Edo Maajka: Ženski, ki jo mož premlati, celo druge ženske dopovedujejo, da je morda tudi sama kriva

Eden najbolj prepoznavnih raperjev z območja nekdanje Jugoslavije, ki tudi ob izidu šeste plošče ostaja neizprosen kritik politične, zlasti nacionalistične stvarnosti Balkana

»Če si drugačen, si v očeh večine izdajalec«

Ni naključje, da se Edo Maajka, eden najbolj prepoznavnih raperjev z območja nekdanje Jugoslavije, v eni od pesmi na svojem najnovejšem albumu Put u plus opredeli za pripadnika »večne manjšine«. Bošnjak, rojen leta 1978 v muslimanski družini v vasi Osmić pri Brčkem, je bil manjšina na Hrvaškem, kamor se je na tovornjaku spomladi 1992 z drugimi begunci iz BiH umaknil iz pekla vojne. Sprva v Privlako pri Zadru, nato v Zagreb. Po vojni se je vrnil v BiH, v Tuzli vpisal študij kriminalnega prava, vendar je po letu dni šolanje opustil in se zopet preselil v Zagreb. Ker se je poročil s Hrvatico, katoličanko, je v očeh Bošnjakov obveljal za izdajalca, zmerjali so ga celo z »ustašem«. Še bolj je v medijih od Vardarja do Triglava odmevala njegova druga poroka leta 2011. Nova izvoljenka je namreč Judinja, Maajka, vzgojen v muslimanski kulturi, pa je še prilival olja na ogenj z izjavami, da je »zaradi ljubezni pripravljen postati Jud«. Za nekaj let se je par umaknil v Tel Aviv, leta 2016 pa se vrnil v Zagreb.

Edin Osmić alias Edo Maajka je življenjske izkušnje in svoj pogled na politično in družbeno stvarnost Balkana, zlasti na perpetuiranje nacionalizma v regiji, vseskozi »prelival« v glasbo. Njegov prvenec Slušaj mater, izšel v letu 2001, je bil s pesmimi, kot so maščevalna Saletova osveta, ljubezenska Mahir i Alma, (samo)ironična Pare, Pare in Jesmo’l sami, s pogledom »od zunaj« na patologije človeških družb klofuta ekonomskim in političnim elitam, gospodarjem vojne in vsem drugim, ki so zaradi sebičnih interesov podpihovali nacionalistična občutja v ljudeh, živečih v državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije. Gostobesedni »Glavonja iz Brčkega« je po uspešnem prvencu, za katerega je prejel najpomembnejše glasbene nagrade v regiji, na poznejših ploščah (No sikiriki, Stig’o ćumur, Balkansko a naše, Štrajk mozga) še stopnjeval svojo kritiko političnih in socialnih razmer v regiji, se mojstril v umetnosti pripovedovanja zgodb o trpkih usodah ljudi na Balkanu in v sodelovanju z različnimi glasbeniki nenehno preizkušal svoj glasbeni izraz, da bi lahko odpiral tudi druge teme, kot so kritika glasbene estrade in odnosi med spoloma.

Tudi na njegovi ravnokar izdani plošči Put u plus ne manjka neizprosne kritike politične, zlasti nacionalistične stvarnosti Balkana. Vendar pa je iz posameznih pesmi vidno, da je ta plod avtorjevega temeljit(ejš)ega premisleka o političnih zakonitostih lokalne in globalne družbe, pa tudi razumevanja, da več velja »lastna izkušnja kot tuja slika«. Edo Maajka v pesmih navaja niz neprijetnih izkušenj, ki jih ima zaradi svojega (notranjega) begunstva in zaradi (ne)prostovoljnega statusa »večne manjšine«, vendar v primerjavi s prejšnjimi albumi na te izkušnje zdaj gleda drugače, bolj pozitivno. Zaveda se, da so v resnici prednost, saj mu omogočajo – čeprav je status »večne manjšine« za vsakogar težaven in nehvaležen – nov premislek o lokalnih in globalnih političnih pojavih. A le človek »in betwix«, nekje vmes, kar velja za Maajko, lahko pozove somišljenike na ples v »kolu izdajalcev« in k zavrnitvi sodobnega fašizma z odločnim »no pasaran«.

