Maša Pelko, študentka gledališke režije in dramatičarka

Ni naključje, da je tragedija Ojdipovega rodu, izpričana v Sofoklejevih tragedijah, predmet socioloških, kulturoloških in seveda psihoanalitičnih analiz ter tema številnih dramskih adaptacij tudi v sodobnem času. Antična filozofska in dramska besedila utemeljujejo logos zahodne misli. Poleg judovsko-krščanske etike in rimskega prava tvorijo temelj zahodne civilizacije. Tudi zato se sodobni filozofi in dramatiki pogosto vračajo k tem kanonskim besedilom zahodne civilizacije, saj naj bi se v njih »skrivali« izvorni odgovori na bistvena vprašanja o človeku kot družbenem bitju.

Posebno mesto v »tebanskem ciklu« seveda zavzema Antigona, saj v njej Sofoklej z izpostavitvijo njene odločitve o pokopu svojega brata izdajalca problematizira še danes relevantno razmerje med »naravnim« in »državnim« pravom. Med mnogimi adaptacijami tega teksta je tudi tista filozofa Slavoja Žižka. Ta je v svojem dramskem prvencu z naslovom Trojno življenje Antigone lik glavne protagonistke pospremil z mislijo, da mu gre heroiziranje njene odločitve, da kljub prepovedi oblasti v imenu nekakšnih »zemeljskih« zakonov pokoplje izdajalca države, svojega brata Polinejka, »na jetra«, kajti to ne more biti podlaga za sobivanje v sodobnih kompleksnih družbah. Žižek zato ponudi kar tri mogoče razplete Antigonine dileme.

Vprašanje, »kaj bi bilo, če bi bilo«, je torej del sodobnih adaptacij starogrške dramatike. Enako vprašanje si ob branju klasičnih literarnih in dramskih del zastavlja tudi Maša Pelko. Ker ob teh delih zaznava nekakšno vsiljeno percepcijo na družbeno in kulturno stvarnost, se mlada režiserka in dramatičarka provokativno sprašuje, kaj bi bilo, če Ibsnova Nora ne bi zapustila moža ali če Tolstojeva Ana Karenina ne bi skočila pod vlak.

Podoben premislek jo je morda vodil tudi ob snovanju njenega dramskega prvenca Kraljevi otroci. V tej drami, zanjo je aprila na Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšega mladega dramatika, se ogne političnofilozofskim in »klasičnim« psihoanalitičnim diskurzom o prekletstvu Ojdipovega rodu. S premestitvijo drame v čas brez bogov terorja prerokb in (spisanih) usod usmeri svojo pozornost v Ojdipove štiri otroke, spočete v njegovem krvoskrunskem razmerju z Jokasto.

Mlada dramatičarka na podlagi njihovega ravnanja v odrasli dobi, o katerem govorijo Sofoklejeve tragedije Ojdip na Kolonu, Sedmerica proti Tebam in Antigona, razbira, kateri dogodki iz otroštva so zaznamovali njihova kasnejša ravnanja, zlasti pa, kako je na njihov značaj vplivalo spoznanje o tragediji staršev. Tako Pelkova ravnanja Polinejka, Eteokla, Ismene in Antigone iztrga iz ujetosti v njihovo lastno usodo in jih preoblikuje v sodobne like. Ti pričajo, kako v času otroštva in med odraščanjem nastajajo vzorci ravnanja in misli, ki tvorijo značaj odraslega človeka.

Njeno sporočilo je jasno. V današnjem boga, prerokb in ujetosti v primež usode izpraznjenem svetu je vsak odgovoren za svoja ravnanja, čeprav so ta v dobršni meri določena z vzgojo. Zato mora po njenem vsak »mlad človek, največkrat takrat, ko snuje svojo družino, premisliti o dobrih in slabih vzorcih, ki so mu jih privzgojili starši«. Res pa je, dodaja, da ob »tem prej ali slej spoznaš, da je priučene vzorce izjemno težko prepoznati ter spremeniti«. O tem pričajo tudi ravnanja Ojdipovih otrok, ki so vsi razvili skrajne, dogmatične poglede na družbeno stvarnost, čeprav Pelkova – tako kot večina bralcev – simpatizira z Antigonino držo, ki si je drznila v imenu svoje družine in skupnosti, ki jim pripada, upreti včerajšnjemu svetu. »Ta misel je značilna za mojo generacijo. Vsi postanemo kraljevi otroci, ko se moramo na neki točki upreti in se osamosvojiti.«

Tudi njen pogled na svet so v marsičem določili starši. Odraščala je ob knjigah, filmih in ob obiskovanju gledaliških predstav. »Bila sem ena izmed tistih otrok, ki zvečer berejo knjige. Že ko sem bila stara deset let, sva z očetom gledala filme Andreja Tarkovskega in drugih kultnih režiserjev,« pravi Pelkova. Študija primerjalne književnosti in filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in zdaj gledališke režije na AGRFT sta bila zanjo verjetno samoumevna izbira, čeprav je razmišljala o vpisu na Fakulteto za šport; pred poškodbo je aktivno trenirala več športov, tudi karate. Tudi danes, ko se uveljavlja kot prodorna režiserka, je besedilo, literarna ali dramska predloga, temelj njenih predstav. »Sem človek teksta,« pravi 26-letna Ljubljančanka, redna obiskovalka gledaliških in drugih umetniških dogodkov.

Spanje je zanjo »potrata časa«, kompenzira ga z branjem, tudi s pitjem kave in uživanjem čokolade. Priznava, da se za zdaj adaptacij loteva, ker ji manjka tistih življenjskih izkušenj, na podlagi »katerih bi lahko ustvarila v literaturi ali dramatiki povsem svoj svet«. In dodaja: »Da bi to zmogla, se moram naučiti počivati. In živeti brez/stran od/zunaj knjig.«