trumpu in njegovemu izvršnemu povelju, ki je prebivalcem nekaterih muslimanskih držav – Irana, Libije, Somalije, Sirije in Jemna – prepovedalo potovanje v Ameriko. Da Trumpovo izvršno povelje in sodba vrhovnega sodišča ne bi izgledala islamofobično in rasistično, so na seznam vrgli še Venezuelo in Severno Korejo. Kot da lahko državljani Severne Koreje sploh potujejo! In kot da ni s tem »dodatkom« vse skupaj še bolj noro – Amerika očitno ne bo sprejela ljudi, ki bodo zbežali iz Venezuele in Severne Koreje, dežel, ki ju ima za kruti, pošastni, nečloveški, enoumni, komunistični diktaturi.

Ko je ameriško vrhovno sodišče potrdilo, da ima zdaj res fašistoidno večino (pet konservativcev vs. štirje liberalci), ki se bo 9. julija še okrepila, ko bo Trump namesto na lepem upokojenega liberalnega vrhovnega sodnika Anthonyja Kennedyja imenoval še enega konservativnega sodnika (verjetno sodnico), je ravno potekala drama z ilegalnimi priseljenci – Trump je dal otroke brutalno ločiti od staršev. Kar je bilo tako grozljivo, da so se mnogi spraševali: kdo pa še počne tako strašne reči – kdo še ločuje starše od otrok? Res je – nihče, razen Trumpa.

Toda nekoč so to počeli nacisti. Spomnite se le Styronovega romana Sophiejina odločitev (Sophie’s Choice, 1979). Sophie Zawistowsko, mlado Poljakinjo, z otrokoma, sinom in hčerko, pripeljejo v Auschwitz, kjer ji da nacistični mengelejevski doktor možnost izbire: enega otroka bodo usmrtili, drugega pustili pri življenju, sama pa naj odloči, kateri bo živel in kateri umrl, desetletni sin ali sedemletna hči. Če se ne bo odločila, če torej ne bo izbrala, bodo takoj usmrtili vse tri. Sophie se na koncu – agonično, pod hudim pritiskom – odloči za sina. In hčerko pošljejo v plinsko celico.

Trump se z odločitvami, izvršnimi povelji, rasističnim omejevanjem priseljevanja in »rasno« retoriko (»Naredimo Ameriko spet veliko«) vrača v preteklost, v čas ameriške rasistične zakonodaje, pri kateri so se v tridesetih letih, ko so pisali Nürnberške zakone, zgledovali nacisti. James Q. Whitman, profesor prava z univerze Yale, to zgledovanje – to nacistično kopiranje ameriške zakonodaje – popisuje v briljantni knjigi Hitlerjev ameriški model (Hitler’s American Model, 2017).

Nordijsko kraljestvo

Nacisti, ki so pogosto hvalili Američane, s katerimi naj bi jih družila privrženost ideji o belski nadvladi (in tudi privrženost »znanstveni« evgeniki in Lebensraumu, alias »osvajanju Divjega zahoda«), in njihovega predsednika, Franklina D. Roosevelta, njegovo »diktatorsko oblast« in njegove »drzne eksperimente« (v katerih je menda brstel »Führerjev duh«), so v ustanovitvi Združenih držav Amerike videli prelomni dogodek, še več – znamenje. Nacistični zgodovinar Albrecht Wirth je v Ljudski zgodovini sveta (1934) zapisal, da je bila ustanovitev Združenih držav Amerike najpomembnejši dogodek v drugem tisočletju, ker da je »arijski boj za svetovno prevlado s tem dobil svojo najmočnejšo oporo«.

