Leto ženske

Kako je 28-letna demokratična socialistka Alexandria Ocasio-Cortez položila status quo in zakaj lahko ženskam zaupamo, da bodo res progresivne 

V madžarskem filmu Državljan (Az állampolgár), ki ga je predlani posnel Roland Vranik, pred državno komisijo za naturalizacijo stopi Wilson Ugabe (Cake-Baly Marcelo), begunec iz Gvineje Bissau. Na Madžarskem živi že kar nekaj časa, preživlja se kot varnostnik v nekem supermarketu, hoče se integrirati, najel si je celo Madžarko, ki ga mojstri v ne ravno lahki madžarščini ter poznavanju madžarske kulture in zgodovine. A če hoče postati madžarski državljan, mora pravilno odgovoriti na vprašanja državne komisije, ki gredo takole: »Mi lahko poveste kaj o madžarski umetnosti v renesansi?«, »Kdo so bili Korvini?« Tu so še vprašanja o madžarski filozofiji, madžarskem družbeno-političnem sistemu in tako dalje.

To je seveda le madžarska verzija »testov poznavanja Biblije«, s katerimi so hoteli nekateri francoski župani preizkušati begunce, in »testov pismenosti« (literacy test), s katerimi so skušali v nekaterih ameriških rasističnih zveznih državah, zlasti v Alabami, Louisiani in Misisipiju, črncem preprečiti, da bi volili. Tega, da imajo črnci volilno pravico, niso prenesli, odločitev vrhovnega sodišča, da imajo črnci iste pravice in svoboščine kot belci, pa so imeli za tiranijo najhujše vrste. Še več: zdelo se jim je, da imajo črnci zdaj več pravic kot belci. Zato so si stebri belske »supremacije« – belske »nadvlade«, belske »suverenosti« – izmislili »test pismenosti«.

Vedno je mrgolelo zagatnih vprašanj. Recimo: »Kdo je trenutno ameriški pravosodni minister?« Ali pa: »Ali te po alabamski zakonodaji lahko zaprejo zaradi dolga?« Ali pa: »Če guverner Georgie umre, kdo ga nasledi? In kdo ima izvršno oblast, če umreta oba, guverner in ta, ki ga nasledi?« Ali pa: »Spodaj napiši besedo ’noise’ v obratni smeri, potem pa dostavi piko nad tisto črko, ki bi bila druga v besedi, če bi bila napisana v pravi smeri.« Ali pa: »S pisanimi črkami napiši vsako drugo besedo v tej vrstici in s tiskanimi vsako tretjo besedo v isti vrstici (originalne črke manjše in prva vrstica se konča s piko), toda z veliko začetnico začni peto besedo, ki si jo napisal s pisanimi črkami.«

Po teh »inteligenčnih« testih je slovela Louisiana. Vprašanj je bilo trideset, test pa je bilo treba izpolniti na hitro, v pičlih desetih minutah. Ena napaka – in si padel! Vprašanja so bila, pravi Rebecca Onion (Slate), namerno zavita, zamotana in nejasna, testi pa sestavljeni tako, da so bili nerešljivi. Aha, je siknila državna komisija, nisi zrel za volitve! In črnec ni smel na volišče.

Kar nas pripelje do Donalda Trumpa, velikega združitelja in prenovitelja Amerike, ki »testa pismenosti« ne bi izdelal niti v Ameriki niti na Madžarskem, kaj šele v Gvineji Bissau. Že ko bi ga vprašali o njegovih starših, bi udaril mimo. Nedavno je rekel: »Moji starši so bili rojeni v Evropski uniji.« Ko so se njegovi starši rodili, o Evropski uniji še ni bilo ne duha ne sluha. Ja, reči je hotel, da so se njegovi starši rodili v Evropi. A tudi to ni res – njegov oče Fred, ki je obogatel s prostitucijo, se je rodil v Ameriki. Nedavno je v Wisconsinu rekel: »In ne pozabite, da Ronald Reagan ni osvojil Wisconsina.« S tem je Trump mislil na leto 1984, ko je Reagan na predsedniških volitvah osvojil vse zvezne države – razen Wisconsina. Wisconsina? Wisconsin je v resnici osvojil – osvojil ni Minnesote. Kar ve vsak reševalec križank. A Trump je vztrajal: »Veste, ondan sem ugotovil, povedali so mi, ko smo osvojili Wisconsin – da je bil Dwight D. Eisenhower leta 1952 zadnji republikanec, ki je osvojil Wisconsin.« Kar spet ni res – republikanski predsedniški kandidat je namreč Wisconsin osvojil tudi v letih 1956, 1960, 1968, 1972 in 1980.

