Strah pred Levico

Kdo se boji družbenih sprememb?

Portugalska in Slovenija sta v zadnjih letih šli skozi podobno kalvarijo. Obe državi z obrobja EU je finančna kriza hudo prizadela. Obe sta morali privoliti v ostre varčevalne ukrepe. Obe sta se morali globoko prikloniti institucijam trojke. In v obeh državah je, kot znak upora proti brezperspektivnosti, veliko podporo doživela leva politika. Nova leva politika, ki so ji ob nastanku mnogi dodali pridevnik radikalna. V Sloveniji je po vstajah leta 2014 nastala Združena levica, ki je na volitvah istega leta nepričakovano prišla v parlament in na zadnjih dobila 31 tisoč novih glasov. Na Portugalskem je podoben uspeh doživela stranka Bloco de Esquerda – Levi blok.

V času krize so Portugalci še stavili na desne stranke in varčevalne ukrepe, ki pa so se izkazali za slepo ulico. Bolj ko so varčevali, nižja je bila gospodarska rast. Na naslednjih volitvah leta 2015 je zato slavila levica. Levi blok je podvojil rezultat in postal z 10,2 odstotka tretja največja stranka na Portugalskem. Tistega leta se je drugouvrščena Socialistična stranka morala odločiti, s kom bo sklenila koalicijo. Lahko bi, kot že tolikokrat v preteklosti, sklenila veliko koalicijo z zmagovito desnosredinsko stranko Portugalska, naprej. A se je vodja portugalskih socialistov, António Costa, odločil drugače. Ker so tudi socialisti v kampanji obljubljali konec varčevalne politike in tudi zato, ker so Portugalci zaradi politike varčevanja šli skozi izjemno preizkušnjo, se je odločil za izjemni korak. Sklenil je oblikovati manjšinsko vlado s podporo Levega bloka.

Oblikovanje leve vlade ni bilo lahko. Kot pojasnjuje dr. Antonio Costa Pinto, profesor z Inštituta za družbene vede Univerze v Lizboni, so mnogi svarili, da bo takšna vlada nestabilna, da se bodo »skrajne levice« v vladi tuji investitorji ustrašili, ali pa, da takšna vlada ne bo držala preteklih obljub in obljub mednarodni skupnosti, recimo Evropski uniji. Očitki proti Levemu bloku so bili torej podobni očitkom, kot jih danes slišimo v Sloveniji proti sodelovanju Levice v vladi. Hkrati pa so tudi v Levem bloku imeli podobne skrbi, kot jih imajo mnogi v slovenski Levici. In sicer da se bodo z vstopom v vlado izneverili svojim idejam. Na neki način so morali oboji popustiti.

Rezultat tega zgodovinskega kompromisa je bil na koncu pozitiven za državo. Portugalska ima danes največjo gospodarsko rast po letu 1999 in najnižji primanjkljaj v zgodovini. Portugalska je zvišala pokojnine. Držali so obljube, dane EU, a hkrati dvignili minimalne plače. Uvedli so progresivne davke, dvignili plače javnega sektorja za kar 30 odstotkov, vrnili odvzete štiri praznike, dvignili socialno pomoč in obdavčili luksuzne nepremičnine – ter poskrbeli za gospodarski čudež. Kljub mnogim pohvalam na račun Slovenije je dejansko Portugalska tista, ki je v zadnjih letih v Evropi postala vzor spopada s krizo. Zato je bil portugalski finančni minister Mário Centeno lani celo izvoljen za predsednika evroskupine. O tem seveda Slovenci vemo bolj malo.

