27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Izurjeno oko
Fotografije slovitega francoskega fotografa Marca Ribouda še vse do jeseni na ogled v Ljubljani
Mlada ameriška mirovnica je med pohodom na Pentagon stopila pred bajonete v znak protesta proti vojni v Vietnamu; Washington, leta 1967.
Bilo je leto 1955, Marc Riboud je na zadnje sedeže starega landroverja varno namestil torbo s fotoaparatom in drugo potrebno opremo, priložil šop zemljevidov in avtokart, sedel za volan in iz Francije krenil proti Istanbulu. Balkan mu ni bil povsem neznan, kajti dve leti pred tem je v Jugoslaviji posnel svojo prvo fotoreportažo; natančneje v Dalmaciji in na otokih Hvaru in Korčuli, začenši v Dubrovniku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Mlada ameriška mirovnica je med pohodom na Pentagon stopila pred bajonete v znak protesta proti vojni v Vietnamu; Washington, leta 1967.
Bilo je leto 1955, Marc Riboud je na zadnje sedeže starega landroverja varno namestil torbo s fotoaparatom in drugo potrebno opremo, priložil šop zemljevidov in avtokart, sedel za volan in iz Francije krenil proti Istanbulu. Balkan mu ni bil povsem neznan, kajti dve leti pred tem je v Jugoslaviji posnel svojo prvo fotoreportažo; natančneje v Dalmaciji in na otokih Hvaru in Korčuli, začenši v Dubrovniku.
Leta 1985 je Riboud posnel vrhunsko serijo umetniških fotografij o Rumenih gorah (Huang Shan). Motiv je opisal: na desni borovec, ki se imenuje Cvet na konici sanjskega čopiča, na levi Veliki vrh.
Tokrat se je na potovanje odpravil za dlje časa. Po postanku v Istanbulu je nadaljeval do Ankare, se ustavil v čudežni pokrajini Kapadokiji, nato pa so sledili čari Irana, Afganistana in Indije, kjer je ostal kar vse leto, obiskal Nepal in nadaljeval pot na Kitajsko. Morda v Šanghaju, morda kje drugje se je zgodilo – zaljubil se je v to državo in se tja redno vračal vse do leta 2010. Bil je eden redkih »zahodnjakov«, ki so poskušali razumeti njeno postopno preobrazbo, fotografiral in dokumentiral je družbene spremembe, ki so Kitajsko pripeljale do današnje potrošniške družbe. Posvetil ji je več fotografskih knjig. Sovjetska zveza je bila še ena komunistična država, ki jo je obiskal večkrat, predvsem Moskvo. Prvič leta 1955 in kasneje še v šestdesetih letih. Tudi tukaj je fotografiral dnevni utrip delavskega razreda. Leta 1958 je na Japonskem, v tej povsem drugačni deželi Daljnega vzhoda, s pisateljico Christine Arnothy pripravljal knjigo o japonskih ženskah, osredotočil se je nanje in hkrati naredil drobno fotoštudijo takratne japonske kulture.
Poletni utrip s Korčule. Pot v Jugoslavijo v zgodnjem poletju 1953 je bilo prvo Riboudovo fotografsko potovanje. Utrip življenja je beležil neobremenjen, a hkrati z veliko naklonjenostjo, lucidnostjo in humorjem.