Če bi bil Donald Trump begunec ali ekonomski imigrant, ne bi nikoli dobil ameriškega državljanstva. »Testa pismenosti« ne bi izdelal. Kot poroča Toronto Star, na teden izreče vse več laži in netočnosti – zdaj že okrog 100!

Deklina zgodba

Na velikem shodu v ruralni, konservativni Montani, ki ga je imel te dni, pa je sklenil, da bo vse laži in netočnosti, ki jih je tam izrekel (o višini obrambnega budžeta, gospodarskih kazalcih, kriminalu ipd.), ozaljšal še z žalitvami, smešenjem in poniževanjem žensk. Za temnopolto demokratsko kongresnico Maxine Waters, ki je ostro nasprotovala njegovemu ločevanju staršev od otrok, je rekel, da ima »nizek inteligenčni kvocient«, ki da znaša le »dobrih 60«, demokratsko senatorko Elizabeth Warren, nekdanjo profesorico prava na Harvardu, ki pravi, da je delno tudi staroselskega rodu (po malem Cherokee, po malem Delaware), pa je spet – kot že ničkolikokrat – razglasil za »Pocahontas« (»Kateremu plemenu pripada? No, to bi moral pa premisliti«) ter jo pozval, naj testira svojo DNK in dokaže, da je res staroselskega rodu.

Ta njegov poziv ni bil naključen. Trump je konspirolog, to vemo (podnebne spremembe so kitajska potegavščina, vrhovnega sodnika Antonina Scalio so umorili, Barack Obama ni bil rojen v Ameriki ipd.), konspirologi pa trdijo, da si je Elizabeth Warren – »lažna Pocahontas«, kot jo je imenoval Trump – svoje staroselske korenine izmislila, in sicer zato, da bi se lahko registrirala kot pripadnica manjšine in s tem lažje prišla do univerzitetnega položaja. Trump, očitno še vedno ujet v stare, predpotopne, primitivne patriarhalne fantazije, je prepričan, da ženske niso tako »razvite« in »genialne« kot moški in da lahko kaj dosežejo le tako, da goljufajo ali pa da jim dosežek omogočijo moški. Če vprašate Trumpa, potem si je Elizabeth Warren kariero – profesuro, senatorstvo – prigoljufala.

Leta 2017 so ženske pobesnele, ker je fašistoidni seksist – Trump – porazil njihovo kandidatko, in se prelevile v aktivistke. Leta 2018 so se prelevile v kandidatke.

Obama se je »zlagal«, da je rojen v Ameriki – in postal predsednik! Elizabeth Warren se je »zlagala«, da je staroselka – in postala senatorka! Jasno, Trump bo naredil vse, da ne bi postala še ameriška predsednica. Elizabeth Warren bo namreč leta 2020 zelo verjetno njegova izzivalka – kandidatka demokratske stranke.

