Podobe sveta v 25.403 slikah

Trst se je bleščal v popoldanskem soncu, veter, ki je pihal z morja, je ustvarjal valove in ohlajal pregreta telesa čakajočih pred nekdanjo ribarnico na obrežju, ki so jo pred leti spremenili v razstavišče Salone degli Incanti. Vrata so se odprla ob petih popoldne, saj Imago Mundi, del Benettonove zbirke malih umetnin iz 40 držav, ponujajo občinstvu na ogled po poletnem urniku – do 23. ure.

Ob vstopu na razstavo Join the Dots – Unire le distanze (Poveži točke – združuj razdalje) se pred nami razgrnejo lični zložljivi panojčki, ki, položeni v lesene potovalne kovčke, lahko potujejo na katerikoli konec planeta. Vsaka država ima svojo »špansko steno«, kjer so razvrščena dela, velika 10 x 12 centimetrov. Nanizana so drugo ob drugem, saj je na vsaki »španski steni« razstavljenih od 140 do 240 umetnin, odvisno od države. No, nekateri niso bili »disciplinirani« in so izstopili iz predpisanih dveh dimenzij ter posegli še v tretjo; med igrivejšimi so bili Portugalci, Španci in Francozi. A predpisane mere so bile pomembne, na njih je bil zasnovan koncept te posebne likovne zbirke, ki skupno sicer šteje 25.403 umetniška dela iz 170 držav in regij, Benetton jih je pridobil z vseh celin in v Trstu je razstavljen le delček.

Seveda je govor o Lucianu Benettonu, industrialcu iz Ponzana v italijanski Benečiji, ki je posel začel v osemdesetih letih in je v devetdesetih svetovni tekstilni trg osvojil z blagovno znamko United Colors of Benetton ter s kontroverznim fotografom Olivierom Toscanijem in madžarsko-ameriškim oblikovalcem Tiborjem Kalmanom ustanovil še kontroverznejšo revijo Colors, ki je v svet oglaševanja in poslovnih zvijač prinesla nov, takrat zares povsem drugačen način razmišljanja. Za izhodišče so vzeli enakovrednost in enakopravnost ras, spolov in ver ter z izzivalnimi oglaševalskimi akcijami učinkovito preizkušali meje družbene strpnosti. Po svoje perverzna pa je bila izbira imena blagovne znamke, saj je ime z očitno asociacijo na Združene narode poskušalo »kapitalizirati« vrednote te mednarodne organizacije.

Luciana Benettona sta svet umetnosti in zapeljevanje pogleda vselej zanimala, tudi v kolekcijah oblačil, ne le v oglaševanju. Tako se zdi, da je z zamislijo ustvariti enkratno umetniško zbirko naredil korak vstran od oglasov. A le na videz. Kajti z javnimi predstavitvami zbirke opozarja nase in na svoje izdelke drugače, bolj prefinjeno. Z njo je dosegel še širše občinstvo kot z blagovno znamko oblačil in revijo Colors. Denar, vložen v Imago Mundi, se mu bo še kako obrestoval.

Prav zato nas je presenetilo, da umetniki/avtorji, ki so v zbirko prispevali svoja dela, zanje niso dobili niti centa. V razstavni brošurici je zapisano, da so »vsi vpleteni sodelovali prostovoljno in brez dobička« (»all involved on a voluntary and non-profit basis«). Vprašanje je sicer, kako bi umetniki in umetnice sploh lahko imeli dobiček, četudi bi jim Benetton za umetnino, veliko 10 x 12 centimetrov, plačal več kot le simbolično ceno. Pa vendar, vsi drugi udeleženci v delovni verigi so dobili plačilo, le umetniki in umetnice, ki so v svoja dela sami vložili barve ali druge materiale, pa tudi čas, znanje, idejo, veščino, talent ... in zaradi katerih je ta projekt sploh lahko nastal, so dela »prostovoljno«, brez honorarja, podarili človeku, ki je v preteklih 30 letih ustvaril kar precejšen dobiček s tekstilnimi izdelki, prodanimi po vsem svetu. Da je Benetton uspešen podjetnik, ni dvoma. Ali je tudi podpornik umetnosti, kot pravi zase, pa je, kot kaže, stvar razprave.

