Prava detektivka

Ostrina (Sharp Objects), letošnja HBO-jeva iteracija televizijskega krimiča a la Majhne laži (dolgi lasje, dolgi noži), posneta po romanesknem prvencu Gillian Flynn, ki jo najbolj poznamo po huronskem hitu Ni je več (Gone Girl), ni še niti na polovici, pa gledalstvo že živčno zadržuje sapo. Kot je za Time zapisala Eliana Dockterman, je Ostrina serija, ki jo je težko gledati. A še težje se je obrniti stran.

In če obstaja beseda, ki bi jo bilo spodobno in pravično izrezljati Ostrini na bok, je to res teža. Ne samo zaradi dolgih, gostih kadrov izpod očesa Jean-Marca Valléeja, ki radi demonstrirajo, da je na lepoti vedno nekaj prisiljenega in zadušljivega. Ne samo zaradi težkega, z vlago prepojenega poletnega vremena v izmišljenem Wind Gapu, prestolnici prašičereje na jugu ameriške zvezne države Misuri, kjer bo sojeno izginjati in umirati mladim dekletom, brez katerih ne bi bilo dobre stare domačijske kriminalke o mrtvi punci, ki zaspano skupnost dobromislečih spomni, kako globoke in tesnobne so pravzaprav njene kleti. Morda celo ne samo zaradi njene protagonistke, novinarke Camille Preaker, ki z obrazom in telesom Amy Adams nekoliko spominja na Janis Joplin v depresivni fazi, ki pije in se reže in ji še vedno ni uspelo preboleti niti mrtve sestre, niti posesivne matere (Patricia Clarkson), ki je kasneje rodila še tretjo hčerko (Eliza Scanlen), niti zares stati na lastnih nogah; vse, do česar se je prikopala, je ponesrečena novinarska kariera pri majhnem časniku v St. Louisu – torej nič.

Ostrina je težka zaradi tistega, o čemer pripoveduje, pripoveduje pa o materinski ljubezni in o tem, kako malo ima ta opraviti z razumevanjem ali pripoznanjem in kako veliko z nadzorovanjem in kaznovanjem. Vse naštete podrobnosti so le vešče organizirane v splet norosti in bolečine.

Nekaj zanimivega je na odločitvi, da sta se Marti Noxon in sama pisateljica Gillian Flynn, ki sta roman preoblikovali za potrebe televizije, odločili, da bosta odraslo življenje Camille Preaker iz Chicaga prestavili v St. Louis. Ne le da razrušene soseske ameriške prestolnice umorov pričajo, da je televizijski Camille uspelo še manj, kot je uspelo njeni knjižni različici, ta odločitev nenavadno podkrepi tudi kriminalno zaslombo zgodbe.

Pojdi in poročaj, obvesti Camille urednik, neke punce s periferije so pogrešane, mogoče so bile celo umorjene – to se bo bralo. Pa saj tukaj ubijejo celo kopico ljudi, mu odvrne Camille – se je res treba voziti v provinco, od koder po naključju izvira tudi sama? Ampak eden naukov televizijske Ostrine je prav to – če ti je kaj do tega, da se bo tvoja zgodba prodala, mora v njej umreti mlada svetlolasa deklica. Mlade svetlolase deklice so namreč na svetu, da so žrtvovane, in to je pravzaprav tudi edini način, na katerega si lahko ustvarijo kariero. Tisti črnci, ki jih postreli policija, s tem pa, saj vemo, kako je. Tisto je statistika.

Tako je Ostrina, zgodba, ki je scela osrediščena na Camille Preaker, ki začne z vodko ob zlati uri, občasno zadrema v zmahanem volvu z začetka devetdesetih let, masturbira na travmatične spomine iz mladosti in je še vedno pripravljena kričati na mamo, kot lahko kriči samo hčerka, ki zahteva ljubezen, ki je nikdar ne bo, predvsem zgodba o kontraodvisnem vedenju. Camille ni hotela postati poklicna Ofelija, bolehna žalostna ljubica, ki ne zna drugega kot toniti v solzah in se ponujati v zlorabo – težava je le v tem, da je bila že zelo zgodaj obveščena, da njena zavrnitev pomeni izobčenje. Razen te vloge ni na voljo nobene druge.

Zato ima Gillian Flynn, ki obvešča, da bi bilo Ostrino še najbolj pošteno primerjati s Pravim detektivom, velikim televizijskim hitom iz leta 2014, Camille Preaker pa z detektivom Rustom Cohlom, njegovim glavnim junakom, hkrati prav in nima prav. Drži, da oba vsak s svojimi sredstvi poskušata naslikati študijo avtodestruktivnosti. A očitno je televizija potrebovala žensko, da se je prisilila razložiti, kaj je pravzaprav tisto, iz česa se avtodestruktivnost rojeva in koliko ima njeno rojstvo opraviti z željo otroka, da bi izposloval materino pripoznanje, za katero je bilo dostikrat rečeno, da bi moralo vznikniti samo od sebe.

To pravzaprav niti ni nenavadno – samo ženski liki so tisti, pri katerih producente skrbi, da gledalci morda ne bodo sposobni razumeti, zakaj ure in ure poležavajo v kadi s steklenico vodke v rokah. Moškim to pritiče samo po sebi – navsezadnje je res težko biti moški, še posebej pa tak, ki si je zadal biti roka pravice v svetu, v katerem vlada zlo. Ženske pa – še posebej, če so lepe, kar pomeni tudi, da so ljubljene, ženske ne bi smele imeti skrbi, ki bi klicale h kratkoročnim ali dolgoročnim poskusom samomora.

A zdaj imamo tu Ostrino, ki – kot rečeno – ni opravila še niti polovice svojega dela, pa nam je že dala na znanje, kako malo imajo takšna izvajanja opraviti z resnico. In vse najhujše se ima šele zgoditi.

TV-nadaljevanka:
Ostrina
Kje: HBO
Kdaj: ob ponedeljkih ob 20. uri