Prvi grobar v Sloveniji

Revizija zgodovine Jožeta Možine in Jožeta Dežmana na TV Slovenija

Obstajajo ljudje, ki se jemljejo posebej resno. Mednje sodijo zgodovinarji, ki verjamejo v koncept ene same zveličavne resnice. Tak je Jože Dežman, Rugljev ozdravljenec, ki iz leta v leto bolj strastno razvija odvisnost od grobov in pri tem rad uporablja izraz »zdraviti z resnico«.

»Vas imenujejo, pa upam, da ne slabšalno, prvi grobar v Sloveniji,« je sredi intervjuja s somišljenikom Dežmanom dahnil voditelj oddaje Intervju Jože Možina v nedeljo zvečer, ko smo bili na nacionalki priča učni uri zgodovinskega revizionizma. Imel je prav: Jože Dežman je grobar, ne pa zgodovinar – in v tem je njegova tragedija, pa tudi tragedija slovenskega zgodovinopisja, pri katerem se večkrat zdi, da gre le za merjenje ideoloških mišic in tekočih metrov arhivskega gradiva moških, ki se jemljejo preresno; in se bolj kot s preteklostjo ukvarjajo sami s sabo.

Dežmanov problem ni v tem, da se ukvarja s povojnimi poboji, prikritimi grobišči in partizanskim nasiljem. Vse to potrebuje zgodovinopisno obravnavo. A Dežman, ne glede na to, da se rad pohvali s svojo inteligenco in širino, pa tudi empatijo, preprosto ni kos nalogi, ne da bi lastno delo izničil z ideološkim obračunavanjem. Zdrsne mu že na prvi metodološki stopnici, ko vseskozi primerja stalinizem in nacizem, Sovjetsko zvezo in tretji rajh, kjer dosledno ugotavlja, kako je bila Sovjetska zveza neprimerno bolj zločinska. Primerjava je največja skušnjava slabih zgodovinarjev, samooklicanih iskalcev resnice, ki mimogrede pozabljajo, da bistvo zla ni v njegovi primerljivosti, ampak ravno obratno, v njegovi absolutnosti.

Dežmanova resnica, kakor smo ji lahko prisluhnili v oddaji Intervju, je, da se partizani v drugi svetovni vojni niso borili proti okupatorju, ampak proti Slovencem. Slišati je bilo, kakor bi partizani sami izsilili vojno, da bi udejanjili svojo zločinskost, ne pa da niso imeli druge izbire – razen kolaboracije. Ob kolaboraciji je Možina spet poskrbel za izjemno intervencijo, ko je zgroženo pripomnil: »O kolaboraciji se pri nas govori kot o ekvivalentu za zločin.« Razumemo, da je melodija ustaških popevk, ki se je te dni posebej glasno razlegala od sosedov, mamljiva, a če to pustimo ob strani, se ne spomnimo, da bi Francozi posebej častili maršala Pétaina ali Norvežani Vidkuna Quislinga. Celo ob zmagi na svetovnem prvenstvu Francozi niso čutili potrebe po tem, da bi zaplesali na Maréchal, nous voilà!.

Nedeljska sogovornika sta o petdesetih Romih, pobitih leta 1942, katerih grobišče so lani našli v Iškem vintgarju, govorila s tolikšno zavzetostjo, da smo se gledalci spraševali, kako morata ta dva človekoljuba skrbeti šele za vse žive Rome, ki danes prebivajo v Sloveniji. Ali kako trepetata za begunce, ki jim Slovenija ne ponudi azila in so se prisiljeni vrniti v države, kjer jih lahko čaka smrt; če smrti ne dočakajo že kar v Kolpi. Brez pokopa.