Seveda pa Put u plus govori tudi o njegovi generaciji, katere pripadniki že štejejo 40 let, a se kljub družinskemu življenju in skrbi za vzgojo otrok »vračajo na sceno po repete«. Put u plus je tudi album, ki poslušalca navdaja z optimizmom, kajti Maajka na njem ponuja v premislek spoznanje, da se vsi minusi v življenju, kakor imenuje »občutke strahu, panike, žalosti, tesnobe, ne nazadnje bolezen«, stekajo po »eliptični« poti duhovnega dozorevanja v »plus«. Podobni procesi napredovanja po njegovem, čeprav se zdi drugače, potekajo tudi v družbenih sferah. Vendar le, če se bo več ljudi držalo načela: »Bodi sprememba, ki jo želiš v svetu … bodi svetloba v mraku.«

Odraščali ste v muslimanski družini, izobraževali ste se in ustvarjate na Hrvaškem, poročeni ste z Judinjo. Skozi življenje ste, čeprav jih niste zanikali, »trgali« s sebe vse oznake etnične in verske pripadnosti ter postali »večna manjšina«. A zdi se mi, da z »manjšinskostjo« ne mislite le etničnih pripadnosti, temveč predvsem specifično formo mentis, način mišljenja. Kajti ljudje, ki jih pozivate na »kolo izdajalcev«, so tisti, ki si upajo misliti s svojo glavo. Je tako?

Drži. Z »večno manjšino«, vanjo sodim sam in večina mojih prijateljev, merim zlasti na tiste ljudi, ki jim družba vsiljuje prepričanje, da so njeni izdajalci, ker ne mislijo tako kot večina. Najbolj očiten primer takšnih »izdajalcev«, ki ga pogosto navajam, so geji. Njihovo »izdajo« družba neusmiljeno kaznuje, saj jih, ko »pridejo iz omare«, izobči. V večini primerov jih zapustijo družina in prijatelji, prisiljeni so se odreči svojemu prejšnjemu življenju. Tudi novinarji s stališči in pogumom, da ta stališča zapišejo, zaradi svojega pisanja izgubljajo prijatelje. Vsi tisti, ki z drugačno življenjsko potjo ali samostojno mislijo kljubujejo imperativom družbe, tvegajo osamitev, kajti v družbi velja pravilo: če si drugačen, si kriv. Če si drugačen od tistega, kar predpisujejo družbene zakonitosti, si kriv. Ker večina tem zakonitostim slepo verjame in jim sledi, obveljaš za izdajalca. Takšno etiketiranje ne zajema samo političnih in ideoloških pripadnosti, temveč se dotika vseh posameznikovih afinitet. Če v času, ko naša (hrvaška, op. p.) reprezentanca igra v polfinalu svetovnega prvenstva, pravim, da me nogomet ne zanima, postanem izdajalec. »Nisi naš,« pravijo.

Boleče je spoznanje, da ljudje iz naše regije, ki so med vojno bežali v druge evropske države, postajajo najbolj zadrti fašisti v odnosu do beguncev, ki v Evropo prihajajo zdaj.

Tudi v zavračanju etiketiranja ljudi na podlagi nacionalizma marsikdo v teh krajih še vedno vidi »izdajo«. Za vas je bila postavitev »minusa« pred nacionalizmom posledica vaše življenjske usode. Zagotovo pa vam zavzetje takšne življenjske drže otežuje »pot v plus«?

Zaradi nacionalizma in vsega, kar sodi zraven, sem imel v življenju številne spore. Tudi takšne, ki so se končali s prekinitvijo dolgotrajnih prijateljstev. Kot Bošnjak sem na svoji koži občutil islamofobijo, kot mož Judinje antisemitizem, zaradi poroke s katoličanko še sovraštvo do kristjanov. Bošnjaki so me zmerjali celo z ustašem, ker sem se poročil s Hrvatico. Očitno ljudje na Balkanu, pa morda ne le tu, niso zmožni doumeti, da lahko tudi menjujemo svoje pripadnosti ali pa jih vse zavračamo … Sicer pa sem se ob opredeljevanju prave narave nacionalizma očitno motil. Mislil sem, da je za njegovo večno vračanje nujen spomin na neki pretekli konflikt med narodoma, toda očitno ga je mogoče, kar kaže sedanja širitev nacionalizma v Evropi, priklicati že s populistično retoriko. Le od nas je odvisno, kako dolgo bomo čakali, preden bomo te nevarne pojave zavrnili z odločnim »no pasaran« ...