Seveda ni dvoma, pravi Costa Pinto, da sta bila portugalski preporod in izhod iz krize tudi posledica konjunkture v Evropi. Zaradi česar pa ne bi smeli spregledati pomena tega zgodovinskega kompromisa med socialisti in novo levico. »Dosežek te vlade in poteze socialistov sam vidim drugje. Socialisti so in bi lahko vedno tvorili velike koalicije z desnimi strankami. Zaradi tega so ljudje postajali apatični, nezadovoljni in prepričani, da njihovega glasu nihče ne sliši. Dejstvo, da so sklenili koalicijo z Levim blokom, kar se na Portugalskem še nikoli ni zgodilo, pa je v državo vrnilo upanje, da alternativa in alternativne politike obstajajo,« pravi. In res, na Portugalskem, kažejo ankete javnega mnenja Eurobarometer, se v zadnjih letih povečuje zaupanje v demokracijo in na splošno zadovoljstvo z življenjem.

Po istem, portugalskem receptu je prejšnji mesec tudi novi španski socialistični premier Pedro Sanchez oblikoval manjšinsko vlado s podporo španske levice, stranke Podemos, in začel s tem kovati nov odnos med Madridom in Katalonijo. Portugalska, ki si je drznila preskusiti alternativo, je v zadnjih letih postala tudi nekakšen model nove politike – tudi za vse manj popularne evropske socialdemokracije. Zaradi svoje poteze uživa namreč portugalski socialist Costa več kot 60-odstotno javnomnenjsko podporo. Kar je izjemno glede na skokovite padce podpore, ki jo doživlja socialdemokracija v Avstriji in Nemčiji, kjer se hkrati na ta račun krepi skrajna desnica. Costo zato v zadnjem letu na t. i. misijah ugotavljanja dejstev obiskujejo vsi pomembnejši evropski socialdemokrati.

Tudi v Sloveniji je novo nastajajoča koalicija, liberalni trojček Liste Marjana Šarca, Stranke Mira Cerarja in Stranke Alenke Bratušek, skupaj s Socialnimi demokrati, imela priložnost zgraditi koalicijo z Levico, a so se stranke očitno odločile za že preizkušeno, uhojeno, konservativno pot. Kot je znano, so v SMC iz stranke izključili očitno preveč levega podpredsednika stranke Milana Brgleza, ki se je zavzemal za koalicijo s stranko Levica in v koalicijo namesto Levice povabili NSi. Pri tem so predstavniki strank nastajajoče koalicije krivdo za to pripisali Levici sami, češ da so njihove zahteve neznosne, neuresničljive in nesprejemljive.

Predsednik poslanske skupine SMC Igor Zorčič je recimo po pogovorih s predsednikom države Borutom Pahorjem ta teden dejal, da koalicija z Levico ni mogoča, saj so njihove »politične pozicije takšne, ki niso sprejemljive za nobeno stranko«. Andraž Zorko iz agencije za raziskovanje javnega mnenja Valicon pa je v intervjuju za RTV Slovenija že kar »strokovno« ocenil, da je Levica stranka, ki ne želi vladati: »Ta stranka je tipična opozicijska stranka, odlično se znajde v opoziciji, lahko je glasna, lahko si izmišljuje predloge, ki so popolnoma neuresničljivi in jih nihče ne bo sprejel.«

A tudi idejno sorodni Socialni demokrati Levici niso prizanesli. Pravzaprav je bil pretekli teden predsednik njihove poslanske skupine Matjaž Han še najbolj kritičen. Omenil je, da tako, kot se obnaša Levica, ne gre. Tako se pač »ne dela«, je povedal. Vse stranke, je dejal, so imele priložnost, da se začnejo pogajati o vstopu v vladajočo koalicijo, tudi Levica, ki pa te priložnosti ni izkoristila in je domnevno postavljala neverjetne pogoje: »Bom povedal v njihovem jeziku. Če bi se partizani na tak način odločali, kako naprej, ne bi bili nikoli osvobojeni.« Se je torej v Sloveniji Levica odločila za lagodnejše življenje v opoziciji?

