Prevzetnost in naivnost

»Bog živi Slovenijo,« je dejal novi predsednik državnega zbora Matej Tonin ob zaključku govora po izvolitvi na ustanovni seji parlamenta. A za Novo Slovenijo, stranko »krščanskih demokratov«, velja isto vprašanje, ki smo ga v zadnjem obdobju postavljali tudi Rimskokatoliški cerkvi (RKC): ali res sledi krščanskemu izročilu zavzemanja za šibkejše, ponižane in izkoriščane, ali res pozna evangelij – ali pa nemara veruje v lažnega boga, Mamona? Kar je pred letom dni pater Branko Cestnik dejal za RKC, velja tudi za NSi: »Kako da smo se tako zlahka predali bogu Mamonu, torej lažnemu bogu denarja, da smo celo kršili prvo zapoved, veruj v enega Boga, da smo začeli verovati v denar bolj kot v Boga samega?«

Matej Tonin odgovarja, da v NSi zelo dobro poznajo evangelije in da se krščanskemu izročilu niso odrekli. Vedo, kdo je njihov bog, vedo, da je en sam in mu sledijo. Le da naj bi se v zadnjem obdobju tudi nekaj naučili: »Mi ves čas trdimo, da je najboljša socialna politika dobro in močno gospodarstvo. Naša trditev je, da je dogovorna ekonomija, ki ji v Sloveniji sledimo od osamosvojitve naprej, mnoge ljudi pustila zadaj. Zato se zavzemamo za socialno-tržno gospodarstvo po nemškem zgledu. Nismo neoliberalci, ampak smo krščanski demokrati. Razumemo se kot stranka sredine med enimi, ki menijo, da bo vse uredila nevidna roka trga, in socialnimi demokrati, ki so prepričani, da bo za vse poskrbela država,« razlaga.

NSi je stranka, ki utegne dati bodoči vladajoči koaliciji ključni barvni odtenek. Tri liberalne stranke, ki predstavljajo jedro nastajajoče vladne koalicije, Lista Marjana Šarca (LMŠ), Stranka Mira Cerarja (SMC) in Stranka Alenke Bratušek (SAB), so se minuli teden odločile v svoj krog, poleg Socialnih demokratov in Desusa, povabiti še NSi. Do te odločitve – povabiti NSi, ne pa denimo Levice – je na prvi pogled prišlo po sili razmer, skorajda naključno, po zapletih pri iskanju primernega kandidata za predsednika državnega zbora. V LMŠ naj bi sprva to pozicijo ponudili Socialnim demokratom, drugi največji stranki v nastajajoči koaliciji, ki je na volitvah dobila 9,93 odstotka glasov. Toda s tem se v SMC, kjer so dobili 9,75 odstotka, a isto število desetih poslancev, niso strinjali in so domnevno predlagali celo žrebanje – položaj je namreč želel dobiti njihov predsednik Miro Cerar.

V SD so se mestu predsednika parlamenta odpovedali, v igri je ostal Miro Cerar, ki pa mu je uspelo zbrati le 43 poslanskih glasov, saj ga Levica za predsednika parlamenta ni želela. Kot je v intervjuju za Mladino prejšnji teden pojasnil zdaj že razrešeni podpredsednik SMC in donedavni predsednik parlamenta Milan Brglez (ki je imel podporo Levice, ne pa podporo lastne stranke), je nato situacijo rešil Cerar, tako da je šel po manjkajoče glasove za začasnega predsednika parlamenta k NSi. Tako je predsednik NSi Matej Tonin dobil dovolj glasov in postal predsednik parlamenta, koalicija pa prvi debelejši obris. »Da, iskanje predsednika državnega zbora je bila točka preloma,« nam je pojasnil Marjan Šarec. Tonina naj bi na koncu kot kompromisno rešitev predlagal prav on.