Tako sem moral napisati pesem No pasaran. Povod zanjo je bil v spoznanju, da ljudje iz naše regije, ki so med vojno bežali v druge evropske države, postajajo najbolj zadrti fašisti v odnosu do beguncev, ki v Evropo prihajajo zdaj. Povedno je, da so med nekaterimi ključnimi člani skrajno desne Alternative za Nemčijo Hrvati, Bosanci in Srbi, ki so tja prebegnili v času vojne. Ne morem razumeti, kako lahko tisti, ki so prebegnili z vojnih območij, novim beguncem odrekajo enako pravico. Ti ljudje so tudi dokaz, da je asimilacija mogoča. Če ne bi bila, bi morali takoj, ko so se razmere na Balkanu umirile, zapustiti Nemčijo in se vrniti domov.

V pesmi, o kateri govoriva, pojete, da v novih evropskih razmerah vaše ime Edin nekaterim dvigne adrenalin. Kajti vsebuje ga beseda »mudžahedin«. In nič ne pomaga, da si »dober in fin«, pa tudi ne »Bosna in sekularizem, pank in nadrealizem, olimpijada in gej parada«, kajti »išče se krivca v morju beguncev / dehumanizirane skupine, ista fora, stara žica, in Evropa ...« Izkušenj beguncev, ki ste v času vojne v BiH iskali zatočišče na Zahodu, ter zdajšnjih beguncev z Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki se podajajo na pot v Evropo, seveda ne moreva primerjati. A vendar se zastavlja vprašanje, zakaj so Evropejci tako nastrojeni proti zdajšnjim beguncem. Je problem res le v njihovi »drugačnosti« – ali pa tudi v drugačni, »novi« Evropi?

Ko sem na začetku devetdesetih kot begunec prišel na Hrvaško, so mi pojasnjevali, kako se vklopi televizija. Naše begunce v Evropi so poučevali, kaj je šampon. Ljudem, ki so doma imeli večnadstropne hiše in v njih po tri televizorje, so pojasnjevali najbolj osnovne stvari, misleč, da prihajajo iz nekakšne balkanske votline ...

Res je, da se ljudje na Zahodu niso bali beguncev z Balkana, kajti nihče izmed Bošnjakov, Srbov ali Hrvatov ni govoril proti Evropi. Niti za hip niso pomislili, da bi kdo izmed nas lahko storil takšne zločine, kot so dejanja pripadnikov Islamske države. Razmere so zares drugačne. Ljudje, ki zdaj bežijo v Evropo z vojnih žarišč Bližnjega vzhoda ali zaradi podnebnih sprememb, prihajajo med ljudi, ki jih vnaprej in javno zavračajo. Lahko si le mislimo, kako nezaželene se počutijo, ko prebivalci države, kjer so si hoteli ustvariti dom, protestirajo proti njihovemu prihodu. Mi česa takšnega nismo doživeli. Tedaj tudi še ni bilo islamofobije.

Sicer pa zaničevalen odnos do žensk zaznavam v vseh segmentih družbe. Ženski, ki jo mož premlati, celo druge ženske dopovedujejo, da je morda malo tudi sama kriva za tepež.

Zdaj pa zlih dejanj ne sumijo le beguncev z Bližnjega vzhoda, temveč kar vse muslimane, tudi pripadnike domicilnega evropskega naroda, kar Bošnjaki smo. Naenkrat smo tudi mi pod drobnogledom kot potencialni izvor težav. Vemo pa, kaj se zgodi, če že v otroku vidiš potencialni izvor nečesa slabega. V nekem trenutku lahko že zaradi kljubovanja to postane.