Da Amerika vodi boj za »nadvlado« bele rase, da je zgodovina Amerike zgodovina boja proti mešanju ras in da so že največji ameriški predsedniki – Jefferson, Lincoln ipd. – svarili, da dve različni rasi ne moreta živeti skupaj in da bi bilo treba črnsko prebivalstvo preseliti, so oznanjali tudi drugi nacistični zgodovinarji in ideologi, od Heinricha Kriegerja, avtorja knjige Rasna zakonodaja v Ameriki (1936), do Alfreda Rosenberga in samega Hitlerja, ki je že v »Drugi knjigi« (1928), nadaljevanju Mein Kampfa (1925), slavil ameriško rasistično državo, še posebej razvpiti zakon o priseljevanju (iz leta 1924), ki ni bil brez rasnih preferenc, saj je priseljevanje prepovedal nebelcem (predvsem Azijcem), številnim drugim – recimo Judom, Arabcem ter »rasam« iz južne in vzhodne Evrope – ga je omejil, favoriziral pa je priseljevanje »Nordijcev« iz severne in zahodne Evrope.

Trump se z rasističnim omejevanjem priseljevanja in »rasno« retoriko vrača v preteklost, v čas ameriške rasistične zakonodaje.

A ironično: Trump je pred časom izrazil željo, da bi se v Ameriko – namesto Haitijcev, Salvadorcev, Afričanov in drugih, ki prihajajo iz »usranih lukenj« (shitholes) – priselilo več Norvežanov. Ha. Še bolj ironično: s tem se je v »Drugi knjigi« že kar vnaprej strinjal tudi Hitler, ko je poudaril, da je Amerika »nordijsko-nemška država«, saj priseljevanje dovoljuje predvsem »Skandinavcem, to je Švedom, Norvežanom pa Dancem, Angležem in Nemcem«.

Toda zakon o priseljevanju (iz leta 1924) je bil le slavnostno dopolnilo prejšnjih rasno utemeljenih ameriških zakonodaj, tistih s konca 19. stoletja, ki so prepovedovale priseljevanje Kitajcem in Japoncem, in one iz leta 1917 (Asiatic Barred Zone Act), ki je priseljevanje prepovedovala tako rekoč vsem Azijcem (oh, in za nameček še gejem, anarhistom, mentalnim hendikepirancem itd.). Amerika je sicer slavila enakost (in svobodo, demokracijo), a je potem vendarle spregledala, da je enakost tuja »človeški izkušnji« (in »rasističnemu svetovnemu nazoru ameriškega ljudstva«), in napako popravila, so se muzali nacisti, ko so listali ameriške zakone o priseljevanju in naturalizaciji. Te »pravne intuicije«, s katero ameriško ljudstvo, kot je pisal nacistični pravnik Otto Koellreutter, »ohranja zdravo rasno kohezijo« in »z evgeničnega stališča varuje Ameriko pred inferiornimi elementi, ki skušajo imigrirati«, niso mogli prehvaliti, kakor tudi Hitler, veliki občudovalec »arijske« kolonizacije ameriškega zahoda (»Pobili so na milijone rdečkarjev, tako da jih je ostalo le še nekaj sto tisoč, ki jih imajo zdaj v kletkah«), ni mogel prehvaliti tega, da so Američani zavrnili »kitajski in japonski element« ter končno spoznali, da »talilni lonec predpostavlja le ljudi določenih sorodnih ras in da odpove, kakor hitro so vpleteni bistveno različni tipi ljudi«.

Razlog več, da so bili nacistični ideologi in pravniki res nori na ameriško zakonodajo. Petega junija 1934, dobro leto po Hitlerjevem prevzemu oblasti, so se – na pobudo pravosodnega ministra Franza Gürtnerja – sestali vodilni nacistični pravniki, člani komisije za reformo kazenske zakonodaje, da bi premleli to, kar bodo leto kasneje imenovali Nürnberški zakoni, s čimer bodo uzakonili nov rasni režim, toda na tej veliki konferenci so v glavnem razpravljali o ameriški zakonodaji, o ameriškem modelu rasistične zakonodaje, ki so jo načrtovali.

»Ko so se vodilni nacistični pravniki sestali, da bi razpravljali o tem, kako v tretjem rajhu institucionalizirati rasizem, so najprej raziskali, kako so to storili Američani,« pravi Whitman.

