Vesela kultura

Še vedno je poletje in še vedno smo brez vlade, pa tudi televizija ostaja letnemu času primerno suha. Osvežili smo se lahko le s Poletno sceno, nekakšnim poletnim nadomestkom kulturnih oddaj na TV Slovenija, kjer je vse malo mešano, malo veselo in predvsem zelo demokratično. To pomeni: odmerjenega je približno isto časa, pa če si režiser Ruben Östlund, ki je lani za film Kvadrat v Cannesu prejel zlato palmo, nato pa še nominacijo za oskarja, ali pa nova kavarna v Ormožu, kjer si upokojenci sami lahko spečejo pecivo. Uredništvo Poletne scene ne zna ali pa noče ločevati med bolj pomembnimi (zanimivimi, profesionalnimi) in manj pomembnimi dogodki in ljudmi, zato je vse skupaj kakofonija enakosti, pri čemer je razumevanje dejanske pomembnosti nekega dogodka odvisno le od izobrazbe gledalcev in kakovosti novinarja, ki svoje delo opravlja. Pri intervjuju z Östlundom smo se počutili intelektualno opeharjene ob puhlosti vprašanj, sploh pa nam je bilo žal, da mu niso posvetili celega, daljšega prispevka. Z drugimi besedami: pogrešali smo Osmi dan, morda edino oddajo na nacionalki, ki si prizadeva prebiti domačijskost in v slovenski kulturni prostor prinesti svetovljansko dimenzijo.

Poletna scena ni le na terenu, ampak ima svojega gosta ali gostjo tudi v studiu. V preteklem tednu je bila ena od njih Manca Košir, ki nam je priporočala erotično poezijo Vinka Möderndorferja in povedala, kako se vsak dan pogovarja z (že davno pokojnim) Marjanom Rožancem. Z Bernardo Žarn sta se v studiu lepo ujeli. Bernarda Žarn svoje prispevke rada začini s citati iz knjig, ki jih prebira, in ne glede na to, da se pri knjižnem izboru morda razhajamo, je načitana ženska, pri kateri se ne moremo znebiti občutka, da pred kamero deluje mnogo bolj basic, kot je v resnici. Morda gre za njeno odločitev, morda pa je na njej sledi pustila dolgoletna šola razvedrilnega programa TV Slovenija, a nenehno koketiranje s kamero dela škodo temu, kar dejansko ima povedati. Na sogovornike se dobro pripravi, zna zastaviti vprašanja, ob katerih ne zavijemo z očmi, a to ob vsej koketnosti in zasipavanju z nasmeški težko opazimo. Pa sploh ne želimo reči, da bi morala biti ostrejša, bolj zadrgnjena ali mrka, še zdaleč tudi ne mislimo, da prijazne spogledljivke ne morejo biti pametne; bi pa bili veseli, če bi bile dovolj samozavestne, da bi verjele, da jih bodo ljudje cenili tudi, ko se ne bodo smehljale. Sploh ko pride do bizarnih situacij, denimo v pogovoru s Petrom Bratušo, ki je povedal, da se loteva filma o umiranju, Bernarda Žarn pa je začebljala: »Zares, vse nas to čaka,« in se nato zasmejala in prikupno pomežiknila v kamero.

Poletna scena nam je postregla tudi z vodjo festivala, ki se hvali s tem, da nihče od nastopajočih ni plačan (umetnik naj strada!), in vodjo festivala, ki je imel na vseh posnetkih v roki alkohol (umetniki so pijanci); je torej mešanica klišejev, lokalnih novic, zabavnega programa in kakšnega res dobrega gosta, ki sploh ne ve, kje bo pristal.