Ko je smešil Elizabeth Warren, ki prav tako ostro nasprotuje njegovi fašistoidni imigrantski politiki, se je ljudstvo – njegovi preverjeni feni, vse ostale na shodih itak vedno takoj, ob prvem znaku nestrinjanja, brutalno odstranijo – neskončno zabavalo. Kar ga je tako podžgalo, da je začel smešiti in poniževati še gibanje #MeToo, ki da je tako občutljivo, da bo treba test izvesti »nežno« ( je kaj bolj obscenega od tega, da moški, ki ga truma žensk obtožuje spolnega nasilja, smeši gibanje, ki se bori proti spolnemu nasilju?), takoj zatem pa je Elizabeth Warren – oz. njeni »najljubši dobrodelni organizaciji« – ponudil milijon dolarjev, »če opravi test svoje DNK in če se izkaže, da je res Indijanka«.

Kaj je hotel reči, je na dlani: vsako žensko je mogoče kupiti! Kar v njegovem lingu pomeni: vsako žensko si je treba podrediti! In Trump ženske vidi natanko tako – zato jim tudi grozi z razveljavitvijo sodbe vrhovnega sodišča v zadevi Roe v. Wade, ki je leta 1973 legalizirala abortus. Njegov razvpiti slogan – »Narediti Ameriko ponovno veliko« – namreč pomeni tudi to: narediti Ameriko spet takšno, kot je bila tedaj, ko so vladali (beli) moški in ko je bil abortus najstrožje prepovedan, ko so bile ženske »dekle«, »handmaids« (če ste gledali ali brali Deklino zgodbo), ko so torej o tem, kaj se dogaja z ženskim telesom, odločali moški.

Trump hoče ženske – in nebelce – na vsak način ponižati in vrniti v »nekdanjo« Ameriko, no, v »gileadsko« Ameriko svoje mladosti, ko je kapitalizem – tako kot danes – nujno potreboval rasizem, še prej pa tudi ločevanje staršev od otrok, če smo že ravno pri tem. In zdaj, ko je vrhovni sodnik Anthony Kennedy, sicer ekonomski konservativec (varuh pravic korporacij), a socialni liberalec (varuh ženskih pravic, pravic istospolnih ipd.), nepričakovano odstopil in je Trump na hitro imenoval novega vrhovnega sodnika, politično in socialno konservativnega Bretta Cavanaugha, pa bo lahko ta svoj pokroviteljski, šovinistični, »gileadski« odnos do žensk končno tudi uzakonil. Svoj odnos do delavcev je en passant že uzakonil – vrhovno sodišče je nedavno sprejelo odločitev, ki bo sindikatom krepko zmanjšala pogajalsko moč.

Ko je Kennedy odstopil, je Trump rekel, da ga bo zelo verjetno nadomestil s sodnico, potemtakem z žensko, a si je premislil in ga nadomestil s »pravim« moškim, Kavanaughom. Ta je leta 2009 napisal članek, v katerem je dokazoval, da je ameriški predsednik bolj ali manj nad zakonom in pravno državo, da ga torej ni mogoče preiskovati in sodno preganjati, ker da to škodi nacionalnim interesom. Kar seveda pomeni, da je Trump za vrhovnega sodnika izbral človeka, ki ga bo varoval pred posebnim preiskovalcem Robertom Muellerjem. Trump lahko Muellerja odpusti – in Kavanaugh mu bo prikimal.

Invazija progresivnih žensk

Iz vsega tega je povsem razvidno, kako skuša Trump intonirati Ameriko – kot protižensko doživetje. Obenem je tudi razvidno, kako skuša intonirati letošnje jesenske kongresne volitve – kot protiženski dogodek. A ženske so vstale in se tej Trumpovi rasistični, mačistični, protiženski norosti uprle: na letošnjih primarnih, strankarskih volitvah, ki trajajo že vse tja od začetka maja in na katerih izbirajo kandidate (Amerika v politiki ne pozna spolnih kvot), ki bodo šli novembra v boj za kongres, kandidira rekordno število žensk. Samo za predstavniški dom kongresa, v katerem je trenutno 19 odstotkov žensk (v senatu je žensk proporcialno malce več, 23 odstotkov), jih kandidira kar 468, pretežno – tri četrtine – kakopak demokratk. Pred dvema letoma je kandidiralo le 167 žensk, leta 2014 pa še manj, pičlih 159. Zbujanje v Trumpovo »ponovno veliko Ameriko« jih ubija. Dve kandidatki za guvernerski položaj – Kelda Roys v Wisconsinu in Krish Vignarajah v Marylandu – sta v predvolilnem oglasu dojili svoja otroka in hkrati razlagali svoj politični program, kot da bi skušali Trumpu povedati (in pokazati), kaj si mislita o tem, da mora biti ženska doma in skrbeti za otroke.

