Kdo se boji nekdanjega Trumpovega stratega Bannona?

Ne Steve Bannon, zlasti desnosredinske stranke, ki prevzemajo politike skrajne desnice, so nevarnost za Evropo

Če Steve Bannon, nekdanji politični strateg ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ne bi obstajal, bi ga mediji morali ustvariti. In dejansko ga tudi so. Mediji v ZDA so ga imenovali za Trumpovega Razputina, edinega odgovornega za Trumpovo zmago na volitvah za 45. predsednika ZDA. Zdaj, ko je prek Atlantika priletel v Evropo, beremo poročila o njegovih »načrtih za ugrabitev skrajne desnice«. Predstava o zlobnem geniju, posebej na skrajni desnici, je vabljiva. Pomaga utelešati zlo. Namesto, da bi sprejeli, da so nacionalistične in populistične ideje normalen del družbe, je njihov uspeh predstavljen kot rezultat zahrbtne spletke, ki si jo je izmislil politični idejni vodja in v kateri karizmatični vodja zapelje naivno ljudstvo, v Guardianu piše Cas Mudde.

To je lahko nevarno vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je napačno in pusti ljudi slabo informirane o tem, kaj je danes res največja grožnja liberalni demokraciji. Drugič pa zato, ker pretirano prikazuje pomembnost skrajne desnice, kar ironično lahko pripelje do dejanskega povečanja njene moči. Steve Bannon ni ne Trumpov Razputin ne politični genij. Če je kaj, je mojster v tem, da zna samega sebe prodati investitorjem in novinarjem kot uspešen podjetnik in politični operativec. Njegova zgodnja podpora Trumpu ni bila poteza genija, ampak sreča, saj je v prejšnjem desetletju podprl skoraj vsako skrajnodesničarsko gibanje ali politika.

Vodja Trumpove kampanje je postal avgusta 2016, mesec dni potem, ko si je Trump zagotovil kandidaturo republikanske stranke za volitve predsednika ZDA. Medtem ko mu je mogoče pripisati zasluge, da je kampanja z njegovim prihodom postala res populistična, je vprašanje, da je imel veliko vpliva na izid volitev.

Banonova zgodnja podpora Trumpu ni bila poteza genija, ampak sreča, saj je v prejšnjem desetletju podprl skoraj vsako skrajnodesničarsko gibanje ali politika.

Ko je postal glavni strateg Bele hiše, je Bannon bil takoj prikazan kot dejanski predsednik, človek, ki je polnil politično praznega Trumpa z radikalno desničarsko politiko. Če pustimo ob strani, da je večina Trumpovih stališč zgolj radikalna različica vodilne politike republikanske stranke, so tudi nerepublikanska stališča, kot je ekonomski nacionalizem, vsaj enako Trumpovska kot Bannonovska.

Zakaj bi bil Bannon po zmernem uspehu v ZDA bolj uspešen v Evropi, sprašuje Cas Mudde. Zakaj bi njegova organizacija Gibanje (Movement), ki ga je ustanovil v Bruslju in v katerem namerava pred majem 2019, ko bodo volitve v evropski parlament, zaposliti 10 ljudi, da bi vplival na njihov izid, pomemben konkurent fundaciji za odprto družbo Georga Sorosa, ki ima 18 milijard dolarjev donacij? Zakaj bi bledolični Američan dosegel, kar izurjenim politikom in dobro organiziranim strankam desetletja ni uspelo doseči, to je poenotiti evropsko radikalno desnico? Očitno ne more. Njegove trditve, da to zmore, so enako smešne kot objave medijev o teh njegovih načrtih.

Čeprav je ideološko blizu strankam, kot sta francoski Nacionalni zbor (nekdanja Nacionalna fronta Marine Le Pen) in italijanska Severna liga, pa skrajnodesničarskim politikom, kot je predsednik madžarske vlade Viktor Orban, je Bannon, ko govorimo o njegovih pogledih, tipičen Američan. Njegovo stališče, da je kapitalizem orodje judovsko-krščanskih vrednot, recimo ni sprejemljivo z intervencionističnimi pogledi danske ljudske stranke ali Nacionalnega zbora. Da ne omenjamo ameriškega pogleda na zunanjo politiko, ki bo povzročil alarm pri protiameriški desnici v južni Evropi.

Ni presenečenje, da se je večina teh strank mlačno odzvala na Bannonovo napoved oziroma so njegovo ponudbo zavrnile. Samo politiki iz marginalnih strank, kot sta belgijska ljudska stranka in španska stranka Vox, so res pripravljeni na sodelovanje z njim.

Ni presenečenje, da se je večina teh strank mlačno odzvala na Bannonovo napoved oziroma so njegovo ponudbo zavrnile. Samo politiki iz marginalnih strank, kot sta belgijska ljudska stranka in španska stranka Vox, so res pripravljeni na sodelovanje z njim. Nekdanji britanski zunanji minister Boris Johnson ne potrebuje ne Trumpove podpore ne Bannonove pomoči, da bi postal predsednik britanske vlade. Bannon se dejansko druži z uspešnimi evropskimi voditelji na radikalni desnici v upanju, da bi politično pridobil na pomenu.

Članki, v katerih mediji predstavljajo njegove velike načrte, krepijo predvidevanja, da bodo volitve v evropski parlament maja prihodnje leto spet boj med statusom quo in evroskeptiki. To pomeni, da bo radikalna desnica še naprej določala politično razpravo in njihove ideje bodo prevladovale v predvolilni kampanji. Tradicionalne stranke, zlasti na desni sredini, se vedno bolj pomikajo na desno, saj od radikalnih desničarjev prevzemajo tudi politike. Dober primer tega premika je predlog novega programa Evropske ljudske stranke (EPP).

Toda kljub nekaj (začasnih) uspehov, kot je zmaga ljudske stranke Sebastiana Kurza v Avstriji, sredinske stranke s prevzemom skrajnih idej ne oslabijo skrajnih strank. Kot lahko vidimo od Nizozemske do Švedske, kjer so skrajne desničarske stranke zabeležile pomemben uspeh, jih to, da desna sredina prevzema njihove ideje, krepi. Če nasprotovanje evropski integraciji in (muslimanskim) priseljencem prevladuje v predvolilni kampanji, bodo volivci raje izbrali original kot kopijo. To je po besedah Casa Muddeja nevarnost, ne pa oseba, ki želi biti Razputin in išče novega carja.