Begunec kot človek

Brez pravnega statusa begunci nimajo temeljnih pravic, ki so neločljivo povezane s tem, da je nekdo človek

Izraz »evropska rešitev« bi lahko postal beseda leta. V nobeni razpravi o ustreznem ravnanju z begunci ne manjka. Hkrati je neuresničljiva želja, ker so interesi članic EU preveč različni. Na eni strani so države, ki so tradicionalno odprte za priseljevanje tujcev, na drugi strani pa tiste, v katerih živi izredno malo tujcev in tega nočejo spremeniti.

Nemška kanclerka Angela Merkel je na nedavnem vrhu EU v Bruslju zatrdila, da je »evropska rešitev« na dosegu roke, a ko so se voditelji vrnili domov, o tem niso hoteli nič vedeti. V najnovejšem primeru, ko sta ladji evropske agencije za meje Frontex rešili 450 beguncev in jih prepeljali v italijanske teritorialne vode, italijanski notranji minister pa ju ni hotel spustiti do pristanišča, je »evropska rešitev« postala dejstvo, v die Welt ugotavlja Rainer Haubrich.

Predsednik italijanske vlade je voditeljem članic EU poslal pismo, v katerem je od njih zahteval »majhen znak«, da so države, ki jih vodijo, pripravljene deliti breme v okviru EU. Po njegovih besedah sta na tej podlagi Francija in Malta izrazili pripravljenost sprejeti po 50 beguncev. Ker je pripravljenost izrazila še Nemčija, se je priključila tudi Italija. Trdo stališče italijanske vlade je torej rodilo sadove.

Nemčija, Francija, Italija in Malta so še vedno le štiri od 27 članic EU, a kljub temu smo priča skupnemu ukrepanju, ki se je do zdaj zaradi zaostrenih stališč zdelo nemogoče. Jasno je tudi, ugotavlja Rainer Haubrich, da je ta mala »evropska rešitev« delovala zato, ker je skupina ljudi, ki potrebujejo pomoč, pregledna. Če bi se število beguncev spet povečalo, bi članice EU spet na novo začele z igro Črni Peter.

Če bi se število beguncev spet povečalo, bi članice EU spet na novo začele z igro Črni Peter.

Pravna negotovost, v kateri se danes nahajajo milijoni beguncev, žal ni nič novega. Judovska politična teoretičarka Hannah Arendt je analizirala stiske beguncev v času med in po prvi in drugi svetovni vojni. Njene ugotovitve so pomembne za razumevanje današnje begunske krize in odrekanja pravic, ki jih imajo po zakonu, na portalu Conversation piše njena študentka Kathleen B. Jones, zaslužna profesorica ženskih študij na univerzi San Diego.

Leta 1943, dve leti potem, ko je kot begunka prišla v New York, je Hannah Arendt napisala esej Mi begunci, v katerem je izrazila ogorčenje nad eksistencialno krizo, ki so jo doživljali Judje. Pošiljali so jih iz države v državo zgolj zaradi tega, ker so bili Judi, opisala je, kako so bili v svetu, ki je bil do njih vse bolj sovražen, prisiljeni iskati zatočišče povsod, kjer so ga lahko našli. Sedem let kasneje je v delu Izvori totalitarizma vprašanje pravic beguncev še podrobneje obdelala.

Če so človekove pravice neodtujljive, zakaj niso zaščitile prosilcev za azil ali preprečile pregona in iztrebljanja Judov po Evropi, je vprašala. Njen odgovor je bil, da se je porušilo krhko ravnotežje med državo in narodom, zato je nacionalni interes prevladal nad zakonom.

Ljudem, ki so doma preganjani, države že dolgo priznavajo pravico, da lahko v drugi državi zaprosijo za azil. Hkrati pa te iste države uveljavljajo pravico do suverenosti pri kontroli narodnosti, priseljevanja in izgona. Hannah Arendt je ta konflikt identificirala kot paradoks. Brez pravnomočnih zakonov, ki bi zahtevali, da morajo države sprejeti prosilce za azil, so begunci prepuščeni usmiljenju organov v sprejemnih pisarnah, ki so določili lastna pravila za odločanje kdo, če sploh kdo, lahko ostane v državi. Brez pravnega statusa begunci nimajo temeljnih pravic, ki so neločljivo povezane s tem, da je nekdo človek.

Brez pravnomočnih zakonov, ki bi zahtevali, da morajo države sprejeti prosilce za azil, so begunci prepuščeni usmiljenju organov v sprejemnih pisarnah, ki so določili lastna pravila za odločanje kdo, če sploh kdo, lahko ostane v državi.

Kathleen B. Jones nadalje piše, da imamo mednarodne predpise za zaščito beguncev. Toda ti zakoni in pogodbe predstavljajo »izjeme« suverenosti držav pri nadzoru, kateri »nedržavljani« lahko vstopijo in ostanejo na njihovem ozemlju. Trenutno ni pravnega sredstva, s katerim bi lahko suverene države prisilili, da morajo spoštovati mednarodne konvencije in zakone.

To je očitno, ko skrajno desničarske stranke v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem skupaj z administracijo Donalda Trumpa v Washingtonu zahtevajo poostren nadzor na mejah, da bi beguncem onemogočili vložitev prošnje za azil. V takšnih okoliščinah, ki jim je izpostavljenih vedno več pripadnikov manjšin in ekonomsko ranljivih beguncev po vsem svetu, so besede Hannah Arendt danes bolj pomembne, kot kadarkoli, piše Kathleen B. Jones.

Ideja o človeštvu, ki nikogar ne izključuje, je po besedah Hannah Arendt edino zagotovilo, da »večvredne rase« druga za drugo ne bi čutile dolžnosti, da morajo slediti »naravnemu zakonu« pravice močnejšega in uničiti »manjvredne rase, nevredne preživetja«. Da sta prva koraka do tega ukinitev pravic manjšin in zavračanje prošenj beguncev za azil je sama bila priča.