Ta odločni in masivni ženski naskok na kongres so razglasili za »rožnati val«, četudi se dejansko zdi, kot bi se zadnji feministični val, ženski marš, gibanje #MeToo in Emily’s List, aktivistična organizacija, ki finančno in logistično podpira pro-choice kandidatke, poravnali v vihar, celo vihar viharjev, ki skuša očistiti in odpihniti Trumpovo kanalizacijo.

Zmaga Alexandrie Ocasio-Cortez je pokazala, da imajo ljudje dovolj retorike statusa quo – in da komaj čakajo na progresivne glasove.

Revija Time je metamorfozo teh žensk opisala takole: leta 2016 so bile še povsem »navadne« ženske, leta 2017 so pobesnele, ker je fašistoidni seksist – Trump – porazil njihovo kandidatko (Hillary), in se prelevile v aktivistke, leta 2018 pa so se prelevile v kandidatke. In kar je bistveno: ženske na teh strankarskih volitvah zdaj tudi zmagujejo – doslej jih je zmagalo 151 (119 demokratk, 32 republikank), kar pomeni, da so se uvrstile v finale, na novembrsko tekmo.

Za precej manj številčni senat kandidira 51 žensk – 8 jih je strankarske volitve že dobilo. V Georgiji se bo za guvernerski položaj z republikanskim kandidatom prvič spopadla Afroameričanka (Stacey Abrams), v Teksasu pa prvič lezbijka (Lupe Valdez, eks šerifinja). Obe sta zmagali na primarnih volitvah demokratske stranke.

Ja, progresivne ženske, pretežno »novi obrazi«, zmagujejo tudi v konservativnih državah, alias red states – v Nebraski, Kentuckyju, Indiani, Severni Karolini, Zahodni Virginiji, Missouriju, Južni Dakoti, Iowi in Teksasu, kjer je za predstavniški dom kongresa kandidiralo več kot 50 žensk. Eno izmed tekem je dobila lezbijka (Gina Ortiz Jones). V Novi Mehiki se je na novembrsko tekmo prebila Deb Haaland – če bo izvoljena, bo prva staroselka v kongresu. Spolne in etnične manjšine zmagujejo – Trumpu v posmeh. Cristina McNeil, ki je zmagala na primarnih volitvah v Idahu, je za predvolilno kampanjo porabila le dva tisoč dolarjev – ja, prav tako Trumpu v posmeh.

Med vsemi ženskimi zmagami pa je bila najodmevnejša in najpresenetljivejša zmaga Alexandrie Ocasio-Cortez, »novega obraza«, 28-letne demokratične socialistke portoriškega rodu in Sandersove aktivistke, ki se preživlja kot natakarica. Verjetno so ji rekli, da na strankarskih volitvah v 14. newyorškem okraju, ki vključuje del Queensa in Bronxa, nima nobenih možnosti: na drugi strani je namreč stal vsemogočni, karizmatični Joe Crowley, ki je imel za sabo že 10 zaporednih mandatov, ki je bil na volitvah že vse od leta 2004 brez demokratskega protikandidata, ki je imel desetkrat višji predvolilni proračun od nje, ki so ga finančno podprli Wall Street, Facebook in Google in ki naj bi postal novi vodja demokratov v predstavniškem domu (in predsednik predstavniškega doma, če bi demokrati v njem novembra spet dobili večino). A ga je gladko premagala. Gibanje je odpihnilo mašino, je rekla. Če bo novembra odpihnila še republikansko mašino, bo najmlajša kongresnica. »Ženske, kot sem jaz, naj ne bi kandidirale« – tako se je glasil prvi stavek njenega predvolilnega spota.

