Neža Knez, umetnica in nekdanja športnica

Najprej je bil šport. Kamničanka Neža Knez, letnik 1990, rojena torej leto pred osamosvojitvijo, je igrala tenis. Ko ga je morala opustiti zaradi poškodbe, je pri šestnajstih sedla na kolo in nato vse do 21. leta veljala za vrhunsko kolesarko. Štiri leta je vozila kolo v svetovnem pokalu, zadnja leta je bila celo med prvimi desetimi na svetu. Potem je profesionalno kolesarstvo obesila na klin zaradi študija kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter pod mentorstvom tamkajšnjih profesorjev vstopila v svet umetnosti. Pri tem je bila zelo uspešna – tako dobra umetnica je, da ji je letošnjo pomlad pripadla nagrada skupine OHO, v tem trenutku verjetno najbolj zaželena nagrada za mlade umetnike v Sloveniji. Prejela jo je za umetniško delo Deus ex machina, z njo pa je dobila še dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku in samostojno razstavo v organizaciji Galerije in centra P74 v Ljubljani.

Pravi, da ima v življenju srečo, saj naleti na stvari, ki so ji blizu. Najprej šport, nato umetnost, v kateri se je, kot pravi, res našla. Predvsem v obilici možnosti, ki jih umetnost odpira.

Že kot najstnica se je naveličala monotonih kolesarskih treningov in velikih pričakovanj, povezanih s tekmovanji. Tako je še pred akademijo ustvarjala z lesom pri stricu, lastniku gradu Mala loka, ki je podpiral njeno željo po študiju umetnosti in ji odprl vrata kreativnosti. Najprej si je želela ustvarjati velike skulpture v lesu in se v prvem letniku pri profesorju kiparju Matjažu Počivavšku naučila temeljnih veščin oblikovanja figure. Še danes, ko razmišlja in ustvarja čisto drugače, se vedno znova vrača k temeljem. Sledila sta streznitev in iskanje lastnega izraza pri Jožetu Baršiju in Alenu Ožboltu, ki kiparstvo razumeta veliko širše od oblikovanja figure. V tretjem letniku jo je tako pričelo vleči v raziskovanje, kako naša telesa zaznavajo svet. Do takrat skoraj ni brala, potem pa je kar naenkrat presedlala na 200 strani besedil tedensko, dokler ni začela gristi celo skozi besedila Mauricea Merlau-Pontyja in pričela uživati v fenomenologiji.

Prek slepega prijatelja se je lotila projekta Grafiti, v katerem je v Braillovo pisavo prevedla besedila grafitov z ulic, da so lahko tudi slepi prišli v stik z ulično realnostjo. Tudi s tistimi najbolj nesmiselnimi, grobimi, vulgarnimi, trapastimi napisi. Njena misel je bila, da slepim kot družba ponujamo najnujnejše za preživetje, a življenje je mnogo več, in tako praviloma ostanejo prikrajšani za informacije z uličnih zidov, ki so iskrene, včasih vulgarne ali borbene, celo zabavne. Slepim je zato omogočila vpogled, ki se videčim zdi tako zelo samoumeven, in ko je ob odprtju do nje prišel starejši slep moški, se od srca nasmejal ter rekel, da so mu sicer že pravili o grafitih in njihovih žarečih barvah, da pa je prvič izvedel za take, na katerih piše Mojca+Jure, pa Dol z Janšo in Mi smo Maribor, pa še kaj, je vedela, da je našla lepoto umetnosti.

V drugem projektu, Drugi pogled, je polnih deset dni 24 ur na dan živela kot slepa oseba in se seznanjala z drugačnimi načini zaznave. V Nemčiji je tri dni kopala luknjo v tla, ob čemer so se iz zanimanja mimoidočih pletli socialni stiki – znova lepota, ki jo sama vidi v umetnosti. Je umetnica, ki nekaj postavi v prostor zato, da se zdrznemo in začnemo o svetu razmišljati drugače.

Delo Deus Ex machina, ropotajoči mehanski stroj s krili, za katerega je prejela nagrado OHO, so pravzaprav ustvarili otroci iz skupine Mišk v ljubljanskem vrtcu Otona Župančiča, ki so iz delov svojih risb sestavili nekaj novega, skupno podobo, ki jo je umetnica ob pomoči izkušenih kolegov Jake Miheliča in Veljka Zajaka spremenila v premikajoči se stvor. To je po besedah malčkov »prijazen robot, ki bo na primer rešil mamico in nas popeljal na boljše in rešil svet«.

Najraje dela z ljudmi in ustvarja zunaj galerij, v javnem prostoru. V prihodnosti si želi ustvarjati projekte, ki bi bili bolj dolgotrajne narave v fizičnem ali dejavnostnem smislu. Ob ustvarjanju pa kot večina mladih umetnikov ves čas opravlja tudi druga dela, da bi preživela. V strežbi je bila sicer plačana bolje, zdaj pa čuva razstave, a časa za študij in razmislek je ob tem »vzporednem« delu mnogo več.

Je tudi prejemnica bivalnega ateljeja v letos novo obnovljeni ljubljanski Švicariji; v uporabo ga je prejela za dve leti. Pa tudi za naprej so njeni načrti že izdelani. Rada bi se pridružila šoli, ki jo za skupino osmih umetnikov organizira razvpiti zagrebški kuratorski kolektiv WHW in bo trajala leto dni, nato pa si želi nadaljevati študij, če bo šlo, v nizozemskem Rotterdamu. Tako, pravi, je za štiri leta rešena, potem pa … kdo ve.