Prepričani so bili, da se lahko od Amerike, ki so jo itak imeli za inovatorko na področju rasistične zakonodaje, veliko naučijo. In glede na to, da je imela Amerika tedaj, v dvajsetih in tridesetih letih, še vedno zelo »kreativno« in radikalno rasistično zakonodajo, posebej kakopak v južnih državah (kjer je vladal »Jim Crow«), so si našli pravo, že kar idealno vzornico, ali bolje rečeno – ameriška rasistična zakonodaja je prikimala številnim nacističnim ukrepom in ravnanju.

Nacisti so Judom počeli to, kar so ameriški belci tedaj počeli črncem – diskriminirali so jih, preganjali, tepli in pobijali, linčali. V letih 1933–35, ko so v depresivni Ameriki tako kot v depresivni Nemčiji gospodarsko reformo kombinirali z rasizmom, se je število linčev naglo povečalo. In tako kot je bilo zakonito to, kar so ameriški belci počeli črncem, je bilo povsem zakonito to, kar so nacisti počeli Judom. Da bi pa bilo vse to zakonito, so morali sprejeti zakone.

Globalna voditeljica v rasni zakonodaji

V Ameriki so zakone, ki so legalizirali rasno nasilje, segregacijo ipd., sprejeli že davno prej, tako rekoč v 19. stoletju, nacisti pa so jih morali sprejeti na hitro, toda nacistične pravnike so precej bolj kot ameriški zakoni o rasni segregaciji intrigirali in navdihovali ameriški zakoni o državljanstvu in spolni reprodukciji. Kar pa ni bilo težko, pravi Whitman – Amerika je bila tedaj »vodilna na svetu v rasni zakonodaji«. V tem je njena »ustvarjalnost kar sijala«.

Za začetek, nacisti so hoteli Jude na vsak način tudi pravno spremeniti v drugorazredne državljane – nič hudega, dovolj je bilo že, da so pogledali ameriške zakone, ki so črnce in druge, recimo ameriške staroselce, Filipince in Portoričane, spremenili v drugorazredne državljane. Amerika je pač tedaj pionirsko prednjačila v izmišljanju oblik drugorazrednega državljanstva. Črnci so bili državljani brez državljanskih pravic, vsaj v južnih državah (nacisti so jih včasih ljubkovalno imenovali kar »fašistične«), kjer so jim omejevali volilno pravico, gibanje in poklicno delovanje, s čimer so, kot so pisali nacistični pravniki, »njihov politični vpliv zreducirali na minimum«. Če so hoteli voliti, so morali opraviti groteskni »test pismenosti« ali dokazati, da so njihovi predniki volili že pred osvoboditvijo, potemtakem pred državljansko vojno, še v času sužnjelastništva!

In dalje, nacisti so trdili, da ima vsaka država pravico, da prebivalstvo ohrani »čisto in nemešano«, zato so hoteli svoje prebivalstvo z zakoni, ki so prepovedovali rasno mešane zakonske zveze (med Judi in Arijci, »inferiornimi« in »superiornimi«) in paketno tudi zunajzakonski medrasni seks, zaščititi pred rasnim onečiščenjem in »bastardizacijo« – in spet je bilo dovolj le, da so pogledali ameriške zakone, ki so prepovedovali rasno mešane zakonske zveze in zunajzakonski medrasni seks, pa ni bilo več niti najmanjšega misterija, kako se to zapakira in naredi.

A drugam, v zakonodajo kakšne druge države, niti niso mogli pogledati – Amerika je bila edina dežela z zakonodajo, ki je prepovedovala rasno mešanje (»miscegenation«). In te – očitno »čarobne« – zakonodaje se je tako posesivno oklepala, da se ji je odpovedala šele leta 1967, ko je na ustavnem sodišču eksplodiral primer Loving v. Virginia, ki ga je Jeff Nichols predlani obdelal v filmu Loving.

Kako to, da skuša Trump Ameriko narediti spet tako veliko, kot je bila tedaj, ko je bila zgled Hitlerju in tretjemu rajhu?