A poleg formalnih so seveda še drugi, bolj vsebinski razlogi. Koordinator Levice Luka Mesec recimo pravi, da se v stranki »seveda zavedamo, da so vsaka pogajanja kompromis. A ponavljam: razen nekakšnih vljudnostnih sestankov do resnih pogovorov z nami ni prišlo.« Tri liberalne stranke so namreč že od vsega začetka dajale prednost Novi Sloveniji, kar so nam tokrat njihovi predstavniki tudi priznali: »Ni skrivnost, da smo v SMC ves čas dajali prednost NSi pred Levico, saj si želimo vlado, ki bi bila v političnem smislu širša,« so nam pojasnili viri v vodstvu SMC. V SMC Levici pripisujejo »impulzivnost« pri odločanju, skrbi jih, ali bi bila dovolj zrel partner. V SAB pa njihov generalni sekretar Jernej Pavlič odgovarja, da je »po vsebinski logiki koalicija z NSi lažja kot z Levico …« Poroka liberalnega trojčka s krščanskimi demokrati se je tako odvila po »naravni« poti – NSi je očitno strankam liberalnega trojčka programsko in politično blizu.

Drži, da so se v NSi v zadnjih letih spremenili. Oddaljili so se od tipično ideoloških tem, kot so bili povojni poboji in rehabilitacija domobranstva. To se je zgodilo predvsem po letu 2014, ko je vodenje stranke prevzela Ljudmila Novak. Novakova se je sicer leta 2014, skupaj z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom in poslanko Ivo Dimic, udeležila slovesnosti ob odkritju in blagoslovu spomenika domobrancem v Grahovem, a je malo pred tem zmagala na internih volitvah stranke proti Alešu Hojsu, ki sta ga podpirali domobranska Nova Slovenska zaveza in SDS. Po tem se je NSi deloma tudi razšla z SDS in domobranskim združenjem; najbolj očitno je to postalo pri postavitvi t. i. spomenika sprave v Ljubljani, ki so ga v NSi, v nasprotju z SDS in domobranskim združenjem, podprli.

V NSi ob tem sicer niso popolnoma pozabili svojega zgodovinskega revizionizma. Tudi v zadnjem letu je njihovo vodstvo zastopalo nekatera »protisistemska« ali anahronistična stališča. Prejšnji mesec je na primer odmevala izjava Tonina v intervjuju za Večer o splavu. V trenutku, ko so na Irskem volivci na zgodovinskem referendumu z veliko večino podprli odpravo prepovedi splava, je Tonin dejal, da bi sam otežil pot do splava in da ga ne bi več financiral iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Še več podobnih padcev v zgodovino je moč najti na lokalni ravni. Konec lanskega leta je NSi-jev svetnik iz Cerknice Blaž Knez proti Združenju borcev za vrednote NOB podal kazensko ovadbo zaradi prapora OF z rdečo zvezdo, češ da se je čutil »vznemirjenega, ogorčenega in zgroženega«. Zvezda kot simbol totalitarizma je po njegovi oceni v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Dve leti prej pa so svetniki NSi v Kamniku uspeli lokalno knjižnico preimenovati po sicer rahločutnem pesniku, a tudi domobranskem vojaku Francetu Balantiču.

Vendar so v primerjavi s poosamosvojitvenim obdobjem politiki, ki so danes člani NSi, svojo pozornost preusmerili od kulturnega boja k ekonomiji. V stranki se predvsem v zadnjih letih skušajo prikazati kot zvesti zastopniki podjetniških interesov. Pred petimi leti jim je program, za »desnico, ki razume tržno gospodarstvo«, napisal nekdanji mladoekonomist, privrženec skrajnih neoliberalnih ekonomskih idej Rado Pezdir. Od tedaj, pojasnjuje bivša predsednica Ljudmila Novak, »pa smo program še nadgrajevali in konkretizirali z obiski v podjetjih«. Z Matejem Toninom se ta usmeritev ni spremenila. V NSi so programsko konferenco pred volitvami februarja letos organizirali kar v prostorih Gospodarske zbornice, marca letos pa so na zajtrku ameriške gospodarske zbornice podjetniki njihov program, predvsem zaradi zdravstvene komponente, razglasili za najboljšega med strankami. V ameriški gospodarski zbornici, v okvirih njihove komisije za zdravstvo, delujejo seveda predvsem ameriška farmacevtska podjetja in zasebne zavarovalnice. Glavni cilj te komisije, kot so ga pred leti navedli na spletni strani, pa je »privatizacija zdravstvenega sistema« v Sloveniji.

