Kako je javni interes postal grda beseda

Namesto, da bi znanost in izobraževanje določala, kakšna bi morala biti ekonomija in novi svet, to določajo dobički in pohlep 

Specializacija ni posledica tega, da prinaša širšo korist za družbo, ampak tega, ker omogoča ustvarjanje dobičkov. Namesto, da bi znanost in izobraževanje določala, kakšna bi morala biti ekonomija, ekonomija določa, kakšna naj bosta znanost in izobraževanje. Najslabše je, da se ljudem, ki si ne morejo več zamisliti drugačnega sveta, prodaja propaganda, da živijo v »najboljšem od vseh svetov«, je za portal H-Alter povedal Antonio Šiber, znanstveni svetnik na inštitutu za fiziko v Zagrebu.

V izobraževanju je specializacija do neke mere nujna, ker nihče ne more obvladati vsega znanja in kulture. Vprašanje pa je, ali človeka specializiramo za to, ker je to v interesu družbe in njega samega, ali zato, ker je to v interesu pridobitništva, prvenstveno majhnega števila tistih, ki kontrolirajo dobiček. Na podlagi ekonomsko profitne paradigme se izobraževanje deli na tisto, kar je koristno, in tisto, kar ni koristno. V tem smislu teoretik srednjeveške francoske književnosti ni koristen, izjemno koristen pa je programer svinjskih ušes za aplikacije na mobilnih napravah. Specializacija ni posledica tega, da prinaša korist za družbo, ampak tega, da pomaga ustvarjati dobičke. Izobraževanje za trg je dejansko način sprejemanja sedanje delitve moči in načina, kako se to počne, pravi Šiber.

Celotna današnja ekonomija, trg in moč tehnologije, ki omogoča silno kopičenje denarja, izhaja iz znanosti in izobraževanja. Namesto, da bi znanost in izobraževanje določala, kakšna bi morala biti ekonomija in novi svet, to določajo dobički in pohlep. Cilj tega je nadaljevanje cikla ustvarjanja dobičkov, podpreti tisto, kar je »realno« in zatreti tisto, kar je »abstraktno in »domišljija«, to je tisto, česar ni mogoče enostavno tržiti. To se kaže v večnem vprašanju, »kdo bi to plačal«. Ljudje ne razmišljajo več zunaj okvira, »kdo bi to plačal«, ob tem pa je naš pogled na denar povsem omejen.

Denar je nekaj realnega, ustvarja pa se na popolnoma imaginaren način v bančnih centrih moči, ki napihujejo balon virtualnih financ in tako vlečejo nase lastništvo in realno ekonomijo, zemljišča, vodne vire, rude in drugo.

Velja, da je denar nekaj realnega, ustvarja pa se na popolnoma imaginaren način v bančnih centrih moči, ki napihujejo balon virtualnih financ in tako vlečejo nase lastništvo in realno ekonomijo, zemljišča, vodne vire, rude in drugo. To je ideja o realnem gospodarstvu. Nihče si danes ne more zamisliti drugega pomena denarja od tistega, ki se nam propagira in vceplja v glavo.

Denar je dejansko vrednost, ki jo je treba družbeno definirati. Koliko je vredno tvoje delo s prijateljem, ki se pripravlja na izpit, koliko je vredna pomoč nekomu, ki je na dnu družbe, koliko je vreden tvoj obstoj? Moč denarja bi bilo treba z novo opredelitvijo vrniti javnosti, ljudem, družbi in ga odvzeti iz kontrole tistih, ki ga napihujejo in obračajo ter ga uporabljajo v nasprotju z občim družbenim interesom. To so tisti, ki danes določajo pogoje za izobraževanje, kulturo in znanost.

Javni interes se nam danes prikazuje kot izmišljotina, ker ga ni mogoče monetizirati, javno ne obstaja, ker je določanje konceptov in propagande v rokah tistih, ki vlagajo v proizvodnjo tistega, kar je Gramschi poimenoval »zdrav razum«. Ves njihov interes se prikazuje kot »zdrav razum«, kot skoraj naravno-znanstvena nuja. Tako je danes povsem normalno in sprejeto, da bogatim ni treba plačevati davkov. To je zdrav razum, a ne? Tako je javni interes postal grda beseda, razlaga Antonio Šiber.

Državljani ne vedo, koliko javnega denarja je bilo po izbruhu krize leta 2008 vloženega v sanacijo bank. To je globalni trend, pri nas pa obstaja še poseben odpor do javnega in skupnega zaradi ciljno ustvarjenih povezav na prejšnji sistem, ki je prikazan kot večni sovražnik in ječa naroda. To je vse v interesu dobičkarjev, politikov, nacionalistov, cerkve. Danes skoraj ni več ljudi, ki bi javno razmišljali drugače. Ni več okvirov in konceptov, ki bi omogočali drugačno razmišljanje in komuniciranje o tem. To je seveda zasluga izobraževanja in propagande.

Državljani ne vedo, koliko javnega denarja je bilo po izbruhu krize leta 2008 vloženega v sanacijo bank. To je globalni trend, pri nas pa obstaja še poseben odpor do javnega in skupnega zaradi ciljno ustvarjenih povezav na prejšnji sistem, ki je prikazan kot večni sovražnik in ječa naroda.

