Ko si predsednik podredi tudi državno gledališče

Z dekretom si je turški predsednik Erdogan podredil državno gledališče Turkish State Theatres, v okviru katerega deluje 60 gledališč v 21 mestih

Skoraj 70 let so se na odrih turškega državnega gledališča Turkish State Theatres usposabljali najboljši turški igralci in igralke, občinstvu pa je zagotavljalo dostopne gledališke, plesne in operne predstave. Če so politiki skušali vplivati na njegovo produkcijo (skušali prepovedati kakšno sceno ali zahtevali umik katerega od avtorjev), je organizacija to lahko zavrnila, ker jo je zakon ščitil pred kakršnim koli pregonom.

Zdaj se umetniki in nekdanji direktorji bojijo, da utegne predsednik Recep Tayyip Erdogan z dvema predsedniškima dekretoma to spremeniti, poroča Middle East Eye. Prvi dekret ukinja zakon iz leta 1949, ki je državnim gledališčem zagotavljal avtonomijo pri odločanju o proračunu, izboru predstav in odpiranju novih gledaliških hiš. Drugi dekret uvaja sveženj novih uredb, ki so podobne kot zakon iz leta 1949, vendar s pomembno izjemo. Ta je, da organizacija Turkish State Theatres ni več avtonomna institucija, ampak je podrejena ministrstvu za kulturo in turizem.

Ni še jasno, kaj omenjena dekreta dejansko pomenita. Organizacija Turkish State Theatres je zavrnila poročila, da vlada načrtuje zaprtje njenih gledališč. Vlada molči, zaposleni v Turkish State Theatres ne smejo govoriti z novinarji. Turška umetniška skupnost je zaskrbljena.

Lemi Bilgin, generalni direktor Turkish State Theatres med letoma 1998 in 2013, je za Middle East Eye dejal, da so politiki vedno posredovali, a »smo jim lahko rekli ne«. Gledališče so si poskušali vedno bolj pokoriti, a so ugotovili, da ga ščiti zakon. »Res pomembno je bilo le, ali nas lahko kontrolirajo in zdaj lahko,« je dejal Bilgin.

Strah pred vplivom politike za vodstvo in igralce državnega gledališča ni nič novega, z njimi so se soočali vse od državnega udara leta 1980. A ta vpliv je bil minimalen in ustanova se ga je lahko ubranila. Aysenil Samlioglu, igralka in nekdanja generalna sekretarka Turkish State Theatres, je navedla primer iz začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko si je prišel eden od poslancev ogledat predstavo v Ankari in se nato zaradi ene scene pritožil ministrstvu za kulturo. »Scene nismo spremenili, so pa zmanjšali število predstav,« pravi Aysenil Samlioglu.

Strah pred vplivom politike za vodstvo in igralce državnega gledališča ni nič novega, z njimi so se soočali vse od državnega udara leta 1980. A ta vpliv je bil minimalen in ustanova se ga je lahko ubranila.

Zdaj vodstvo in igralce skrbi, da nimajo več pravne zaščite, ki bi jim omogočala zavračanje pritožb. »Prizadevali smo si za več avtonomije, a zdaj smo se vrnili korak nazaj,« dodaja. »Kot institucija, ki je podrejena ministrstvu in kot državni uslužbenci, moramo zdaj delati, kar nam je rečeno. Vendar zahtev še ne poznamo,« razlaga Aysenil Samlioglu .

Lemija Bilgina so kot glasnega kritika Erdoganove stranke AK v času mandata zaradi upiranja političnim avtoritetam tri krat odstranili s položaja. »Če se imaš za umetnika, se moraš upreti vsakršnemu napačnemu ravnanju v svoji državi. Zaradi tega smo svoj repertoar vedno pripravljali sami,« razlaga. V času njegovih mandatov je institucija vztrajala pri svojem, ko je vlada zahtevala spremembe predstav ali izogibanje določenim znanim avtorjem. »Ljudje so zahtevali te predstave in imel sem veliko razprav z ministri. Vedno so morali sprejeti, kar se je vodstvo državnega gledališča odločilo narediti,« pravi Lemi Bilgin.

Vlada je recimo poskušala odpovedati turnejo predstave Grdi (The Ugly), ker so politiki menili, da incestno razmerje, prikazano v njej, ni v skladu z javno moralo. Dejansko ni bilo, politiki si predstave sploh ogledali niso ali je niso razumeli. »Uprli smo se in nadaljevali turnejo,« se spominja nekdanji direktor. Zdaj se to lahko spremeni. Razlog, ki se skriva za novima dekretoma, je po Bilginovih besedah utišati vsakršno opozicijo.

»Kot institucija, ki je podrejena ministrstvu in kot državni uslužbenci, moramo zdaj delati, kar nam je rečeno. Vendar zahtev še ne poznamo.«
(Aysenil Samlioglu, gledališka igralka)

V zadnjih letih se je državno gledališče soočalo z vse večjimi pritiski na avtonomijo. Januarja je eden od državnih uradnikov v mestu Batman za predstavo India Bankasi, ki jo napisal Francoz Sebastien Thiery, ocenil, da je vulgarna. Mustafa Kurt, sedanji direktor državnega gledališča, je vztrajal pri nadaljevanju turneje, a lokalne oblasti niso hotele zagotoviti dvoran. »V zadnjih letih so zmanjšali število predstav, nekatere so odpovedali, najbolj pomembno pa je, da so nam prekinili povezave z občinstvom,« pravi Bilgin.

Po njegovih besedah ni več oglaševanja, podpora javnosti pa je gledališču omogočala preživetje. Zdaj je število turnej in festivalov omejeno. Proračun državnega gledališča je bil vedno omejen. Ministrstvo za kulturo in turizem ima letos proračun 825 milijonov dolarjev, od tega je manj kot štiri odstotke namenilo državnemu gledališču.

Aysenil Samlioglu opozarja, da bi bil problem, če bi vlada začela odločati, katere predstave so dovoljene in katere ne. Umetnostna produkcija po njenih besedah cveti samo v svobodnem okolju. Omejitev s pravili in politiko ne omogoča biti produktiven. Zdaj umetniki ne bodo več mogli zavračati zahtev ministrstva. Morda se bo umetniška produkcija nadaljevala, toda v novem sistemu so vsa ministrstva podrejena predsedniku in predsednik še vedno dela na spremembah sistema.

Turkish State Theaters je bil nepogrešljiv prinašalec tuje produkcije in predstav v Turčijo. Čeprav so igralci po zakonu državni uslužbenci, je bilo gledališče avtonomno. Avtonomnost, ki ni omogočala političnega vmešavanja, pa je bila očitno moteča za turško islamistično usmerjeno vlado.

The Globe Post Turkey opozarja, da je bilo državno gledališče vodilna sila pri zahodno usmerjeni preobrazbi in sekularizaciji Turčije ter je ogromno prispevalo k umetniškemu življenju v državi. Turkish State Theaters je bil nepogrešljiv prinašalec tuje produkcije in predstav v Turčijo. Čeprav so igralci po zakonu državni uslužbenci, je bilo gledališče avtonomno, igralci pa so sklepali letne pogodbe za sodelovanje v predstavah.

Avtonomnost, ki ni omogočala političnega vmešavanja, pa je bila očitno moteča za turško islamistično usmerjeno vlado, ki je izrazila nezadovoljstvo zaradi sekularne narave državnih umetniških ustanov. S predsedniškim dekretom so igralcem avtomatsko prekinili pogodbe. Katere aktivnosti bo v prihodnje izvajalo gledališče Turkish State Theaters, bo odločala nova agencija, ki je neposredno podrejena uradu predsednika.