A preden jo je kopiral Trump, so jo kopirali nacisti. Leta 1935 so na velikem shodu nacistične stranke v Nürnbergu razglasili nove zakone, ki naj bi Nemčijo prelevili v rasistično – »rasno čisto« – državo. Prvi zakon, zakon o državljanstvu, je polno državljanstvo, ki je vključevalo tudi vse politične pravice, priznal le državljanom »nemške krvi ali rasno sorodne krvi«. Drugi zakon, zakon o zaščiti nemške krvi in nemške časti, pa je prepovedal zakonske zveze in zunajzakonske spolne odnose med Nemci in Judi.

Zakonska zveza med Nemcem in Judinjo oziroma Judom in Nemko je veljala za neveljavno in nično, pa četudi je bila sklenjena v tujini. Še huje: ta zakon, s katerim naj bi preprečili »vsakršno nadaljnjo penetracijo judovske krvi v telo nemškega Volka« in ki ga je vrhovno sodišče rajha razglasilo za »temeljni ustavni zakon nacionalsocialistične države«, je Judom tudi prepovedoval, da na svojem domu zaposlijo »žensko nemške krvi ali rasno sorodne krvi« (mlajšo od 45 let), da dvigujejo državno in nacionalno zastavo in da se odevajo v barve rajha. Vse kršitve so se kaznovale z ječo.

Do zadnje kaplje krvi

Številni nacistični pravniki so bili zgroženi, ko so ugotavljali, kako daleč gredo na ameriškem jugu pri rasni segregaciji (belci in črnci otroke pošiljajo v različne šole! v rojstne in mrliške liste morajo vpisati raso! belci in črnci so segregirani celo na avtobusu in vlaku ter v čakalnici in ječi!), saj se jim je to zdelo preveč ekscesno in pretirano, toda Nürnberški zakoni, ki so Judom prepovedali mešanje z Nemci in mešanje v državno politiko, gospodarsko politiko in kulturo, so storili natanko to: Jude so rasno segregirali. Ja, brutalno so jih ločili od Nemcev. To je bil uvod v teritorialno ločitev nemškega Volka in Judov, ki se je, kot vemo, končala z ultimativno ločitvijo – holokavstom.

Da so se Nürnberški zakoni zgledovali pri ameriški zakonodaji, zveni presenetljivo, a dejansko ne preseneča. Že Nacionalsocialistični priročnik za pravo in zakonodajo, ki ga je leta 1934 uredil nacistični pravnik in partijski veljak Hans Frank, je Ameriko, ki naj bi bila »angleško-skandinavsko-nemškega izvora«, razglasil za predhodnico nacistične Nemčije. Američani varujejo svojo »nadvlado«, prizadevajo si za »rasno čistost«, zavedajo se »nevarnosti rasnega mešanja«, preprečujejo »priseljevanje rasno tujih elementov«, v rasni zakonodaji pa so naredili »prve korake«, ki naj bi jih nacizem zdaj popeljal do logičnega in epohalnega zaključka. Rasni Misch-masch ne pride več v poštev! Konec je degeneracije! Nacisti imajo zgodovinsko misijo, ki jo morajo opraviti!

Priročnik je celo trumpovsko oznanil: »Američan predobro ve, kaj je njegovo domovino naredilo veliko.« Če so hoteli nacisti narediti Nemčijo spet veliko, so se morali zgledovati pri ameriški rasistični zakonodaji, ki jo zdaj inhalira Trump.

Amerike ni tedaj prežemala nič manjša »rasna norost«, pravi Whitman. Ameriška sodišča so ugotavljala, da »mešanje ras lahko ustvari bastardno prebivalstvo in degradirano civilizacijo,« južne države so ustavno sodišče zalagale z argumenti, ki se niso razlikovali od nacističnih, senator Theodore Bilbo je, kot da bi hotel citirati Hitlerja, oznanil, da »že ena sama kaplja črnske krvi v žilah čistega belca uniči inventivno genialnost njegovega uma in ohromi njegovo ustvarjalno moč«. Američane evropskega izvora je bilo treba zato na vsak način obvarovati pred mešanjem z neevropskimi rasami.

