20. 7. 2018 | Mladina 29 | Družba | Intervju
Wolf Biermann
Glasbena ikona nekdanje Vzhodne Nemčije o svojih levitvah iz zapriseženega komunista v oporečnika, po selitvi na Zahod in padcu železne zavese pa v »dobrega izdajalca komunizma«
Glasbenik Wolf Biermann (1936) je bil v nekdanji socialistični Nemški demokratični republiki (NDR) posebne vrste disidentski intelektualec. Bil je namreč eden izmed redkih mladih zahodnih Nemcev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v NDR, upajoč, da bodo pomagali graditi boljšo in pravičnejšo družbo. Kmalu po prihodu v Vzhodni Berlin so se tudi njegove iluzije o idealni komunistični družbi razblinile.
V svojih pesmih, ki jih je pel ob Weissgerberjevi kitari, je poslej utelešal »slabo vest« vzhodnonemškega režima, ga opozarjal na zablode in deviacije od »prave smeri« v gradnji komunistične družbe in hkrati bodril rojake, naj ostanejo pogumni v »svinčenih časih« vzhodnonemškega režima. Zaradi družbenokritičnih pesmi, ki so jih tedaj znali na pamet v Vzhodni in Zahodni Nemčiji, so mu oblasti za 12 let prepovedale javno nastopati, a zaradi priljubljenosti ga niso upale zapreti.
Tudi zaradi svojega izvora si je lahko privoščil ostrejšo kritiko sistema kot drugi oporečniki. Njegov oče je bil namreč Dagobert Biermann, znani hamburški predvojni komunist in borec proti nacifašizmu. Dagoberta so leta 1937 kot političnega »kriminalca« zaprli nacisti, ker je sabotiral ladje z orožjem, ki jih je hotel Hitler poslati španskemu diktatorju Francu, pet let kasneje, ko je potrdil svoj judovski izvor, pa so ga poslali v Auschwitz, kjer so ga umorili. V koncentracijskih taboriščih so umrli vsi Wolfovi sorodniki po očetovi strani. Z mamo Emmo sta po vojni ostala sama.
V avtobiografiji z naslovom Warte nicht auf bessre Zeiten! (Ne čakaj na boljše čase!), ki je ob izidu v letu 2016 v Nemčiji takoj postala knjižna uspešnica, je med drugim opisal presunljivo zadnje srečanje z očetom, ko sta ga oktobra 1940 z mamo obiskala v judovskem oddelku taborišča v Bremnu. Največji del avtobiografije, ki jo je zasnoval na podlagi svojih dnevnikov, pisal jih je od leta 1954, in na podlagi več deset tisoč strani dosjeja Stasija o sebi, je namenil opisu življenja v vzhodnem delu Berlina, kjer se je, kljub nenehnemu nadzoru in prepovedi nastopanja, srečeval s tedaj vodilnimi vzhodnonemškimi umetniki. Vsi ti ljudje so se zavzeli zanj, ko so mu vzhodnonemške oblasti po nastopu v Kölnu leta 1976 prepovedale vrnitev v Vzhodno Nemčijo. Nekateri politični analitiki v dogodkih, ki so sledili njegovi ekspatriaciji, vidijo začetek procesa razpadanja Nemške demokratične republike.
Biermann je s svojo glasbo in pokončno držo zagotovo utelešal vse antagonizme v tedanji vzhodnonemški družbi. Njegova pesem Ermutigung (Opogumljanje) je kmalu po nastanku v letu 1964 postala neuradna himna vseh tistih Vzhodnih Nemcev, ki so hoteli drugačno Nemčijo. Tudi to pesem lahko v prevodu Tanje Petrič, poleg drugih njegovih najbolj znanih pesmi in izbranih delov avtobiografije, preberemo v novembrsko/ decembrski številki revije Literatura.
Biermann, ki je Ljubljano obiskal kot gost Slovenskega knjižnega sejma, pa nam je med intervjujem pokazal še eno svojo veščino: zrcalno pisanje. Na vprašanje, ali se je takšnega kriptografskega pisanja, ki ga zelo redki obvladajo, priučil med bivanjem v Vzhodni Nemčiji, se v zanj značilnem humorju, ki vedno razkrije eno izmed globljih plasti njegove misli, posmeje: »Ne, moj učitelj je bil Leonardo da Vinci.«
Rojeni ste v Hamburgu pred drugo svetovno vojno, vendar ste se leta 1953, stari ste bili 16 let, preselili iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo. Mnogi Vzhodni Nemci so tedaj bežali na »obljubljeni« Zahod, vi pa v nasprotno smer, da bi pomagali »graditi socializem«. Tudi kasneje ste se vedno gibali proti toku. Od kod v vas vzgib, ki vam ne dovoli prepustiti se volji, strahu ali besu množic?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.