Avtoritarna alternativa

Minuli teden, ob 100. obletnici rojstva južnoafriškega borca za človekove pravice Nelsona Mandele, je imel bivši ameriški predsednik Barack Obama pred večtisočglavo množico v Johannesburgu svoj najpomembnejši govor, odkar je zapustil Belo hišo. Izkoristil ga je za svarilo pred naraščajočim navdušenjem nad močnimi, avtoritarnimi voditelji. »Poglejte okoli sebe,« je dejal, »politike močnih osebnosti so v vzponu, z volitvami pa le ohranjamo pretvezo za demokracijo. Ampak ti, ki imajo moč, poskušajo spodkopati vsako institucijo ali normo, ki daje demokraciji smisel.«

Tako dobro je strnil bistvo tega trenutka v besede, da smo tudi pri nas razumeli, o kakšni grožnji je govoril. Z osamosvojitvijo smo v Sloveniji dobili v roke močna orodja nadzora nad oblastjo. Dobili smo svobodne medije in svobodo besede. Dobili smo svobodo združevanja, neodvisno civilno družbo. Dobili smo pravico do kritike, tudi do javnega izražanja nezadovoljstva. Vse to lahko uporabimo – a tudi zlorabimo. Kdo je pri nas ta, ki poskuša spodkopati vsako institucijo ali normo, ki daje demokraciji smisel? Kateri od politikov sam organizira svoje proteste? Kateri od politikov sam organizira svojo civilno družbo? Kateri od politikov svobodo medijev zlorablja tako, da je ustanovil svoj medijski imperij? Kdo je ta, ki ga zaradi njegovih protidemokratičnih metod zavrača večina drugih političnih strank?

Ni ga treba niti imenovati, vemo, o kom govorimo. Vseeno pa nasprotovanje avtoritarizmu in zagovor demokracije danes nista ne preprosta ne samoumevna. Celo predsednik države Borut Pahor nas, v nasprotju z Obamo, že ves čas prepričuje, naj gremo po drugi poti. Pahor, ki je na začetku junija dejal, da bi lahko prav močni voditelji nadomestili »pomanjkljivosti demokracije«, nas je ta teden še bolj neposredno pozval, naj sprejmemo to pot, pred katero svari Obama, naj ji ne nasprotujemo, češ da je to druga možnost, alternativna rešitev. »Nihče od nas si verjetno ne želi, da bi dobili vlado, ki bi bila samo rezultat nasprotovanja kakšni alternativni rešitvi,« je dejal. Seveda so veliki tudi pritiski na politične stranke, ki so, bolj ko se približuje sredina avgusta in s tem možnost predčasnih volitev, razcepljene pri vprašanju, kako in s kom naprej.

Po tem, ko je NSi že drugič zavrnila pet strank koalicije pod vodstvom Marjana Šarca, so se v skupini ta teden odločili, da bodo pogajanja vendarle nadaljevali z Levico; od nje je zdaj po svoje odvisno, ali bo v Sloveniji zmagala avtoritarna alternativa. Kako neprijetna in težka je bila ta odločitev, priča še zadnji poziv stranki NSi, ki ga je v obliki tvita poslal poslanec Stranke Alenke Bratušek, sicer trgovec z gradbenim materialom Marko Bandelli. »Če podjetniki in obrtniki, ki so največji podporniki NSi, imajo kolikor kaj razsodnosti vase, naj podprejo NSi naj se pogaja naprej s petorčkom. V drugačnem primeru, bodo stečaji,« je poskusil. Res je, obrtniki in podjetniki so v preteklosti v odločilnih trenutkih pogosto raje stavili na avtoritarne politike kot na stranke levice. Najti socialni kompromis med lastniki podjetij in zaposlenimi, med delom in kapitalom je verjetno ena najtežjih stvari. A po drugi strani bi se tudi podjetniki in obrtniki, člani gospodarske zbornice, menedžerji, ki sedaj v svoji kratkovidnosti stavijo na zase najlažjo pot, morali zavedati, da je njihova podjetniška svoboda samo majhen in ne nujno najpomembnejši delček svobod, ki so v paketu prišle leta 1990. In da so močni voditelji, ki bodo naredili red, le fatamorgana.