V šestdesetih letih je delal reportaže o dogodkih v Afriki in s fotoaparatom spremljal, kako so se Gana, Nigerija in Gvineja osvobodile kolonialnega jarma; tudi 1. julija 1962 je bil navzoč na praznovanju neodvisnosti Alžirije, ki se je otresla francoskega kolonializma. Vedno je bil tam, kjer so se utrinjali usodni zgodovinski trenutki. Leta 1963 je obiskal Kubo in naredil niz portretov Fidela Castra, medtem ko ga je urednik Le Nouvel Observateurja Jean Daniel intervjuval; istega leta je pripravil prvo samostojno razstavo fotografij v umetnostnem inštitutu v Chicagu. V letih 1968/69 sta Le Mond in Paris Match objavila njegovi reportaži o obeh Vietnamih v kontekstu ameriško-vietnamske vojne; leta 1973 je objavil fotoreportažo o aferi Watergate, leta 1979 o vrnitvi ajatola Homeinija v Iran in o islamski revoluciji, leta 1980/81 pa o družbenih spremembah na Poljskem in o sindikatu Solidarnošč. Pomagal je prijateljici Ani Farovi, praški kustodinji za fotografijo. Bila je med podpisniki Listine 77, dokumenta o kršenju človekovih pravic na Češkoslovaškem. Podpis Listine 77 je pomenil politično anatemo. Pa vendar, Riboud ni rad fotografiral nasilja ali grozot, raje je imel lepe strani življenja.
Prvič je bil v Iranu leta 1955, leta 1979 pa je posnel reportažo o vrnitvi ajatola Homeinija iz eksila in začetkih islamske republike. Fotografija na simboličen način upodablja usodo žena in njihovo pot nazaj v preteklost, brez osnovnih človekovih pravic.
Ko tako listamo po njegovem fotografskem opusu, se pred nami razgrinjajo družbene, kulturne in politične spremembe, ki so se dogajale v desetletjih po drugi svetovni vojni na vseh koncih sveta. Ni bil le čuječi popotnik s fotoaparatom, ampak tudi čuteči človek, ki je fotografiral različne plati življenja. Njegove fotografije temeljijo na popolnosti kadra, ta jih v naših glavah spremeni v zgodbe. Riboud je priznal: »Čakam odločilni trenutek, a ga navadno zamudim ali pa se mu izognem, kajti bolj uživam v trenutkih, ki trajajo ...«
Sanjsko lepe so njegove fotografije Rumenih gora/Huang Shan, ki se dvigajo na jugu kitajske province Anhui in so bile nekoč priljubljen motiv starih kitajskih slikarjev. V objektiv je ujel pokrajino neštetih tudi do 1000 metrov visokih samostojnih granitnih vrhov, poraščenih s slikovitimi borovci. Rumenim goram je posvetil monografijo Capital of Heaven (Prestolnica nebes). Te fotografije so med redkimi, ki so barvne, sicer je delal črno-bele.
Že skoraj kot anekdota zveni zgodba o njegovi fotografiji pleskarja, ki je igrivo, brez posebne zaščite, kot kakšen Buster Keaton barval konstrukcijo Eifflovega stolpa na višini 250 metrov nad Parizom. Riboud je povedal, da se je njemu zvrtelo v glavi vsakič, ko se je pleskar sklonil in pomočil čopič v pločevinko. To črno-belo fotografijo so objavili leta 1953 in še istega leta mu je prinesla povabilo Henrija Cartier-Bressona in Roberta Cape v agencijo Magnum, v družbo največjih fotografov sveta.
Mož, ki pleska Eifflov stolp brez varnostnega pasu več kot 250 metrov nad Parizom. Ta fotografija mu je leta 1953 prinesla povabilo v agencijo Magnum, v družbo najboljših fotografov sveta.
Marc Riboud (1923–2016) je fotoreportaže objavljal v Le nouvel Observateurju, Le Mondu, Paris Matchu, Fortunu, Looku, Courierju International, Lifu, Timu, The Observerju, The Sunday Timesu itd.; izšlo je več kot 60 tematskih knjig njegovih fotografij in fotoreportaž, monografij in katalogov razstav.
Na razstavi v Ljubljani vidimo fotografije, ki jih je posnel na Kitajskem, Japonskem, v Tibetu, Afriki, Indiji, Iranu, Turčiji, na Kubi, v Rusiji, na Češkem in v Jugoslaviji. Dovolj, da okusimo lepoto in pripovednost njegovih fotografij in si zaželimo še več. Z Riboudovo razstavo kustodinja Marija Skočir nadaljuje odlično serijo fotografskih razstav v Galeriji Jakopič.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.