Marsikdo je opozarjal, v Sloveniji zlasti sociolog Tomaž Mastnak, da je Evropa v času vojne v BiH pustila Bošnjake na cedilu tudi zaradi njihove vere. Kaj mislite vi?

Povedno je, da Evropa na najvišji politični ravni ni pripravila niti ene pobude za končanje vojne v BiH. Tudi po vojni ni predstavila nobene iniciative, s katero bi BiH pomagala, da se postavi na lastne noge. Zdaj je seveda zaskrbljena zaradi razvoja dogodkov. Niti malo ji ni všeč, da turškega predsednika Erdogana na obisku v Sarajevu pričakajo tisoči Bošnjakov. Jezen sem ob spoznanju, da se BiH oddaljuje od EU. Razumem pa tudi, kako na široko je Evropa s svojim ignorantskim odnosom do nje odprla vrata drugim akterjem v regiji. Kajti Bošnjakom sporoča: vi niste naši …

Prepričan sem, da je sedanja begunska tragedija le uvod v še množičnejše migracije z juga na sever. Tisti begunci, ki bodo prihajali na sever čez pet ali deset let, ne bodo več bežali pred nesmiselnimi vojnami, temveč zaradi podnebnih sprememb, saj bo življenje v njihovih državah postalo neznosno. Tega procesa migracij ne bo mogoče zaustaviti. Tedaj bo zares na preizkušnji naša človeškost. Vsi si bomo morali zastaviti vprašanje, ali smo pripravljeni znižati naš življenjski standard, da bi sočloveku omogočili preživetje. To bo še toliko bolj zahtevno, ker populisti in nacionalisti brezsramno manipulirajo ter zavajajo z lažnimi trditvami o tem, kdo so begunci in kakšni so v resnici njihovi nameni. Iz kar vseh beguncev delajo pošasti, čeprav je morda le eden izmed sto tisoč prišlekov naredil kriminalno dejanje. Na podlagi dejanja posameznika opredeljujejo njegovo nacijo, regijo, od koder prihaja, in na koncu še vero, ki ji pripada.

Potrebujemo resnične zgodbe o prišlekih. Zlasti o tistih, ki ne pristajajo na logiko vsiljenega etiketiranja. Njihov glas je treba ojačati, kar vi počnete v svojih pesmih. V On je mlađi denimo pripovedujete o »prepovedani« ljubezni med Hrvatom in Srbkinjo: doumela sta, da mora nova generacija prekiniti z logiko nacionalizma in izključevanja, ki je utemeljevala ravnanje njihovih staršev. Za marsikoga bi bilo to ultimativno »izdajstvo«.

Seveda je bolj enostavno narediti nacionalistično pesem o »hrvaških šampionih«. Vem, da bi z njo takoj zaslužil nekaj tisoč evrov, pa tudi da bi na moj koncert prišlo 2000 ljudi s šahovnico na zastavah. Toda globoko v sebi sem prepričan, da za državno ali katerokoli drugo zastavo na mojem koncertu ne bi smelo biti mesta … Nacionalisti teh zadržkov nimajo. Tudi jih ne zanima, koliko jih je in kdo so pripadniki srbske, romske ali judovske manjšine na Hrvaškem ali priseljenci iz tretjih držav. Ti ljudje jih ne zanimajo, niti se jim ni treba siliti z razumevanjem njihove izkušnje. Ta vprašanja bi posameznika med njimi zanimala šele, če bi se kot Hrvat poročil s Srbkinjo. Potem bi bil prisiljen videti stvari iz drugega zornega kota, tudi svojemu otroku bi moral pojasnjevati dogodke zunaj nacionalističnih okvirov. Zato občudujem ljudi, ki takšne izkušnje nimajo, pa so vseeno zmožni videti stvari drugače. Res pa je, da le posamezniki, čeprav izjemni, ne zmorejo spremeniti vzdušja v družbi. Politika bi morala vpeljati sistem izobraževanja, s katerim bi že otroke ozaveščali, da njihova nacionalna pripadnost ni edina in zadnja beseda v medčloveških odnosih.