Prav NSi-jev zdravstveni program vzbuja največ dvomov o Toninovi veri v evangelijsko sporočilo solidarnosti z najšibkejšimi. V NSi je za zdravstvo pristojen predsednik sveta stranke Matjaž Trontelj, ki je tudi eden glavnih strankinih pogajalcev v nastajajoči koaliciji. A Trontelj ni profesionalni funkcionar stranke, ni v prvi vrsti politik, temveč je redno zaposlen v zavarovalnici Vzajemna, kjer opravlja funkcijo direktorja sektorja za zavarovalne primere. Njegovo stališče in s tem tudi stališče NSi je, da je treba zdravstveni sistem privatizirati, razgraditi javno zdravstveno zavarovalnico, povečati konkurenčnost in vlogo zasebne iniciative. Ali kot so doslej ponavljali v NSi: »Zdravstveni sistem bomo posodobili, odpravili monopol Zavoda za zdravstveno zavarovanje in omogočili ljudem možnost izbire med domačimi, tujimi, javnimi, zasebnimi izvajalci pod enakimi pogoji.« V preteklih letih so imele zasebne zavarovalnice veliko lobističnih stikov z nekaterimi politiki, ki so jih morali prijavljati protikorupcijski komisiji. Če bo Trontelj, kot predlagajo v NSi, postal celo zdravstveni minister, bo fraza lobistični stik seveda postala nesmiselna.

Ni res, kot pravi Tonin, da v NSi s to politiko sledijo zgledu Nemčije. Ali bolje, idejo konkurence med zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami sta nemški krščansko-demokratski stranki CDU in CSU zastopali na začetku devetdesetih, v zadnji, letos podpisani koalicijski pogodbi pa so v Nemčiji čez to politiko napravili križ, saj je začela zdravstvena konkurenca povečevati razlike med javno in zasebno zdravstveno zavarovanimi, med bogatimi in revnimi. Daljše čakalne dobe in pomanjkanje zdravnikov v javnem zdravstvu so se odločili rešiti z izenačitvijo plač zdravnikov, ki delajo v javnem in zasebnem delu zdravstva. Tudi v Avstriji so koalicijski partnerji v zadnji koalicijski pogodbi sklenili, da bodo deloma spet uvedli »monopole«. Odločili so se zmanjšati število zdravstvenih zavarovalnic z 20 na 5. Enako tendenco lahko zaznamo v »meki« vernikov v konkurenco v zdravstvu, na Nizozemskem in Slovaškem. Tam imajo sicer več zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, a sta državi sklenili, da bodo njihove administrativne stroške omejili na 1,5 oziroma 3 odstotke.

V programu NSi ni nič svežega, nič novega, a je to program, ki ponuja delodajalcem najlažjo pot naprej – gradnjo »konkurenčnosti« na nizkih plačah in minimalni državi.

V Sloveniji že zdaj tri zasebne zdravstvene zavarovalnice za svoje »administrativne« stroške porabijo več kot 63 milijonov evrov, izvorno namenjenih zdravstvu, kar predstavlja 12,2 odstotka njihovih odhodkov. V zadnjih letih si je zato večina političnih strank prizadevala ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Vzajemni, ki daje kruh predsedniku sveta NSi, pa tudi zavarovalnici Adriatic Slovenica in Triglav je tako grozilo, da bodo ob več kot 515 milijonov evrov, kolikor jih letno zberejo s premijami dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Z vstopom NSi v koalicijo liberalnega trojčka tega strahu ne bo več. Celo nasprotno. V osnutku koalicijskega sporazuma, ki je ta teden zakrožil v javnosti, piše, da si bo koalicija prizadevala v javno zdravstvo in v skrajševanje čakalnih dob vbrizgati dodatna sredstva, po navedbah SD med 150 in 180 milijoni evrov letno. V sedanjem sistemu obračuna storitev to pomeni, da se lahko tudi Vzajemna, ne da bi karkoli storila, nadeja novih milijonov, sicer namenjenih bolnikom. Boj med politiko in zasebnimi zavarovalnicami, ki se je bil v zadnjih letih predvsem z zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc, so torej očitno dobili lobiji.