»Že od vsega začetka,« pravi koordinator stranke Luka Mesec, »smo vedeli, da nas v tej koaliciji ne želijo in da bodo razloge za to poskušali naprtiti nam.« Dokaz za to, se spominja, je že zgodba o njihovi domnevno ultimativni zahtevi o izstopu iz Nata. »Drži,« pravi Mesec, »v Levici bi radi imeli referendum o slovenskem članstvu v Natu, imamo pa prioritete in za nas je z vidika blaginje ljudi pomembnejše vprašanje investicije 1,2 milijarde evrov za orožje. Zavedamo se, da imamo le devet poslancev in da našega programa v tem mandatu v celoti ne moremo uresničiti. Če bi se nam uspelo uskladiti na drugih področjih, npr. minimalni plači, pokojninah, prekarcih, stanovanjih, okolju, referendum o Natu zagotovo ne bi bil točka, na kateri bi lomili koalicijo.«

V odziv na to »strašenje z Levico«, kot pravi, naj bi se v Levici odločili, da bodo do potencialnih koalicijskih partnerjev pristopili »mehko«, s pogovorom, v katerem bi lahko našli skupne točke. »To je bil naš namen. Na sestanek s Šarcem smo zato šli brez vnaprejšnjih zahtev in predlagali, da skozi usklajevanje poiščemo skupne točke oziroma kompromise, tam, kjer se stališča razlikujejo. Nastopili smo odprto in kompromisno.« Dogovorili naj bi se, da se bodo uskladili glede imenovanja predsednika državnega zbora in da začnejo programska usklajevanja. »Dogovorili smo se, da se ponovno srečamo. Nato pa je sledil molk. Mi smo jim telefonirali in nato izvedeli, da so se v Kamniku ločeno od nas že uskladili z NSi,« razlaga Mesec. »Izločili so nas.«

V javnosti se je morda ustvaril vtis o iluzornih zahtevah njihove stranke. Za pogajanja o vstopu v koalicijo so v Levici res pripravili 15-stranski dokument, ki pa ga drugi strani nikoli niso pokazali: »Naš namen je bil, da se usedemo za isto mizo in poiščemo kompromise. Seveda se stranke razlikujemo, a sem prepričan, da bi lahko sklenili vsaj partnerstvo, če bi se resno pogovarjali. Prepričan sem, da bi se lahko dogovorili o skupnih rešitvah na področjih, kot so pokojnine ali zdravstvo. Naši predlogi so pisani na način, da jih je mogoče uresničiti v enem mandatu.« In tudi zaplet z imenovanjem predsednika državnega zbora naj bi bil po Meščevem mnenju zgolj izgovor za to, da so v koalicijo povabili NSi.

V Levici, kjer je ta teden njihov svet stranke sklenil, da s koalicijo pod vodstvom LMŠ ne bodo sodelovali, če bo v njej NSi, so še najbolj začudeni nad stališčem SD. »Zakaj v SD niso vztrajali, da bi v vladi morala biti Levica, če pravijo, da so si bližje z nami kot s Cerarjem ali NSi? Zakaj ni Židan zahteval, da se NSi izloči in se sprva opravi poskus z nami? Ukrepi, ki so zdaj zapisani v koalicijski pogodbi, so konec koncev ukrepi, ki so v temelju skregani s socialdemokracijo,« pravi Mesec. »Zakaj so za SD sprejemljivejše popolnoma neoliberalne politike, kot so davčni odpustki med konjunkturo, privatizacija NLB ali zdravstvenega zavarovanja? Očitno je med SD in NSi več podobnosti kot med SD in nami. Z NSi jih druži ista logika, da če daš kapitalu ali menedžerju, je to odgovornost, če daš delavcu ali revežu, pa je to populizem,« ugotavlja.

Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov, odgovarja, da »koalicijske pogodbe še ni. Obstaja osnutek, ki je predmet pogajanj in še ni usklajen.« »Nad stranko Levica pa smo razočarani,« poudarja. Židan vztraja pri svoji oceni, da je Levica s svojimi ravnanji in neodzivnostjo naredila vse, da je Marjan Šarec ni mogel razumeti kot resnega partnerja: »Enostavno je biti v opoziciji, dajati obljube in biti všečen. Biti v vladi pa pomeni prevzeti odgovornost. In imeti pogum, da se odločaš, kaj je pomembnejše, saj obstajajo finančne omejitve. Če bi vlado sestavljala SD, bi na prvi pogovor povabili Levico. Bi pa verjetno tudi takrat ugotovili, da smo stranke, ki smo pripravljene prevzeti breme, in druge, ki temeljijo samo na obljubah.«

