Nič več davka za bogate

Francoski predsednik Emmanuel Macron je staromoden, desno usmerjen neoliberalec, ki hoče po okusu ozke elite bogatašev reformirati težko priborjen francoski socialni model

Francoski predsednik Emmanuel Macron po svetu prejema pohvale za svoje strastno zagovarjanje povojnega liberalnega reda in obsodbe naraščanja avtoritarizma in nacionalizma. V govoru v Evropskem parlamentu (EP) je politične razlike, ki smo jim priča v Evropi, primerjal z »državljansko vojno« in obljubil, da nikoli ne bo podpiral avtoritarnih voditeljev, s čimer je mislil na zniževanje standardov demokracije na Madžarskem in Poljskem. Potem je odpotoval v Washington, kjer je v kongresu zatrdil, da se je treba boriti za demokracijo, pa ohraniti in okrepiti liberalni mednarodni red, ki so ga ZDA pomagale vzpostaviti. V praksi pa je njegov odnos do demokracije pogosto v nasprotju z njegovo plemenito retoriko, na portalu Inequality piše Juliette Legendre, raziskovalka na Inštitutu za politične študije. 

V Franciji pri uveljavljanju svojih neoliberalnih reform, ki jih večina državljanov ne podpira, ves čas krši demokratična pravila. Kot nekdanji investicijski bankir pri Rothschildu želi Francijo preoblikovati v neoliberalistično gospodarstvo po modelu iz Silicijeve doline, ki temelji na teoriji »kreativne destrukcije« avstrijskega ekonomista Josepha Schumpetra. Kot študent elitne nacionalne šole za administracijo ter nekdanji finančni minister Macron vodenje vidi kot tehnokrat, ki verjame v vertikalnost in centralizacijo moči. To je temelj koncepta predstavitvene demokracije, ki postavlja domnevne potrebe trga pred ljudi.

V prvem letu na čelu države je Macron pokazal, da je staromoden, desno usmerjen neoliberalec, ki hoče pod krinko posodobitve in emancipacije reformirati težko priborjen francoski socialni model. Kanadski intelktualec Alain Deneault v pogovoru za Les Inrockuptibles Macronov način vladanja označuje kot »ekstremni centrizem«. Pojasnjuje, da je Macronov pristop ekstremen v smislu, da so njegove politike destruktivne, nepoštene in imperialistične. Podpira čim višje dobičke za koncerne in njihove delničarje ter podpira njihovo poslovanje prek davčnih oaz.

Macronov pristop je ekstremen, saj so njegove politike destruktivne, nepoštene in imperialistične. Podpira čim višje dobičke za koncerne in njihove delničarje ter podpira njihovo poslovanje prek davčnih oaz.

Macronov režim je po Deneaultovih besedah ekstremističen tudi z moralnega vidika, ker uporablja »zastraševalni jezik« in je »netoleranten do vsega, kar ni njegovo«. Deneault Macrona in njegovo stranko Naprej republika primerja z ideološkim valjarjem, s katerim hoče prepričati ljudi, da je nujno treba sprejeti njegovo politično vizijo, zato ni časa za razprave. V tem slogu je mimo parlamenta z dekreti uveljavil svoje sporne neoliberalne reforme.

Da bi Francija postala bolj prijazno okolje za globalizirano poslovno elito, ji je prilagodil delovnopravno zakonodajo, znižal je davek na dobiček z 32 na 25 odstotkov in ukinil davek za bogate, ki so ga morali plačevati tisti s premoženjem, ki je neto vredno več kot 1,5 milijona dolarjev. V nedavnem pogovoru za Forbes je napovedal ukinitev 30-odstotnega »izhodnega davka«, ki ga je prejšnja vlada uvedla leta 2014, da bi jim preprečila izogibanje plačilu davkov. »Ljudje se lahko svobodno odločajo, kje bodo vlagali,« je Macron to odločitev pojasnil za Forbes. Potem je gospodarstvo primerjal s poroko: »Če lahko pritegneš, je to dobro zate, če ne, mora eden imeti možnost, da se loči«.

Da bi Francija postala bolj prijazno okolje za globalizirano poslovno elito, ji je prilagodil delovnopravno zakonodajo, znižal je davek na dobiček z 32 na 25 odstotkov in ukinil davek za bogate, ki so ga morali plačevati tisti s premoženjem, ki je neto vredno več kot 1,5 milijona dolarjev.

V okviru prenosa predpisov iz četrtega železniškega svežnja EU v nacionalno zakonodajo, katerega namen je »oživitev železniškega sektorja in ga narediti bolj konkurenčnega drugim vrstam prometa«, je francoska vlada izvedla reformo državnega železniškega podjetja SNCF. Sindikati zaradi tega že od marca organizirajo množične proteste. Macron pri reformi vztraja. V odgovoru na vprašanja, zakaj ne popusti, uporablja prikrojen slogan nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher. Thatcherjeva je govorila, da ni alternative, Macron ponavlja, da ni druge izbire. Slogan je malo drugačen, ideja pa enaka. Macronove neoliberalne reforme niso predstavljene kot politična izbira, ampak kot bistven in običajni korak v francoski zgodovini, ki ga ni mogoče spremeniti. Francoski senat je 14. junija podprl zakon za preoblikovanje železniške družbe SNCF v delniško družbo, ukinil je tudi nekaj pravic za zaposlene. Sindikati se bojijo da je to prvi korak k popolni privatizaciji.

Emmanuel Macron ne sprejema tradicionalne delitve na levico in desnico, ker je po njegovem mnenju arhaična. Nadomestil jo je z novo delitvijo, po kateri je svet razdeljen na »konservativce, ki so obrnjeni nazaj« in na »napredne reformiste, ki sprejemajo modernizem«, med katere šteje tudi sebe. Tiste, ki niso v njegovem taboru, hoče potlačiti.

Macron ne sprejema tradicionalne delitve na levico in desnico, ker je po njegovem mnenju arhaična. Nadomestil jo je z novo delitvijo, po kateri je svet razdeljen na »konservativce, ki so obrnjeni nazaj« in na »napredne reformiste, ki sprejemajo modernizem«, med katere šteje tudi sebe.

Ta dvojnost se pogosto odraža v njegovih govorih. Pred kratkim je govoril o železniški postaji, kjer srečaš, »tiste, ki uspejo« in »tiste, ki niso nič«. Tiste, ki nasprotujejo njegovim neoliberalnim reformam, pogosto označuje kot »lenuhe in cinike«, »tiste, ki delajo« in »tiste, ki ne delajo«, »racionaliste« in »ideologe«, »optimistične globaliste« »nazadnjaške populiste«.

Macron po besedah Juliette Legendre ne presega političnih delitev, ampak jih definira na novo kot boj med »naprednimi modernisti« in »nazadnjaškimi lenuhi«. Pod krinko racionalizma in učinkovitosti Macronizem skuša »urediti« gospodarstvo po okusu ozke bogate elite. V svetu Macronizma je učinkovitost ne pluralizem bistvo delujoče demokracije. V svetu Makronizma je demokratična razprava zožena na dvignjen palec/ palec obrnjen navzdol. V svetu Macronizma ni druge izbire kot Macronizem.