Potencialni mandatar Marjan Šarec je v predvolilni tekmi svoj moto strnil v frazi, da so največje težave stare ideje in »ljudje, ki so predolgo na položajih«: če isto stvar ponavljaš, bodo tudi rezultati podobni. Čeprav se je vodstvo NSi po zadnjem kongresu pomladilo, pa ta stranka ponuja iste stare, že videne in preživele ideje, ki so bile predvsem v Vzhodni Evropi popularne na začetku devetdesetih. Njihov gospodarski program – znižanje obremenitev plač, zvišanje dohodninskih olajšav, odprava dohodninskih stopenj in morda še uvedba socialne kapice – ne prinaša novih idej, ampak ukrepe, s kakršnimi so v NSi že eksperimentirali v času prve vlade Janeza Janše, ko je finančno ministrstvo vodil tedanji predsednik NSi Andrej Bajuk. Tonin Bajukovo ministrovanje ocenjuje za uspešno, ker naj bi tedaj ljudem »v žepih ostala milijarda evrov«. Floskule, češ da če znižamo davke, bodo ljudje bolj trošili in bo v državni proračun prišlo več denarja, so se že izkazale za izjemno nevarne.

Bajuk je tedaj odpravil davek na izplačane plače, zmanjšal je dohodninske stopnje in znižal davek na dobiček podjetij. Hkrati s tem je dolg države do domačih bank zamenjal z zadolžitvijo v tujini; zaradi presežne likvidnosti so domače banke začele na hitro podeljevati kredite, saj so morale sredstva nekam plasirati. Zaradi teh ukrepov so proračuni po letu 2006 izgubili približno milijardo evrov na leto, Slovenija pa je v finančno krizo vstopila nepripravljena. Tedanji ukrepi NSi so bili med glavnimi vzroki za poznejšo hitro rast zadolževanja in globok gospodarski padec. Učinek davčnih odpustkov, podeljenih v imenu spodbujanja konkurenčnosti, je bil nazadnje ravno nasproten. Sledili so varčevalni ukrepi, drago zadolževanje, zmanjševanje porabe in množični stečaji. Leta 2011 je celo služba vlade za razvoj sklenila, da se 500 milijonov evrov velik izpad zaradi odprave davka na izplačane plače »ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«, saj so si dve tretjini olajšave menedžerji izplačali v obliki plač, namesto da bi vlagali v »konkurenčnost«. Kljub rekordni gospodarski rasti se je nato število revnih in izključenih povečalo.

V tokratnih koalicijskih pogajanjih stranke sicer ne obljubljajo tako drastičnega znižanja davkov, je pa tendenca kljub temu jasna, kot da se država iz let po krizi ni veliko naučila. Poleg davčnih olajšav za 13. in 14. plačo stranke podpirajo NSi-jev predlog dviga splošne dohodninske olajšave, ki bi po nekaterih izračunih pomenila okoli 300-milijonski izpad državnih prihodkov, hkrati pa v NSi ne podpirajo zahteve SD, da bi sorazmerno povišali davek na dobiček podjetij. Pri tem seveda ne želijo popuščati, saj morajo, kot pravi Ljudmila Novak, tudi lastnim članom dovolj verodostojno pojasniti, zakaj vstopajo v določeno koalicijo. To je davek na »politično široko« vlado: »Jaz sem na izvršilnem odboru izpostavila, da mora NSi jasno in odločno podati svoje zahteve pred vstopom v katerokoli koalicijo, da bodo volivci vedeli, zakaj smo šli v to. Noben stolček ne sme biti pogoj, ampak načelnost in program,« pravi.