Zmaga Alexandrie Ocasio-Cortez je pokazala, da imajo ljudje dovolj retorike statusa quo – in da komaj čakajo na progresivne glasove. Še več, glede na to, da so na demokratskih primarnih volitvah slavile tudi številne druge progresivke, se zdi, da volivci ženskam – bolj kot moškim! – zaupajo, da bodo progresivne in da bodo progresivne tudi po volitvah. Za demokrata ni več dovolj, da je demokratski – zdaj mora biti tudi progresiven.

In Alexandria Ocasio-Cortez dobro ve, da je progresivna lahko le, če ne pusti, da bi njeno predvolilno kampanjo financirale korporacije. Točno, vse korporativne donacije je zavrnila. Zato je lahko imela progresivno platformo. Zato je lahko napovedala vojno Wall Streetu. Zato je lahko napovedala brezplačno visoko šolstvo. Zato je lahko napovedala »Medicare for all«, kar pomeni – zdravstveno zavarovanje, do kakršnega so upravičeni ljudje, ki so starejši od 65 let in ki so jim od plač odvajali poseben davek, naj velja preprosto za vse. Zato je lahko pravico do stanovanja razglasila za človekovo pravico. Zato je lahko napovedala Marshallov plan za obnovljive vire energije. Zato je lahko terjala, da Amerika opusti vojne in svoje vojake pripelje domov. In zato ji ni treba misliti na interese multinacionalk.

A to še ni vse. Ker se ni pustila podkupiti in ker se zaveda transformativne moči kongresa, je lahko trdila, da ima vsak človek pravico do dela, do redne, dostojne, dobro plačane službe (15 dolarjev na uro, zdravstveno zavarovanje, bolniške, porodniške ipd.), ki mu jo mora jamčiti in zagotoviti država. Ta ideja – znana kot federal jobs guarantee – leti vse višje, progresivci jo podžigajo, v okrožjih, kjer živijo pretežno proletarci, priseljenci in brezposelni (v 14. newyorškem okrožju je 70 odstotkov nebelcev, 50 odstotkov pa priseljencev, bodisi naturaliziranih ali ilegalnih), pa zveni kot odrešitev. Še toliko bolj, ker ta ideja vključuje tudi tole: ni treba, da se delavec prilagaja službi, ampak se mora služba – konkretno delovno mesto – prilagoditi in prirediti njemu. Ni kaj, to zveni precej bolj resno kot Trumpove blodnje o tem, da bo Američanom blaginjo in delovna mesta zrihtal s carinami. Ali kot je tvitnila senatorka Kirsten Gillibrand: »Če lahko republikanci korporacijam in najbogatejšim znižajo davke za 1,5 trilijona dolarjev, zakaj ne bi mogli takšnega zneska investirati v službe, ki bi jih jamčili povsem navadnim, brezposelnim Američanom?«

To je ideja, pri kateri ni nobenih misterijev – federal jobs guarantee je odprta, permanentna ponudba: kdor hoče službo, jo dobi! Kdor hoče delati, dobi delo! Nobenih »pogojev«. Nobenih »dokazovanj«. Nobenih »testov pismenosti«. Delo je pravica. Dobra novica za ženske in nebelce – kapitalistični stroj oboje marginalizira in diskriminira. Zlata ideja – revščine bi bilo manj, skupnosti, v katerih je veliko revščine in brezposelnosti, bi zacvetele, ker bi več ljudi delalo, bi se v državno blagajno steklo več davkov, kupna moč ljudi bi se povečala, kar bi ustvarilo nova delovna mesta, zdravje ljudi bi se izboljšalo, stopnja kriminala bi se zmanjšala, Amerika bi bila socialno, ekonomsko in politično stabilnejša, delodajalci bi morali zvišati standarde, če bi hoteli tekmovati s službami, ki bi jih jamčila država. Ankete kažejo, da to idejo podpira večina Američanov.

