Kaj se lahko levica nauči od navdušenja nad nogometom

Levica bi morala izkoristiti občutek pripadnosti, ki ga je med ljudmi vzpostavilo svetovno nogometno prvenstvo

Včeraj je v finalu svetovnega prvenstva v nogometu Francija premagala Hrvaško. Včasih je bila Hrvaška znana kot del nekdanje socialistične Jugoslavije, danes je znana po turizmu ali nogometu, v Guardianu piše hrvaški filozof Srećko Horvat. 

Z nogometaši kot »junaki« ali »bojevniki« je bil šport v postsocialistični Hrvaški po njegovih besedah vedno močno spolitizirana oblika izražanja nacionalne pripadnosti. Prvi predsednik države Franjo Tuđman je posnemajoč citat od Georga Orwela, da je nogomet »vojna minus streljanje«, trdil, da »nogometne zmage oblikujejo nacionalno identiteto enako kot vojne«. Nogomet je bil uporabljen za zagotovitev podpore ljudi Tuđmanovi »nacionalni ideji« (do »civilizirane« EU) in za legitimacijo njegovega vladanja.

Na enak način danes svetovno nogometno prvenstvo (zlo)rabljajo nacionalistične sile in predsednica države Kolinda Grabar-Kitarović, ki je že začela kampanjo za predsedniške volitve, ki bodo prihodnje leto. Leta 1998 so Hrvati svetovno nogometno prvenstvo povezali z navdušenjem nad prihodnjim članstvom Hrvaške v EU. Današnje navdušenje je bolj hrepenenje po preteklosti, ko je lepša prihodnost še bila mogoča. Danes sta po Horvatovih besedah hrvaško gospodarstvo in družba na kolenih, mladi se množično izseljujejo, 43 odstotkov jih je brez zaposlitve. Duh, ki straši po državi, je propadla »tranzicija« (iz komunizma v kapitalizem). Nogomet je za Hrvate edino upanje in navdušenje.

Hrvaško gospodarstvo in družba so na kolenih, mladi se množično izseljujejo, 43 odstotkov jih je brez zaposlitve. Duh, ki straši po državi, je propadla »tranzicija« (iz komunizma v kapitalizem). Nogomet je za Hrvate edino upanje in navdušenje.

Namesto idealiziranja bi svetovno nogometno prvenstvo morali obravnavati kot to, kar dejansko je: sprevržen odraz tistega, kar danes v politiki manjka. To je upanje. Levica bi se od tega svetovnega prvenstva morala naučiti, kaj je treba narediti, da jo ljudje začutijo kot nekaj večjega, in kako je mogoče vzpostaviti izgubljeni skupinski etos. To je pokazalo veselo skakanje navijačev Mehike, ko so njihovi nogometaši premagali Nemčijo. Zbralo se jih je toliko, da so povzročili mini potres.

S tem so Mehičani pokazali, da nacionalizem in populizem nista edini razlog za mobilizacijo ljudi, ki verjamejo v prihodnost. Kar mora levica zdaj narediti, je, piše Horvat, da izkoristi občutek pripadnosti, ki ga je vzpostavilo svetovno nogometno prvenstvo.