V programu NSi ni nič svežega, nič novega, a je to program, ki ponuja delodajalcem najlažjo pot naprej – gradnjo »konkurenčnosti« na nizkih plačah in minimalni državi. To je tudi program, ki je v devetdesetih vso Evropo pahnil v socialne težave in je tudi zato zdaj na robu eksplozije ekstremizma, padca zaupanja v demokracijo in vero v avtoritarizem. V NSi so zaskrbljujoče slepi za opozorila strokovnjakov, ki tudi v Sloveniji svarijo pred porastom stresa na delovnem mestu, porastom psihosocialnih motenj, jemanja pomirjeval, pred vse večjo intenzivnostjo dela, skokovitim povečanjem nadur, tudi prekarizacijo, zatiskajo si oči pred usodo mladih, ki izgubljajo perspektivo in streho nad glavo. Po drugi strani pa so v teh koalicijskih pogajanjih tudi v liberalnem trojčku, s simpatiziranjem z NSi, jasneje pokazali svojo barvo. V iskanju alternative ni treba gledati proti Levici, dovolj bi bilo že branje evangelijev. Pater Cestnik tako v razgovoru za Mladino citira pogovor z nekim duhovnikom, ki je po propadu ekonomskega projekta slovenske RKC – tudi ta je pred leti pridigala, da morajo ljudje podjetniško prevzeti »več osebne odgovornosti« – dejal: »Vrgli smo se v denar, projekt ni uspel, in vse smo izgubili. A bilo bi še huje, če bi projekt uspel!« In to je osrednji problem politike, ki daje zdaj barvo nastajajoči koaliciji: ta politika ne deluje. A še huje bi bilo, če bi res delovala.

Napoved privatizacije zdravstva

Zdravstveni del koalicijske pogodbe očitno plod dela lobistov

Veliko presenečenje v prvem osnutku koalicijske pogodbe je njegov zdravstveni del. Ta je namreč napisan tako, kot da so ga sestavili lobisti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. V njem je denimo napoved, da bo javni del zdravstva po reformi kril le še najnujnejše pravice, »ki za posameznika in njegovo okolje predstavljajo največje zdravstveno in premoženjsko tveganje,« medtem, ko bi manj tvegane in za zavarovalnice bolj dobičkonosne storitve zavarovali pri zasebnikih. S tem naj bi »krepili sistemsko tekmovalnost pri zakupu zdravstvenih storitev in kvalitete pri njihovem izvajanju,« piše v osnutku. Zasebne zdravstvene zavarovalnice si že ves čas prizadevajo košarico pravic A pustiti na plečih javnega zdravstva in služiti s t.i. košarico pravic B.

Kar pa še ni vse. Predsednik NSi Matej Tonin je minuli teden dejal, da si v stranki v okviru koalicijskih pogajanj prizadevajo za skrajšanje čakalnih dob tako, da »bi paciente napotili na zdravljenje tudi v privatne klinike, pri čemer bi to zdravljenje v isti višini plačal ZZZS«. Kar bi tudi pomenilo še dodatno povečevanje razlik med javnim in zasebnim zdravstvom. Zasebniki in koncesionarji lahko namreč zdravnikom danes prek pogodbenega dela nudijo veliko boljša plačila od bolnišnic v javnem zdravstvenem sistemu, saj morajo te poleg plač pokrivati stroške še za izobraževanja, dopuste, bolniške. Posledično zdravnike, ki jih zasebniki zgolj najemajo, veliko bolj zanima »delati popoldne« kot v matičnih ustanovah.

Medtem ko so se lani bolnišnice spopadale z visokimi izgubami, so nekateri zdravniki in zdravstvena podjetja v zadnjem obdobju predolge čakalne dobe v javnih zavodih in poskuse njihovega skrajševanja zelo dobro izkoristili, tudi zaradi opisanega sistema. Kot so minuli mesec na podlagi podatkov ZZZS objavile Finance, je največjih 20 koncesionarjev lani za opravljene zdravstvene storitve za zavarovance iz javne blagajne dobilo skupaj 60 milijonov evrov ali desetino več kot leto prej, pri čemer so imeli okoli devet milijonov čistega dobička. Na vrhu med 20 največjimi je recimo podjetje Nefrodial iz Zreč v lasti nemškega podjetja Fresenius, ki opravlja dializne storitve za bolnike s sladkorno in ledvično boleznijo. To je lani iz javne blagajne in obveznega zdravstvenega zavarovanja dobilo okoli 10,5 milijona evrov in leto zaključilo s 324 tisoč evri dobička.

