27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Emo-macho pop vesoljčki
Hrvaški bend Svemirko je ena večjih atrakcij klubskih in festivalskih odrov v regiji
Svemirko je bil sprva Marko Vuković (leži), zdaj pa je petčlanski bend.
Hrvaška petčlanska zasedba Svemirko si je razmeroma hitro pridelala sloves enega zanimivejših bendov v eksjugoslovanski regiji. Po objavi prvih dveh singlov Zbogom proleteri in Noćni pokreti pred tremi leti so poslušalce vznemirjala predvsem ugibanja, kdo se pravzaprav skriva za imenom Svemirko. Zaradi specifične, na zahodu takrat trendovske glasbe, ki je za mlado občinstvo frizirala in posodabljala glasbene nauke osemdesetih let, je bilo bolj ali manj jasno, da gre za mladega avtorja. Ob izidu dolgometražnega prvenca Vanilija v začetku leta 2017 se je že vedelo, da gre za projekt Marka Vukovića, ki je, da je skladbe lahko igral v živo, sestavil bend. Brez avdicij, prek katerih bi iskal vrhunske glasbenike. Namesto tega je izbral posameznike, ki so gojili podobno strast do sintpopa in so se v skupnem muziciranju radi zabavali. S to koncertno ležernostjo pa so povsem očarali občinstva doma na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji. Da se ne jemljejo preresno, je bilo jasno že po njihovih pisanih »kostumih«, nekakšnem križancu med tradicionalno kitajsko opravo in športnim videzom iz aerobičnih videov Jane Fonda. Ja, niso bili videti kot bend, ki bi šel k maši ali na predavanja na faks, temveč kot bend, ki med nastopi zabava sebe in obiskovalce.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Svemirko je bil sprva Marko Vuković (leži), zdaj pa je petčlanski bend.
Hrvaška petčlanska zasedba Svemirko si je razmeroma hitro pridelala sloves enega zanimivejših bendov v eksjugoslovanski regiji. Po objavi prvih dveh singlov Zbogom proleteri in Noćni pokreti pred tremi leti so poslušalce vznemirjala predvsem ugibanja, kdo se pravzaprav skriva za imenom Svemirko. Zaradi specifične, na zahodu takrat trendovske glasbe, ki je za mlado občinstvo frizirala in posodabljala glasbene nauke osemdesetih let, je bilo bolj ali manj jasno, da gre za mladega avtorja. Ob izidu dolgometražnega prvenca Vanilija v začetku leta 2017 se je že vedelo, da gre za projekt Marka Vukovića, ki je, da je skladbe lahko igral v živo, sestavil bend. Brez avdicij, prek katerih bi iskal vrhunske glasbenike. Namesto tega je izbral posameznike, ki so gojili podobno strast do sintpopa in so se v skupnem muziciranju radi zabavali. S to koncertno ležernostjo pa so povsem očarali občinstva doma na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji. Da se ne jemljejo preresno, je bilo jasno že po njihovih pisanih »kostumih«, nekakšnem križancu med tradicionalno kitajsko opravo in športnim videzom iz aerobičnih videov Jane Fonda. Ja, niso bili videti kot bend, ki bi šel k maši ali na predavanja na faks, temveč kot bend, ki med nastopi zabava sebe in obiskovalce.
Igriv, zafrkantski videz je adut njihovih živih nastopov, glavni Svemirkov adut pa je seveda glasba. To Vuković in kompanija, do neke mere gotovo parodično, opredeljujeta kot emo-macho pop, gre pa za nekakšno sodobno izpeljanko sintpopa z močno nostalgijo po osemdesetih. Tukaj Svemirko pade v kategorijo tistih sodobnih bendov, ki tega najbolj kičastega pop obdobja niso izkusili v njegovi prvotni, avtentični inkarnaciji, a hkrati ne skrivajo tega, da so si svoje okuse pilili ob poslušanju sintpop pionirjev. Vuković tukaj na piedestal postavlja postpunkovske ikone Joy Division, kar pa ne pomeni, da boste v njegovih in skladbah Iana Curtisa našli veliko podobnosti. Vsaj ne na površju. Hrvaški songwriter se v svojih prikupnih pesmih raje kot z osebnimi stiskami ukvarja z lahkotnejšimi, romantičnimi temami. »Tukajšnje občinstvo lahko ogreje le iskrena, topla ljubezenska pesem,« je nepretenciozno povzel tematiko večine skladb s prvenca Vanilija.
Ploščo je v pol leta sam posnel v dedovi hiši v svojem rodnem Đakovu. Takrat še brez velikih ambicij, kot nadgradnjo glasbe, ki jo je pred tem ustvarjal pod imeni Kimekai, Nikonar in Holandija. Izrazno ni odkrival tople vode. Mnogotere sodobne križance shoegaza, (dream) popa, psihedelije, atmosferičnega, ambientalnega sintanja, new wava in podobnih muzik so takrat že dolgo ustvarjali številni zahodnjaški posebneži. Denimo kalifornijski lo-fi pop ekscentrik Ariel Pink, ki ga bomo konec avgusta premierno videli tudi na naših odrih. Svemirka zaradi podobnega, poznonočnega razpoloženja pesmi radi primerjajo tudi s kanadskim indiepop mojstrom Macom DeMarcom. To, da Vuković sledi tovrstnim (zahodnjaškim) smernicam, pa je navsezadnje sam oznanil že s tem, da je končne zvočne finese (mastering) za ploščo Vanilija zaupal ameriškemu sintpop avanturistu Lionelu Williamsu (Vinyl Williams). In ja, ploščo je, kot se za tovrstno retro estetiko spodobi, objavil tudi v obliki VHS-kasete.
No, še preden se je prvenec usidral v ušesa poslušalcev, je Vuković začel napovedovati izid nove male plošče Tunguzija. Najprej naj bi na njej objavili skladbe, ki so nastale takrat, ko je še načrtoval, da bi jih v živo izvajal le v navezi z bobnarjem Branimirjem Blaževićem. Ker pa je medtem nastal bend v zdajšnji postavi, je Tunguzija v začetku junija luč dneva ugledala kot dolgometražna druga plošča. Ta je v primerjavi s prvencem dobila še bolj sintovsko podobo, ki jo poznavalci denimo (upravičeno) primerjajo z izrazom chillwave pionirja Toro y Moi. Kar pa ne pomeni, da se je Vuković, ki je ponovno sam napisal in posnel skladbe, odpovedal svoji prepoznavni senzibilnosti. Tudi Tunguzija je slišati kot idealen soundtrack za sproščeno, poletno, poznonočno užitkarjenje na kakšni urbani ali obmorski terasi. Z besedili, v katerih Vukoviću ni nerodno pokazati tudi svoje emotivne plati.
Svemirku bi že ob primerljivih severnoameriških ustvarjalcih težko pripisali inovativnost. OK, del pozornosti se je zasedbi gotovo zgodil na račun tega, da je ena redkih v regiji, ki se je tega izraza lotila tako suvereno. Toda tehtnejši razlog za njeno vse večjo priljubljenost je nedvomno Vukovićev izvrsten občutek za pisanje pop pesmi, ki se hitro zataknejo v ušesih. Tudi zato, ker jih izvaja v hrvaškem jeziku. Ko v to enačbo dodamo še prikupen, igriv nastop ostalih štirih svemirkov, se o tem, zakaj je zasedba postala ena večjih atrakcij po klubih in festivalih v regiji, niti ni več treba spraševati. S peterico se bomo kmalu spet zabavali tudi na naših odrih, že te dni na novomeškem Fotopubu, septembra pa še v ljubljanskem Kinu Šiška.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.