Toda Američani na naciste niso vplivali toliko z »rasno norostjo« kot s »posebnimi pravnimi tehnikami«, ki so jih razvili, da bi se borili »proti nevarnosti rasnega mešanja«. Tu je bila Amerika spet »globalna voditeljica«. Skoraj vse ameriške zvezne države so imele rasno zakonodajo, kar 30 jih je imelo rasno mešane zakonske zveze za neveljavne in nične, v številnih pa je medrasno sklepanje zakonskih zvez veljalo za kaznivo dejanje. V Marylandu je lahko oseba, ki je vstopila v rasno mešano zakonsko zvezo, fasala deset let težke ječe.

Nacistični pravniki, ki jih je vodil zloglasni Roland Freisler, kasneje predsednik nacističnega ljudskega sodišča in udeleženec konference pri Wannseeju (na kateri so se odločili za holokavst), so ob koncu leta 1933 spisali Pruski memorandum, ki je poudarjal, da »rasna dezintegracija vodi v zaton in padec Ljudstva«, da se mora Ljudstvo znebiti »rasno tujih segmentov, predvsem Judov«, da je treba izpeljati »nordifikacijo« in preprečiti, da bi se »Judje, črnci in drugi obarvanci vsesali v nemško kri«, da je treba rasno mešane zakonske zveze najstrožje prepovedati, rasno mešanje razglasiti za »izdajo rase« in rešiti »rasno čast«, pri čemer se je skliceval na ameriške južne države, ki z ločevanjem belcev in črncev najodločneje skrbijo za »rasno čast«.

Nacistični pravniki so bili zgroženi, ko so ugotavljali, kako daleč gredo na ameriškem jugu pri rasni segregaciji, zdelo se jim je preveč ekscesno in pretirano.

Toda nacistični pravniki so leta 1934 – na tisti famozni konferenci – ugotavljali, da rasna segregacija, kakršno prakticirajo na ameriškem jugu, v Nemčiji ne bi delovala, ker so Judje v nasprotju s črnci »prebogati in preošabni«, tako da jih je mogoče zatreti le »s strogimi kaznimi«. To, da Američani niso preganjali Judov in da jih niso imeli za »obarvane« (temveč tako kot belce za kavkazide), jih je sicer blazno motilo, a ker tedaj nikjer na svetu ni bilo protijudovske zakonodaje, so se lahko strokovno zgledovali le pri ameriški protičrnski zakonodaji (črnci itak tako kot Judje ogrožajo rasno čistost, so ugotavljali). Ko so prišli do vprašanja, ali naj spišejo zakonodajo, ki bo le rasno utemeljena, ali zakonodajo, ki bo neposredno rasistična (ki bo torej nekatere rase razglasila za superiorne, druge pa za inferiorne), so nekateri opozorili, da bi zakonodaja, ki bi Jude razglasila za inferiorne, Nemčiji v mednarodnih odnosih škodila, drugi pa so zagotavljali, da lahko to povsem mirno storijo, češ da rasistična zakonodaja na ameriškem jugu (»Jim Crow«) itak temelji na inferiornosti črncev.

Belec je črnec

Nacistični pravniki so, pravi Whitman, v Ameriki videli, da lahko rasistična zakonodaja deluje tudi brez »znanstveno zadovoljive definicije rase« in da se ameriški sodniki brez težav ali zadržkov sklicujejo na rasistične zakone, pa četudi so ti »konceptualno megleni«, zato je Roland Freisler oznanil, da lahko povsem mirno »ravnajo tako primitivno kot sodišča v teh ameriških državah«.