Na Financah so izračunali, da so omenjena podjetja že do trikrat bolj dobičkonosna od recimo Krke, na ZZZS pa pojasnjujejo, da so se tem podjetjem prihodki povečali zaradi preseganja programov, enkratnih dodatnih programov skrajševanja čakalnih dob in na splošno zaradi povečanja prednostnih zdravstvenih storitev, ki jih v javni zavarovalnici plačajo količinsko neomejeno, na primer rentgenske preiskave in številne srčno-žilne posege.

V NSI z ovadbo zoper borce

V Grahovem jih je zmotil prapor z rdečo zvezdo

Četudi se je vodstvo NSi v zadnjih letih oddaljilo od poskusov zgodovinskega revizionizma, pa to ne velja za vse njihove lokalne politike. Lansko jesen je tako NSi-jev svetnik v Cerknici Blaž Knez na policijsko postajo podal ovadbo zoper neznanega storilca, ki je ob spomeniku padlim borcem NOB v Grahovem obesil zastavo OF in »na ta način povzročil ogorčenje in razburjenje ljudi, ki so zaradi totalitarnega sistema trpeli krivice«.

Pomenljivo je, da so na cerkniški policijski postaji tej prijavi sledili, celo zasegli so trobojnico, zastavo OF, in proti tedanjemu v.d. predsednika Združenja borcev iz Cerknice Ivanu Plosu na okrajno sodišče vložili obdolžilni predlog. Po mnenju policije naj bi namreč obstajala »utemeljena verjetnost, da se privrženci strani, ki je bitko izgubila, počutijo vznemirjene, ogorčene in zgrožene«.

Primer je tako prišel do cerkniškega okrajnega sodišča, kjer se je moral Plos zagovarjati kot obdolženec. V svojem zagovoru je poudaril, da je NOB Cerknica pač skrbnik droga pri partizanskem spomeniku in da je pravzaprav izzvala razburjenje in nasprotovanje dela javnosti postavitev spomenika padlim domobrancem tik ob partizanskem spomeniku. Sodišče je pozneje postopek o prekršku ustavilo, »ker ni dokazano, da je obdolženec storil prekršek«.

Novembra leta 1943 je namreč Tomšičeva brigada napadla in uničila tamkajšnjo domobransko posadko in v bojih je tedaj umrl tudi pesnik France Balantič. Aprila 2014 so zato politiki iz vrst NSi in SDS tik ob spomeniku padlim partizanom odkrili spomenik padlim domobrancem. Slovesnosti so se med drugimi udeležili predsednik SDS Janez Janša, tedanja predsednica NSi Ljudmila Novak, kot slavnostni govornik pa je nastopil Anton Drobnič, nekdanji predsednik domobranskega društva Nova Slovenska zaveza.

Kaj je v koalicijski pogodbi?

Manj dohodnine, novi helikopterji, najemniška stanovanja, e-volitve …

Čeprav se besedilo koalicijske pogodbe, o kateri se v teh dneh pogaja šest strank, članic morebitne vladajoče koalicije, še spreminja, so prvi obrisi ukrepov ali projektov že znani. Dve prioritetni točki, nadaljevanje zdravstvene reforme in dohodninska reforma oziroma »razbremenitev dela«, sta skupni vsem partnerjem, pri čemer zdaj prihaja tudi do največjih razlik. V SD, SMC in SAB še naprej vztrajajo pri načrtu ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, čemur se v NSi želijo izogniti. Na področju davkov pa predvsem v SD vztrajajo pri nevtralni davčni reformi, torej hkratnem znižanju dohodnine in zvišanju davkov na premoženje in dobičke podjetij, s čimer se ravno tako ne strinjajo v NSi. V zadnji različici koalicijske pogodbe tako recimo piše, da si bo koalicija prizadevala za »znižanje previsoke obremenitve plač najproduktivnejšega in visoko usposobljenega dela zaposlenih po vzoru razvitih EU držav ter davčno razbremenitev 13. in 14. plače oziroma drugih oblik udeležbe zaposlenih pri dobičku«, hkrati pa bodo uvedli davek na nepremičnine in ostale davke prilagodili tako, »da bodo skupni učinki pretežno davčno nevtralni«.