Pri tem je zelo pomemben tudi jezik. Najbolj totalitarni novogovor imamo danes v okviru liberalnega koncepta in »svobodnega« trga, saj so celotni državni aparati v službi najbogatejših. Nihče več ne govori o »padcu«, ampak o »negativni rasti«, tako globoko je ukoreninjena fantazija o rasti. Ves čas poslušamo o BDP, odstotkih, čeprav velika večina ljudi nima pojma, kaj te številke pomenijo.

To napihovanje, gospodarstvo v »onostranskem« ekonomskem-religioznem prostoru neskončne rasti neposredno izčrpava stvarne vrednosti, omejene vire, okolje. Najslabše je, da se je propaganda o tem, menda »najboljšem vseh svetov« v družbi razširila do te mere, da si nihče več ne more zamisliti drugačnega sveta. V dobi tehnologije in vse večje dostopnosti vsega, ljudje dejansko vse manj razumejo svet in si vse težje predstavljajo drugačno stvarnost. Družba stalnega spektakla, hipnoze in propagande je popolnoma izčrpala moč domišljije, pojasnjuje Šiber.

Ob tem je treba spomniti tudi, da nam sodobna »optimistična znanost« prek statistike sporoča, da nam dejansko »nikoli ni bilo bolje«. Pravo vprašanje ni, koliko nam je bolje, ampak, koliko bolje bi nam moralo biti zaradi sedanje moči znanosti in tehnologije. Novi optimisti poleg vseh odstotkov, ki jih prikazujejo, trmasto skrivajo enega od glavnih podatkov, ki je, da sta moč in lastništvo danes v rokah neverjetno majhnega števila ljudi. Govoriti o tem, da je revnim, to je spodnja milijarda ali dve ljudi, veliko bolje, ker imajo 25 centov na osebo več, je pomembno, saj to ljudem to nekaj pomeni. Prava prevara in branjenje sedanjega sistema, ki je v osnovi nepravičen, pa je zamolčati, da imajo vsi ti ljudje enako denarja kot sto ljudi, ki so na vrhu.

Ker nas je vedno več in ker naš standard raste, se postavlja vprašanje vpliva na okolje, ki nas vse hrani. Si je mogoče zamisliti manjši vpliv na okolje od tistega, ki ga ustvarja sedanji sistem kopičenja dobičkov? Seveda, a novi optimisti redko pišejo o tem. Ni slučajno, da je imel lani umrli švedski zdravnik in statistik Hans Rosling večino predavanj v velikih bankah in korporacijah, pa da Bill Gates njegovo knjigo Factfulness deli študentom. Bankirju, ki vidi, koliko je svet boljši, je veliko lažje sesti v velikansko jahto in na uro porabiti tono goriva.

Ker nas je vedno več in ker naš standard raste, se postavlja vprašanje vpliva na okolje, ki nas vse hrani. Si je mogoče zamisliti manjši vpliv na okolje od tistega, ki ga ustvarja sedanji sistem kopičenja dobičkov? Seveda, a novi optimisti redko pišejo o tem.

Vse več je tudi dvomov v znanost, ni pa dvomov v podjetniške angele, ki nam razlagajo, da se moramo veliko učiti, da bomo postali sužnji od nekoga. To se sprejema popolnoma nekritično, tako močno je ukoreninjena ta ideologija. K povečanju dvomov v znanost je žal pripomogla tudi znanost sama. Priča smo korupciji v znanosti, zlasti na področjih, kjer se to izplača, recimo na področju proizvodnje in patentiranja zdravil, kjer se študije vse pogosteje delajo namerno statistično nekorektno, da pokažejo želene rezultate. To je povsem v nasprotju z znanostjo in v skladu s pohlepom in dobički.

Ob tem ne gre pozabiti, da se zdravila proizvajajo na podlagi javne znanosti, znanja in raziskav na javnih institucijah, dobički od njihove prodaje pa se stekajo v zasebne žepe, njihove cene so povsem nore. Vse to zmanjšuje zaupanje v znanost in prek pogubnih povezav med znanostjo in dobički gibanja proti znanosti zlahka najdejo orožje.

Tudi pri znanstvenih objavah se izgublja nadzor. Znanstveniki, ki v glavnem delajo v javnih institucijah, sofinancirani z javnim denarjem, delajo znanost, ki se objavlja v prestižnih časopisih, v katerih kot prostovoljci spet javni znanstveniki delajo kot recenzenti. Zasebne korporacije pa s temi članki, ki bi morali biti javni, ustvarjajo dobičke. Te javno narejene vsebine, ki jih prevzemajo zasebniki, za velike vsote spet z javnim denarjem odkupujejo knjižnice. Ta proizvodna in dobičkonosna paradigma je prevzela znanstveno kulturo objavljanja in privedla do povečanja števila znanstvenih časopisov in del, v katerih se objavlja vse. To »podjetje« je vse bolj podobno poznani tekmi za proizvodnjo in dobičke za vsako eno. Dobiček kot kriterij nadomešča spoznanja, kar je pogubno za vse.

Vse več je tudi dvomov v znanost, ni pa dvomov v podjetniške angele, ki nam razlagajo, da se moramo veliko učiti, da bomo postali sužnji od nekoga. To se sprejema popolnoma nekritično, tako močno je ukoreninjena ta ideologija.

Antonio Šiber kljub temu verjame v znanost, ker je velika,je najboljše, kar imamo, ker se lahko znotraj korigira in napreduje. Vendar ne obstaja v vakuumu, ampak konkretni družbi, česar bi se znanstveniki morali pogosteje zavedati.