V nekem intervjuju ste dejali, da nacionalizem ni edina ovira v razvoju družb Zahodnega Balkana. Najprej je treba mladim zagotoviti delo in pošteno plačilo zanj, starejšim pa varnost, pokojnino in zdravstveno oskrbo.

Vemo, da se ekonomija, nacionalizem in šovinizem tesno prepletajo. Revščina in brezperspektivnost populistom vseh vrst na stežaj odpirajo vrata v javnost. Kdor se tedaj znajde na odru z mikrofonom v rokah, lahko s svojimi zamislimi o reševanju družbenih zagat na račun drugih in drugačnih hitro pridobi ljudi na svojo stran. Zelo me skrbi izseljevanje ljudi s Hrvaške in tudi iz drugih držav v regiji. Mladi, ki na video portalu YouTube vidijo, kako lagodno in polno živijo njihovi vrstniki v državi, od njihove oddaljeni le uro leta, bodo izkoristili najmanjšo ponujeno možnost za selitev. Ne odhajajo pa le mladi. Odhajajo vsi, ki ne zmorejo zagotoviti preživetja svoji družini, in takšnih je vse več. Odhajajo pa tudi starejši delavci, ki se doumeli, da se po upokojitvi država za njih ne bo pobrigala, preživetja pa si sami z 200 evri pokojnine ne bodo zmogli zagotoviti.

So za zdajšnjo revitalizacijo ustaštva na Hrvaškem krive le težke socialne razmere?

Težke ekonomske razmere zagotovo vplivajo na obujanje ustaštva, vendar je to tudi posledica dejstva, da se s polpreteklo zgodovino na Hrvaškem niso soočili tisti, ki bi se morali. Kot na dlani je sicer jasno, zakaj je hrvaška politika dopustila razmah teh idej: izvorni greh je v začetku vojne, ko so Hrvaški z denarjem za nakup orožja pomagali tudi tisti, ki so v prejšnjem sistemu pobegnili v tujino, v glavnem ustaši ali njihovi potomci. Med vojno in po njej so se nekateri izmed njih vrnili na Hrvaško, dobili mesta v političnem vrhu in s svojimi idejami preželi tedanjo politiko in družbo. Vsaj 30 odstotkov pesmi, ustvarjenih med vojno, vsebuje ustaška sporočila ali koketiranje s to ideologijo. Tudi zato, ker hrvaška, srbska in tudi druge družbe, nastale iz nekdanjih jugoslovanskih republik, niso zares razčistile s svojo zgodovino, lahko danes nekateri brez posledic izenačujejo fašizem in antifašizem.

Takšno početje zastruplja pripadnike mlade generacije, saj večina ne ve, kako in zakaj je prišlo do te revizije zgodovine, in celo verjame mnenjem, da so bili ustaši dobri, boljši od partizanov, saj naj bi slednji le maltretirali ljudi in jih poklali vsaj toliko, če ne celo več kot ustaši in četniki. A fašizem in antifašizem nista enaka! Ni ju mogoče izenačevati! Žal danes, 25 let po začetku procesa revidiranja zgodovine, nihče nima dovolj poguma ali moči za priznanje, da so med vojno začeli ta proces le zato, da bi v prebivalstvu in vojski okrepili moralo. Zato bi morala država kot prvi korak k streznitvi poskrbeti za mehanizme, s katerimi bi avtomatično kaznovali nestrpno govorico in s takšnim ukrepom vsem v družbi jasno in glasno sporočili, da zanjo v njej ne sme biti mesta. Politika, ki zmerja pripadnike srbske manjšine na Hrvaškem in jih podi v Srbijo, bi morali nemudoma kaznovati.

Nova tema na Putu u plus je tudi opozarjanje na zagaten položaj balkanskih žensk. V eni izmed pesmi pojete, da bi z njihovim opolnomočenjem lahko ozdravili patologije, značilne za patriarhalne družbe, kakršne so tudi balkanske. Toda za zdaj velja, da so na Balkanu za »vse krive ženske / tu ženska trpi, tu ženska zanosi / tu ženska prejema klofute«. Kaj storiti?

