Mike Patton: 1922 O.S.T.

Da je prva plošča, ki jo je Mike Patton izdal v letu, ko je dopolnil petdeset let, soundtrack, je zgolj naključje. Brez skrbi, ikonični glasbeni posebnež se ob okrogli obletnici ne poslavlja z velikih poprockovskih odrov in od (ob)metalskega žaganja, da bi si v zrelem življenjskem obdobju vzel čas za delikatnejše glasbene pustolovščine. Ko ga je avstralski filmar Zak Hilditch povabil, naj naredi glasbo za njegov lanski film 1922, posnet po zgodbi Stephena Kinga, je to storil predvsem zaradi Pattonovega izjemnega občutka za cinematično senzibilnost in njegovega poglobljenega razumevanja medija filmske glasbe. Odločitev je bila prava.

1922 ni prva Pattonova izkušnja s filmsko glasbo. Pred petimi leti je posnel pozornost zbujajoč in kritiško hvaljen soundtrack za krimi dramo Grehi očetov. Leta 2010 je z glasbo opremil dramo La solitudine dei numeri primi (Samotnost praštevil), nominirano za zlatega leva. Z veliko filmsko produkcijo se je še leto prej srečal pri filmu Adrenalin 2: Visoka napetost. No, Hilditch ga ni angažiral zaradi teh soundtrackov, temveč zato, ker mu je v ušesih obtičala plošča Bacteria Cult (2016), na kateri je Patton skupaj z norveškim skladateljem Johnom Erikom Kaado in simfoniki izvrstno križal sodobno klasično glasbo s komornim popom.

Cinematična senzibilnost Pattona spremlja že od začetka. Pri ustvarjanju glasbe z zasedbo Faith No More si je pogosto pomagal s filmskimi referencami. Z zasedbo Mr. Bungle je prirejal filmske klasike. Še korak dlje je šel s superskupino Fantomas in na plošči The Director’s Cut (2001) reinterpretiral znamenite teme Nina Rote, Ennia Morriconeja, Angela Badalamentija, Henryja Mancinija in številnih drugih velikanov filmske glasbe. Patton je naklonjenost do filmske glasbe ovekovečil še s popevkarskim projektom Mondo Cane, pri svoji založbi Ipecac pa je izdal tudi izjemno antologijo manj znanih, eksperimentalnejših Morriconejevih posnetkov.

Ja, karizmatični (vokalni) inovator ni le povprečen poznavalec filmske glasbe, zato je na prvi pogled presenetljivo, da ga filmarji ne novačijo pogosteje. No, morda ga, pa ga ustvarjanje po kalupu preprosto ne zanima. To je lepo vidno zdaj na soundtracku 1922, pri katerem mu je Hilditch očitno pustil precej proste roke. Vendar to ne pomeni, da je Patton v tem videl priložnost za izživljanje svojih filmskoglasbenih fantazij. Snemanja se je lotil pravzaprav zelo obrtniško, profesionalno, s končnim (filmskim) izdelkom v mislih. V bogatih godalnih aranžmajih je na eni strani lepo ujel podobo ruralnega življenja na planjavah Nebraske v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in na drugi s pretečo atmosferičnostjo spretno stopnjeval suspenzivnost filmske zgodbe.

Ali bo to dovolj, da bo soundtrack pustil opazen pečat, bo pokazal čas. Že zdaj pa je jasno, da je Patton povsem pri vrhu pop ustvarjalcev, ki v zadnjih letih bogatijo svet filmske glasbe.