Za samozaposlene in nevladni sektor

Kultura je pod Cerarjevo vlado obveljala za področje, kjer se stvari niso premaknile niti za ped. Čeprav je kulturni proračun po ostrih rezih v zadnjem desetletju sramotno nizek, sam kulturni sistem problematičen in zbirokratiziran, številne poteze ministrstva za kulturo pa vprašljive, nestrokovne in celo škodljive (denimo pri razdeljevanju javnih sredstev), se ni zgodilo popolnoma nič. Tudi pred volitvami politiki do kulture niso imeli stališč. Prav tako ne po volitvah. V osnutku koalicijske pogodbe, o kateri se je zadnje tedne pogajalo šest strank pod vodstvom Marjana Šarca, so tako sploh prve javno dane politične zaveze za področje kulture po dolgih štirih letih, odkar je podobno pogodbo sestavljala Cerarjeva koalicija. In ne glede na to, ali bo pogodba na koncu sprejeta ali ne, jih je vredno vzeti pod drobnogled.

Šarčeva koalicija si je na področju kulture kot ključne zamislila tri zaveze. Zaustavili naj bi »upadanje javnih sredstev za kulturo«. Izboljšali naj bi »organizacijsko shemo, ki omogoča nastajanje kulturnih dobrin«. Kulturo in umetnost naj bi ponovno postavili »v središče javnega interesa«.

Vse tri zaveze so seveda dobrodošle, celo nujne, a z realizacijo vseh bi lahko imeli velike težave. Predvsem zato, ker dokument sicer res napoveduje zaustavitev upadanja sredstev za kulturo, ne pa tudi njihovega bistvenega povečanja. Predviden je namreč »postopen dvig proračuna za kulturo s ciljem ob koncu mandata dosegati vsaj 0,5 % BDP«. Za primerjavo – kulturniki, povezani v pobudi Čas je za kulturo in umetnost, zahtevajo takojšen dvig kulturnega proračuna na dva odstotka BDP-ja. In njihova zahteva je razumna, saj bi se s tem le vrnili na že doseženo raven iz zloglasnega leta 2009, s katerim se je začel finančni masaker nad kulturo. Morebitna Šarčeva koalicija je glede financ torej bistveno manj ambiciozna od samih kulturnikov. Bi pa enega od dodatnih virov financiranja našla v sprejetju zakona o kulturnem evru, ki bi, tako je razumeti, postal trajni dodatni vir za financiranje ohranjanja dediščine, infrastrukturnih projektov ipd.

Osnutek precej več pozornosti namenja ključnim dokumentom s področja kulture: najkasneje do leta 2020 naj bi oblikovali nov Nacionalni program za kulturo in novo zakonodajo, ki bi uredila vsa žgoča vprašanja. Spremembe naj bi končno dočakala tudi medijska zakonodaja. Neodvisnost medijev pa bi še okrepili z uvedbo drugačnih oblik organiziranja medijskih hiš, »kot so kooperative, delavski prevzemi medijskih hiš ali druge oblike sodelovanja skupnosti pri delovanju medijev«. Posebno skrb naj bi namenili tudi izboljšanju položaja založnikov in avtorjev – najprej z ničelno stopnjo DDV-ja za leposlovne in znanstvene knjige, pa tudi elektronske knjige in revije. Zvišali naj bi tarife za plačilo honorarjev avtorjem, prevajalcem in urednikom, spremenili naj bi mehanizme razpisov, rezultate objavljali pravočasno.

Precej pozornosti naj bi namenili tudi trenutno najbolj deprivilegiranim – prekarnim kulturnim delavcem, med katerimi jih večina živi pod pragom revščine, in nevladnemu sektorju, ki je zadnja leta doživel največ rezov. Obojim naj bi zagotovili samostojni proračunski postavki in podvojitev sredstev do leta 2020. Hkrati bi prenovili razpisne mehanizme in razpise debirokratizirali. Pri samozaposlenih se zdi pomembna zaveza, da »je treba posebej poskrbeti za zdravstveno varstvo z bolniško vsaj od četrtega dne naprej«. Ukinili naj bi tudi cenzus, okrepili štipendijsko politiko, ponovno vzpostavili izjemne pokojnine ...

Še najmanj je ob branju osnutka koalicijske pogodbe jasno, kako naj bi uresničili tretjo zavezo – da bi kulturo in umetnost ponovno postavili »v središče javnega interesa«. A še največ bi za kulturo in umetnost naredili, če umetnikov ne bi zmerjali kot Janša s »paraziti«, temveč bi se aktivno udeleževali kar najširšega spektra kulturnih dogodkov in umetnike javno podpirali. In seveda s tem, da bi kulturi po desetletju vendarle omogočili večji proračun.