Vizualni umetnik Oliver Pilić, uvrščen v Benettonovo zbirko, se čudi, da jih Benettonova fundacija in slovenski selektor ne obveščata, kam vse razstava potuje: »Res, najbolj me moti, da se ne potrudijo, da bi nam sporočili, kje je razstava. Nisem dobil informacije niti o sedanji razstavi v Trstu niti o prejšnjih dveh (Mediterranean Routes v Palermu in Face to Face v Sarajevu). In res je, za sama dela nismo dobili niti simboličnega plačila. A kljub temu podpiram zamisel in ambicioznost projekta.«

Med 140 sodobnimi slovenskimi umetniki vseh generacij, ki so sodelovali pri projektu, je tudi slikarka, grafičarka in predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana Mojca Zlokarnik. Povabila je bila sprva vesela: »V Sloveniji je res velika koncentracija dobrih umetnikov, a nihče nas ne mreži, nimamo takih pobud. Umetniki živimo od petih drugih služb, svoja dela pa dajemo brezplačno. Tako od našega dela živijo drugi. Recimo javni zavodi, galerije, ki dobijo za svoje delovanje državni denar. Tudi Benetton si z našimi deli ustvarja simbolni kapital.«

Arjan Pregl, družbeno kritični umetnik, se strinja, da projekt Imago Mundi prinaša (simbolni) kapital lastniku podjetja/zbirke. Sam se je za sodelovanje odločil, ko je dobil konkretno zamisel: »Vabilo je prišlo zelo kmalu po tem, ko se je zgodila velika nesreča v Bangladešu. Stavba, kjer so podplačane tekstilne delavke šivale za Benetton, GAP, ZARO ipd., se je zrušila nanje.« Pregl je pri svojem delu uporabil Benettonov način dela in razmišljanja, ali bolje – parafraziral je Toscanijev princip vizualnega šoka, ki ga je ta uporabljal v reviji Colors. »Podoba dejanske nesreče je bila nenavadno fotogenična,« pravi Pregl, »uporabil sem jo tudi zato, da pokažem, od kod prihajajo te ’barve Benettona’ in kakšno ceno nekateri plačujejo za to. Gre za izjemno slabo plačano delo v nečloveških razmerah in v tem primeru celo za smrt. To je bila moja motivacija. Hkrati me je zanimalo, ali bo predloženo delo sprejeto. In kot se za pravi kapitalistični stroj spodobi, so kritiko vključili v projekt.« Pripomni, da je njegova podoba naletela na kar nekaj odobravanja (dejansko neodobravanja) med gledalci. In res, tudi ob našem obisku razstave so se obiskovalci ustavljali pred njegovim delom in ga komentirali.

Ogled tržaške razstave zahteva drugačen način gledanja in dojemanja razstavnih predmetov kot na drugih razstavah. Ta mala platenca in objekti kličejo po meta pogledu in po sintezi, ki drobna dela spremeni v slikovne pike, iz katerih se sestavi velika slika posamezne države. In ja, končni pečat so nacionalnim izborom vendarle dali posamezni kuratorji. Med pretresljivimi in močno izpovednimi deli, ki niso zgolj pripovedna, so dela Alžircev, Palestincev, Sircev, Egipčanov. V kalejdoskopu 40 držav je na tržaški razstavi predstavljenih 6354 del iz evropskih, severnoafriških in bližnjevzhodnih držav, hkrati vidimo vso raznolikost sodobnih likovnih izrazov od tradicionalnih do minimalizma in malih konceptualnih projektov.

Prvič je Benetton projekt svetovni javnosti predstavil leta 2013 na Beneškem bienalu. Takrat so razgrnili zbirke iz ZDA, Japonske, Indije, Južne Koreje in Avstralije ter projekt predstavili kot multikulturen, demokratičen in globalen ter kot pobudo, ki išče nove meje umetnosti, širi obzorja in omogoča sobivanje različnosti. Pri Benettonu pravijo, da s tem projektom umetnikom omogočajo vidnost. Zbiranje umetnin imenujejo z modnim izrazom mapiranje, tako je vsaka država dobila tudi svoj katalog, slovenski je naslovljen Voices of Transition/Glasovi tranzicije.

Imago mundi je zanimiv in kakovosten projekt, a žal ga kazi velika packa. To, da umetniki za svoje delo niso dobili plačila oziroma naj bi bili poplačani že zgolj s častjo, ker so uvrščeni v zbirko in s tem »globalno vidni«, je le še dodaten žebelj v krsto prekarnih delavcev. Ali kot komentira Pilić: »Benetton s tem malim formatom, ki naj bi poudarjal neprofitnost mojega dela, kot temu sam pravi, po svoje upravičuje neplačilo umetnikom. In če parafraziram naslov slovenske zbirke – Glasovi tranzicije – sem postal del zbirke umetnikov, katerih glas se ne sliši!«

Razstava:
 Join the Dots – Unire le distanze
Kaj: umetniška dela iz Benettonove umetniške zbirke Imago Mundi
Kje: Salone degli Incanti, Trst, Italija
Kdaj: do 2. septembra 2018