Hedonizem v Tivoliju

Pestro ponudbo poletnih dogodkov v Ljubljani so letos obogatile tudi sodobnoumetniške prireditve na koncu Jakopičevega sprehajališča v največjem mestnem parku Tivoli. Mednarodni grafični likovni center (MGLC) je v sodelovanju z različnimi koproducenti v Gradu Tivoli in Švicariji v okviru Poletja v Tivoliju pripravil serijo razstav, performansov, filmskih projekcij in koncertov. Julijske četrtke sodobne, elektronske in hibridne glasbe, ki so jih pripravili v sodelovanju z Radiem Študent, so z avtorsko glasbo popestrili elektronska producenta Luka Prinčič in Christian Kroupa, sintpoperji Futurski in kot zadnji še žanrsko neobremenjeni trojec Kukushai. Slednjemu je bila dvorana Švicarije, kjer je zaigral sredi obiskovalcev, pisana tako rekoč na kožo.

Zasedba je nase prvič opozorila ob izidu prve male plošče pred štirimi leti. Pianist Rok Zalokar in vokalistka Eva Poženel sta med študijem jazza v Rotterdamu takrat sklenila sestaviti bend, ki bi se osvobodil akademskih spon. To, kar sta se naučila na tamkajšnji priznani univerzi Codarts (in s preigravanjem v različnih zasedbah), sta namestila v izraz, privlačen tudi za nejazzovske poznavalce. Najprej skupaj s sošolcem, bolgarskim bobnarjem Martinom Hafizijem, ki ga je pred ustvarjanjem lanskega dolgometražnega prvenca Fruitile zamenjala južnokorejska bobnarka Sun-Mi Hong. Ker pa sta se po končanem študiju na Nizozemskem vrnila v Slovenijo, je bilo že zaradi logistike skoraj logično, da si novega bobnarja najdeta med domačimi glasbeniki. Pridružil se jima je en naših najdejavnejših bobnarjev/tolkalcev Bojan Krhlanko in v tej postavi smo trojec prejšnji četrtek slišali tudi v Švicariji.

Spet se je potrdilo, da žanrska izmuzljivost zasedbe ni le promocijski trik. Na račun študijskih izkušenj vseh treh članov in samega inštrumentarija v njihovem skupnem izrazu sicer resda izstopa jazzovska senzibilnost. Je pa ta bolj kot za jazzovske konservativce privlačna za poslušalce, neobremenjene z akademskimi pravili in preverjenimi obrazci. Ja, trojec se izmika ( jazzovskim) pravilom, kar pa ne pomeni, da je to njegova prioriteta. Zdi se, da gre prej preprosto za posledico njegove skupne izrazne vizije oziroma izpovedi posameznih skladb.

To močno narekujejo zasedbini izbrani inštrumenti, ki skupno zvočno podobo oblikujejo zelo demokratično. Včasih pobudo s strastnim in igrivim (pop-jazzovskim) prepevanjem prevzame Poženelova, drugič s svojimi minimalističnimi klavirskimi prebiranji Zalokar ali pa z razgibano ritmiko Krhlanko. Toda na koncu je vendarle vse podrejeno samim skladbam, ki v živi izvedbi, z improvizacijo, lahko sproti, spontano oživijo tudi v nepričakovnih in presenetljivih oblikah.

Ker smo Kukushaijevo muziciranje na sredini prizorišča lahko opazovali iz vseh kotov, je izkušnja koncerta pustila le še lepši vtis. Kamenček v mozaik užitkarskega glasbenega večera pa je navsezadnje dodala tudi tako rekoč idilična lokacija ob vznožju Rožnika.