Ni seveda skrivnost, da mnogi v Levici vstopu v vlado nasprotujejo, češ da bi šla v tem primeru Levica po isti poti, kot je šla socialdemokracija, to je po poti sprejemanja nekakšnih gnilih kompromisov in oddaljevanja od želja volivcev po resničnih spremembah. Zato je takšni, Židanovi subjektivni oceni težko oporekati. Je pa seveda tudi dejstvo, da so v strankah SMC in SAB prav tako priznali, da so si od vsega začetka koalicijskih pogajanj prizadevali za v političnem smislu »širšo koalicijo«. Kar pomeni, da dejanskega interesa za pogovore z Levico na strani liberalnega trojčka tudi ni bilo. Na neki način je interesa zmanjkalo na obeh straneh. Na strani Marjana Šarca, ki je v predvolilnem času trdil, da v Sloveniji potrebujemo »menjavo politične generacije«. In na strani Levice, ki je v predvolilni tekmi obljubljala naskok na oblast.

Filozof Mladen Dolar je v začetku leta 2017 v intervjuju za Delo takole opisal paradoks, v katerem se je znašla Levica: »Gotovo so moje simpatije na strani Združene levice, ki v glavnem predstavlja neko politiko, za kakršno bi se v večini stvari sam zavzemal. Hkrati je seveda problem, da je Združena levica postavljena v neki geto. Pomembno je, da izreče stvari, toda izreče jih za ceno tega, da je v getu, kjer niti sama sebe ne percipira kot regierungsfähig, kot nekoga, ki bi bil sposoben stopiti v vlado in prevzeti svoj delež odgovornosti. Tu je težava, kajti zadeva lahko vodi v nevarnost, da bomo imeli levico, ki bi delovala kot parlamentarni okras. Lahko bi povedala vse prave stvari, a za to ceno, da te ne bi imele resnih konsekvenc.«

Marjan Šarec je s svojimi partnerji seveda ugotovil, da je najlažje skleniti koalicijo z Novo Slovenijo in se z njo pogajati o že znanih vprašanjih, recimo o uvedbi socialne kapice, o ukinitvi 50-odstotnega dohodninskega razreda, o razbremenitvi dela, o uvedbi večje ali manjše splošne dohodninske olajšave, pa o tem, ali naj zasebne, predvsem katoliške šole v Sloveniji financiramo podobno kot javne šole. Vse to smo že videli. Vse to ni nič drugega kot novo premetavanje številk. Pogajanja z Levico bi bila veliko bolj nepredvidljiva, tako kot tudi koalicija z njo. Kakšne posledice bi imela aktivnejša vloga vlade v gospodarstvu? Kakšne bi bile posledice politike, ki dvomi o osnovnem postulatu zadnjih treh desetletij, da se edino lastnik podjetja lahko odloča o tem, kako se bodo potrošili dobički? Kakšne bi bile posledice politike, ki dvomi o državotvornosti vojske in velikih vojaških nakupov? Kakšne posledice bi imela drugačna politika do migracij?

Na Portugalskem, kjer politiki Levega bloka ne sodelujejo v vladi in ne zasedajo ministrskih položajev, so zato morali izumiti posebno obliko koalicije, nekakšno programsko sodelovanje med strankami – Levi blok je na Portugalskem glasoval proti vladnemu programu, hkrati pa je vlado podprl. Zato ni dvoma, da bi bilo sodelovanje z Levico naporno ali celo tvegano. A po drugi strani, če do tega sodelovanja ne pride in če dobivamo ene in iste velike koalicije – ker koalicija, ki zdaj v Sloveniji nastaja, dejansko ni tako zelo drugačna od koalicije strank, ki je v Sloveniji vladala zadnja leta –, se krepi tudi občutek, da so volitve zgolj farsa, ki ničesar ne spremenijo.