Jude je bilo treba torej segregirati in zatreti, toda najprej je bilo treba določiti, kdo je pravi Jud, rasni Jud, tisti Jud, ki bo v nacistični rasistični zakonodaji veljal za inferiornega. Tudi tu so zgled našli v Ameriki, a ugotovili, da rasne zakonodaje v različnih zveznih državah ponujajo različne definicije »obarvane« osebe: v nekaterih velja za »obarvano« osebo ta, ki je potomec vsaj treh generacij črncev (četudi je bil en prednik v vsaki generaciji belec), v drugih ta, ki ima vsaj osmino črnske krvi, v tretjih pa ta, ki je ima vsaj četrtino. Te ameriške klasifikacije in kategorizacije pa so jih kar lepo zmrazile, ko se je izkazalo, da lahko Američani za črnca klasificirajo in kategorizirajo tudi nekoga, ki dejansko izgleda kot belec. V žilah čistega belca ni bila dovoljena »niti ena sama kaplja črnske krvi«. Kar je, kot so rekli nacistični pravniki, govorilo o tem, kako zelo si Američani prizadevajo za varovanje rasne čistosti, obenem pa se jim je zdelo, da Američani vendarle pretiravajo, da so torej pregrobi in prekruti – da so preveč rasistični.

Nekaterim nacističnim pravnikom se je zdelo celo nelogično, da ima dežela, ki tako slavi enakost, tako obsežno rasistično zakonodajo, a to je bilo povsem logično: to je kazalo le stopnjo ameriške »predanosti« varovanju rasne čistosti! Danes bi se zdelo nelogično, da dežela, ki tako slavi enakost, svobodo in demokracijo, otroke ločuje od staršev – in jih potem tlači v kletke.

Nacisti niso hoteli biti tako »kruti« in tako »rasistični« kot ameriški zakonodajalci, zato so definicijo rasnega Juda zožili.

Nacistični pravniki, ki so se zgledovali pri ameriških rasističnih kategorizacijah, so, pravi Whitman, najprej predlagali, da bi za Juda veljala oseba, katere vsaj eden od starih staršev je Jud (četrtina črnske krvi po ameriški kategorizaciji), a je kmalu prevladal predlog, da bi za Juda – tistega inferiornega Juda – veljala oseba, ki ima rasno judovske vsaj tri od starih staršev ali le dva, če ta oseba pripada judovski verski skupnosti ali je poročena z Judom oziroma Judinjo. Ali natančneje: napol Jud, ki se ne udeležuje judovskih verskih obredov in ki ni poročen z Judinjo, ne velja za Juda, ki bo v nacistični rasistični zakonodaji veljal za inferiornega. Ali še natančneje: nacisti niso hoteli biti tako »kruti« in tako »rasistični« kot tedanji ameriški zakonodajalci, zato so definicijo rasnega Juda zožili. Prav ta predlog je potem tudi pristal v Nürnberških zakonih.

Ladja norcev

Triindvajsetega septembra 1935, osem dni po Hitlerjevi razglasitvi Nürnberških zakonov, je z razkošno čezoceansko ladjo SS Europa v Ameriko odpotovalo 45 nacističnih pravnikov in pravnic, ki so si šli Ameriko, model za Nürnberške zakone, ogledat še v živo. Vodja te velike ekskurzije je bil Ludwig Fischer, kasneje guverner Varšave (in varšavskega geta), pred izplutjem pa jim je pozdravno brzojavko poslal Hans Frank, kasneje guverner Poljske. Obema nacističnima pravnikoma so po vojni sodili za vojne zločine. In oba so obsodili na smrt. Oba sta visela – prvi leta 1946, drugi leto kasneje. Toda oba v Nürnbergu.

James Q. Whitman opozarja, da vse to ne pomeni, da so za holokavst in nacistične zločine krivi Američani. Ne, Hitlerjev ameriški model ni knjiga o genezi nacizma, temveč knjiga o »značaju Amerike«. Nacisti bi vse to, kar so počeli, počeli tudi brez ameriške zakonodaje, toda: »Kako to, da je Amerika ustvarila zakonodajo, ki je intrigirala in privlačila naciste?« Kako to, da je ustvarila zakone o priseljevanju, državljanstvu in medrasnih zakonskih zvezah, ki so jih nacisti neprestano citirali?

In kako to, da skuša Trump Ameriko narediti spet tako veliko, kot je bila tedaj, ko je bila zgled Hitlerju in tretjemu rajhu?