In seveda: Alexandria Ocasio-Cortez, ki zagovarja politiko odprtih meja, je pozvala k odpravi zloglasne Uprave za priseljevanje in carine (Immigration and Customs Enforcement, alias ICE), ki igra glavno – in zelo brutalno vlogo – pri Trumpovih deportacijah, izvršila pa je tudi ločevanje staršev od otrok. Uprava za priseljevanje in carine, sicer del Urada za domovinsko varnost, je agresivna in nasilna, počne lahko, kar hoče (ljudje v njenih kletkah in celicah, alias »ledenih skrinjah«, umirajo!), odgovorna ni praktično nikomur, tako da vse bolj spominja na državo v državi – in orodje Trumpovega teatra ekstremne krutosti.

Trumpu se ekstremne zdijo progresivne ideje. Pa niso. V resnici so povsem racionalne.

Ultimativni »pravi« moški

Ko se je 44-letna aktivistka Therese Patricia Okoumou, sicer naturalizirana priseljenka iz Konga, na dan neodvisnosti iz protesta proti Trumpovi imigrantski politiki, krutemu ločevanju staršev in otrok ter interniranju otrok spidermansko in infarktno – pač v duhu Michelle Obama, ki je rekla: »When they go low, we go high« – povzpela na Kip svobode, jo je policija prepričevala, naj se vrne dol. »Ni mi vseeno zate,« ji je »dvoril« policijski pogajalec. Trump pa je na tistem shodu v Montani rekel, da bi jo preprosto pustil, da bi skočila. »Res bi to storil,« je ponovil. Verjetno je imel občutek, da vsi, ki so se zbrali na tistem shodu, ne verjamejo, da bi to res storil.

Alexandria Ocasio-Cortez dobro ve, da je progresivna lahko le, če ne pusti, da bi njeno predvolilno kampanjo financirale korporacije. Točno, vse korporativne donacije je zavrnila.

V Montani ni mogel prehvaliti »pravih« moških, Vladimirja Putina, Xi Jinpinga in Kim Džong Una, in da bi bila mera polna, smer pa prava, so prav tisti dan sporočili, da je Trump v Beli hiši – kot svojega asistenta in namestnika šefa svojega kabineta, zadolženega za komunikacije – zaposlil ultimativnega »pravega« moškega, Billa Shina, nekdanjega podpredsednika TV-kanala Fox News, ki so ga lani maja nagnali, ker je prikrival sistematično in epidemično spolno nasilje na tej konservativni, protrumpovski televiziji. »Pravi« moški – od velikega šefa Rogerja Ailesa do zvezdniških voditeljev, kot je Bill O’Reilly – so leta in leta spolno nadlegovali in izsiljevali voditeljice, novinarke in asistentke. Shine je vse pritožbe zavračal in ignoriral. Trump je nor nanj. Zato ga je pripeljal tudi v Montano.

Če pomislite, kaj vse dela Trump, da bi legitimiral spolno nasilje nad ženskami (in moško pravico do spolnega nadlegovanja), in kako daleč gre v svojem dokazovanju, da je protiženski predsednik (ženske z užitkom psuje in ponižuje, vse bolj jim omejuje pravico do abortusa in kontracepcije, migrantkam trga otroke, včasih dobesedno z dojk, prosilkam za azil je ukinil pravico do zaščite pred družinskim nasiljem, branil je visokega uslužbenca Bele hiše, ki sta ga dve bivši ženi obtoževali hude zlorabe in nasilja, v Alabami je podprl kandidata, ki je obtožen spolnega nadlegovanja, tudi 14-letnice itd.), potem se res zdi, da predsednikuje Gileadu, oni totalitarni, protiženski distopiji iz Dekline zgodbe, ki ji progresivne ženske zdaj kažejo sredinec.