V LMŠ še naprej vztrajajo pri za mnoge sporni omejitvi sodniških mandatov: »Sodniški mandat se bo omejil na 12 let, z možnostjo ponovne izvolitve … sprejet bo nov način imenovanja sodnikov, po katerem bi to pristojnost imel Predsednik Republike Slovenije, na predlog Sodnega sveta,« piše v pogodbi, želijo pa si tudi spremembo volilnega sistema »z ukinitvijo okrajev in z uvedbo absolutnega preferenčnega glasu, ki bo volivkam in volivcem zagotovil večji vpliv pri izboru kandidatk in kandidatov«. Poleg tega bi radi v LMŠ podaljšali čas odprtja volišč do 22. ure in uvedli e-volitve. Pri reformi volilnega sistema jih podpira SAB, ki bi poleg tega rada izvedla še pokojninsko reformo. Na tem področju želijo stranke odpraviti vse varčevalne ukrepe in postopoma »zagotoviti plačilo prispevkov za vse oblike dela v višini, ki pri odmeri zagotavljajo dostojno višino pokojnin«. Na tej podlagi bi bilo mogoče dvigniti odstotek za odmero pokojnin na 63 %. Koalicija naj bi si prizadevala tudi za »nadaljevanje izgradnje mreže domov za starejše, v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi«.

Stranke so se v pogajanjih dotaknile tudi mladih. Pregledali naj bi stanje na področju najemniških stanovanj za mlade, zagotovili naj bi pogoje za delovanje stanovanjskih zadrug, stanovanjski sklad naj bi preveril »t. i. rent&buy« možnosti, država pa naj bi pomagala kot porok za stanovanjske kredite »pri državljanih, ki prvič rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje in imajo dohodek, vendar je vezan na prekarno delo«. Za SAB pomemben ukrep zagotavljanja ženskih kvot za vodilna mesta v gospodarstvu se v koalicijski pogodbi ni pojavil, prav tako ne zahteva NSi, da je treba izpolniti vse odločbe ustavnega sodišča – kar po njihovi interpretaciji pomeni več denarja za zasebne, predvsem katoliške šole. V SMC pa so na vrh svoje lestvice prioritet postavili spodbujanje gospodarskih investicij, s čimer bi se ukvarjala javna agencija za spodbujanje investicij.

Večina projektov, glede katerih naj bi stranke že dosegle konsenz, denimo uvedba elektronskega cestninjenja za osebna vozila, širitev ljubljanske obvoznice, dokončanje izgradnje hidroelektrarn na Spodnji Savi, začetek izgradnje prvih treh elektrarn na Srednji Savi ali priprava investicijskega programa za tretjo razvojno os ter uvedba demografskega sklada, pa pravzaprav ni novih. Ravno tako si lahko oddahnejo v generalštabu. V srednjeročnem obrabnem programu zdaj recimo piše, da bo Slovenija do leta 2025 sredstva za vojsko zvišala na 1,2 odstotka BDP, koalicijski partnerji pa so zapisali, da bodo uredili »statusa in opreme vojakinj in vojakov in postopno zagotovili sredstva za obrambne izdatke proti 1,5 odstotka BDP« s tem, da bi skušali pri Natu doseči zmanjšanje dveh bataljonskih bojnih skupin na eno skupino. Strošek opremljanja ene skupine namreč znaša okoli 600 milijonov evrov.

Tako privarčevana sredstva bi koalicija očitno rada potrošila za helikopterje, saj so obljubili »posodobitev flote transportnih helikopterjev Slovenske vojske, ki delujejo pri nalogah zaščite in reševanja ter helikopterske nujne medicinske pomoči«. Z branjem koalicijske pogodbe pa bodo zadovoljni tudi delodajalci, saj jim koalicija obljublja (vnovično) spremembo »delovnopravne zakonodaje v smeri lažjega prilagajanja delodajalcev hitrim spremembam v poslovnem okolju ob hkratni vzpostavitvi mehanizmov ustrezne varnosti delojemalcev s postopno izenačitvijo pravic vseh oblik dela« in »nadaljevanje privatizacije izbranih državnih podjetij, ko je to v interesu hitrejšega in uspešnejšega razvoja teh podjetij. Izjema so podjetja, ki so strateškega pomena za državo (energetika, infrastruktura, telekomunikacije …).«