Laren Polič Zdravič, skladatelj

Zgodilo se je že, da mu je režiser naročil, naj skozi glasbo interpretira deževen in vetroven dan na severnem tečaju. Še trši oreh je bila verjetno želja, naj posname komad, ki ga »med vožnjo z avtomobilom poslušata Marx in Hamlet«. Ja, v svoji karieri skladatelja glasbe za gledališče in film je ustregel že marsikateri nenavadni kaprici režiserjev. Včasih se mora tega lotiti povsem obrtniško, tako kot to terjajo režiserji oziroma posamezni prizori predstav, ki oživijo (tudi) skozi njegovo glasbo. Še večkrat pa ima pri pisanju glasbe proste roke in takrat se prepušča domišljiji. Te mu res ne manjka, saj je kot skladatelj samo letos sodeloval že pri šestih predstavah.

Ker je nečak priznanega igralca Radka Poliča, marsikdo pomisli, da so mu bila vrata v svet gledališča odprta na stežaj. Pa se moti. »Ko sem se še odločal, kaj bi v življenju rad počel, me je prav stric prepričaval, naj si raje izberem bolj zanesljiv in lažji poklic, češ da teater od človeka zahteva preveč odpovedovanja,« se spominja 32-letni Ljubljančan. Nasvet je vzel zares in se odločil za študij komunikologije, toda ves čas ga je vleklo v glasbo. Tukaj je pomembno vlogo odigral njegov stric po mamini strani Andrej Zdravič, priznan filmski ustvarjalec, ki je svoje filme sam opremljal tudi z zvokom oziroma glasbo. »V začetku sedemdesetih je delal na Radiu Študent, zato smo imeli doma vedno ogromno njegovih mikstejpov z afriško in dubovsko glasbo,« se spomni, kaj je poslušal kot otrok. Prek starejšega brata, pesnika Andraža Poliča, je spoznaval tudi klasični rock Led Zeppelinov, Franka Zappe in Jimija Hendrixa, v osnovni in pozneje srednji šoli so ga očarali takrat popularni bendi Guns N’ Roses, Metallica in Prodigy. Na nižji glasbeni šoli se je učil kitare in sintov, znanje dopolnjeval pri legendarnem kitaristu Pavlu Kavcu in nato še pri skladatelju Dragu Ivanuši, ki ga je začel spodbujati tudi k pisanju avtorske glasbe.

Ko je na prelomu tisočletja začel obiskovati partije z drum&bassom, electrohousom in nudiscom, se je preiskusil v elektronski produkciji. Nastal je projekt mcLaren, s katerim je v elektropop združil plesno glasbo in metalsko distorzijo, ta pa je kmalu zrasel v ambicioznejši bend. Da je lahko izvajal glasbo v živo, je sestavil bend s kitaristom, basistom, bobnarjem in dvema pevkama; med letoma 2005 in 2009 so oddelali kakšnih 60 koncertov. Vmes se je po naključju znašel v vlogi asistenta režije, potem pa so ga prijatelji začeli novačiti k pisanju glasbe za svoje študentske kratke filme in predstave. »Sprva je bilo ustvarjanje glasbe le hobi. Premik se mi je zgodil šele pozneje, ko sem med potepanjem po novozelandski divjini sklenil, da je glasba tisto, kar si zares želim početi v življenju,« pomisli na zdaj že oddaljeno noč ob z zvezdami obsijanim jezerom »tam spodaj«.

Najprej si je tehnično znanje pridobil na ljubljanskem inštitutu SAE, nato pa v letih 2015 in 2016 na univerzi v Edinburgu oddelal podiplomski študij, smer »kompozicija za platno«: »Na študij me je tik pred odhodom dobro pripravil Milko Lazar (naš cenjeni skladatelj in multiinštrumentalist), ki mi je svetoval, naj začnem prepisovati klasično glasbo. Tehnike in logiko filmske oziroma glasbe za gledališče pa mi je približal tudi filmski skladatelj Mitja Smrekar.« Na Škotskem je obudil in obogatil svoj odnos s klasično glasbo, v svoja dela je začel vključevati več godalnih aranžmajev. Tudi v veliko veselje strica Andreja Zdraviča, ki za njegove pop avanture menda ni imel posluha. »Njegove nasvete, da naj začnem ustvarjati resnejšo glasbo, sem takrat jemal z rezervo, ampak danes vem, da je imel prav,« se spomni z nasmeškom.

No, občutek za delanje pop glasbe mu prav pride tudi danes. Dvakrat, trikrat na leto mora za kakšno predstavo namreč napisati pop (ali pa turbofolk) komad, v sodelovanju z inštrumentalisti in še večkrat z igralci. V kakšni predstavi s kitaro, klaviaturami in samplerjem kot igralec/ glasbenik nastopi tudi sam. Toda najbolj uživa v ustvarjanju cinematične glasbe, ki jo je poimenoval »contemporary instrumental sceneries«, sodobne instrumentalne krajine.

Ustvarja tudi glasbo za film. Ob kratkih študentskih in animiranih filmih sta skupaj z Andijem Koglotom napisala soundtrack za celovečerec Blaža Završnika Pot v raj (2014). Ampak (za zdaj) s srcem ostaja zvest predvsem gledališču, saj ima rad interakcijo z igralci, nanje se med nastajanjem predstav lahko odziva spontano, v realnem času. Prav letos je z glasbo opremil že svojo jubilejno, trideseto predstavo, kriminalno nadaljevanko Praznina spomina po tekstu Barbare Zemljič in v režiji Nine Šorak. V Mestnem gledališču ljubljanskem sta še vedno na sporedu tudi predstavi Dantonova Smrt in Vranja vrata, obe v režiji Aleksandra Popovskega, z njegovo glasbo. Sam pa se že pripravlja na naslednji velik projekt, muzikal Addamsovi.