Zaničljiv in nespoštljiv odnos do žensk ni le značilnost balkanskih narodov. Položaj žensk se naglo poslabšuje v vzhodni Evropi, na Poljskem in Slovaškem je le za odtenek boljši kot v Turčiji. V državah južno od Turčije je položaj še bolj zagaten, tam že rojstvo otroka ženskega spola pojmujejo kot sramoto za družino. Tudi pri nas v nekaterih mestih, črnogorskih denimo, staršem ob rojstvu hčerke ne kupujejo daril, čestitke pa so precej bolj zadržane, kot če bi se jim rodil sin. A zaničevalen odnos do žensk zaznavam v vseh segmentih družbe. Tudi v novinarstvu in kulturi. Film, ki ga je ustvaril režiser, bo občinstvo sprejelo bolj spoštljivo kot tistega, ki ga je ustvarila režiserka. Še huje je v gospodarstvu. Le redke direktorice prejemajo za svoje delo enako plačilo, kot bi ga za vodenje istega podjetja dobil moški. Zatiranje žensk je šlo celo tako daleč, da jim pravic ne odrekajo le moški, temveč celo druge ženske, prepričane, da delajo prav. Ženski, ki jo mož premlati, druge dopovedujejo, da je morda malo tudi sama kriva za tepež, saj bi morala biti bolj poslušna. Ne razumejo, kako jih zabolijo njihove besede. Ne razumejo, kako se počuti pretepena ali posiljena hčerka, ko ji lastna mati reče, da je morda malo tudi sama kriva. Prepričan sem, da bi bil svet, če bi ženske osvobodili, lepši in boljši.

Če bodo ljudje doumeli, da se morajo na ekscese v družbi odzvati takoj in jih v kali zatreti, bomo lahko izpljunili to gnilobo, ki se zažira v medčloveške odnose.

Odnos do žensk na Balkanu se sicer spreminja, vendar ne zaradi nekakšnega razsvetljenja moških, temveč zato, ker se za svoje in za pravice vseh žensk bojujejo nekatere pogumne posameznice. Tudi njih družba dojema kot izdajalke, moški pa jim pravijo, da je njihovo početje, »pljuvanje po nas, moških«, sramotno. Zmerjajo jih s kurbami. Ženske s stališči pri nas vedno ozmerjajo s kurbami.

Put u plus je prva plošča, ki ste jo posneli ob glasbeni spremljavi klasične »rock« zasedbe. Vanjo ste vpeli svoje življenjske izkušnje ter jih prepletli s premisleki o političnih in družbenih zakonitostih lokalne in globalne družbe. Kako naprej?

Nimam pojma. Glasbe ne ustvarjam na podlagi načrta. Tudi sicer sem v življenju spoznal, da se vse, kar skušam načrtovati do zadnje podrobnosti, izjalovi v katastrofo. Tudi ta plošča ni takšna, kot sem si jo najprej zamislil. V njej bi moralo biti precej več ljubezni, več tematiziranja odnosov med moškim in žensko, kajti to so teme, o katerih hočem zdaj govoriti. Verjetno bo na moji naslednji plošči več takšnih pesmi …

Put u plus sem ustvaril zase in za ljudi moje starosti. Morda bodo nekatere izmed pesmi komu pomagale, tako kot meni pomaga branje Borisa Dežulovića ali Miljenka Jergovića. Zlasti takrat, ko vidim vse črno. Takšni zapisi me prebudijo od mrtvih, oddahnem si ob spoznanju, da še nekdo vidi stvari podobno kot jaz …

Vsi si želimo biti sprejeti v družbi, a če je ta ustrojena le po doktrini nacionalizma, potem za ljudi, kot sem jaz, v njej ni veliko prostora. Prepričan pa sem, da se bosta ideji svobode in človeškosti prej ali slej zares udejanjili. Če bodo ljudje doumeli, da se morajo na ekscese v družbi, ki ogrožajo njihovo integriteto, odzvati takoj in jih v kali zatreti, bomo lahko izpljunili to gnilobo, ki se zažira v medčloveške odnose. Takrat ne bo več pomembno, od kod si, kdo si in kaj si, temveč kaj želiš postati. Takrat ne bo nihče več »izdajalec«. Ali pa bomo naposled vsi.