Koncerni prikažejo samo 17 odstotkov dobička, ki ga dejansko ustvarijo

Koncerni Apple, Amazon, Google in Nike so v letu 2015 v davčnih oazah prikazali za 620 milijard dolarjev dobičkov, kar je 40 odstotkov vsega svetovnega dobička

Ko državam v proračunu zmanjka denarja, to takoj občutijo upokojenci, revni in javni uslužbenci v obliki zamrznitve ali znižanja pokojnin, socialnih podpor in plač. Nekatere vlade varčujejo še pri naložbah, dvignejo davke in prispevke, zlasti davek na dodano vrednost. To je bil glavni odziv vlad, tudi v Sloveniji, na finančno in gospodarsko krizo, ki je izbruhnila leta 2008.

Ko govorimo o pošteni obdavčitvi bogatih in izsušitvi davčnih oaz, je politika manj odločna, saj mednarodni koncerni še vedno lahko legalno dobičke prikazujejo tam, kjer plačajo najmanj davkov. Koncerni Apple, Amazon, Google in Nike so v letu 2015 v davčnih oazah prikazali za 620 milijard dolarjev dobičkov, kar je 40 odstotkov vsega svetovnega dobička, poroča Berliner Zeitung.

Največ so s to preusmeritvijo izgubile članice EU. Največ koristi od tega pa imajo koncerni iz ZDA. Gabriel Zucman z elitne univerze Berkeley v Kaliforniji, Thomas Tørsløv in Ludvig Wier s Copenhagen Business School in danskega ministrstva za finance, ki so objavili študijo z analizo obdavčitve koncernov, med davčne oaze niso uvrstili le držav, kot sta Panama in Bermudi, ampak tudi evropske države, ki mednarodnim koncernom omogočajo ugodnejšo davčno obravnavo. To so Nizozemska, Švica ali Irska. Kajti prav s pomočjo teh držav mednarodni koncerni lahko presežke, ki jih ustvarijo v EU, prenašajo v regije, kjer plačajo najmanj davka.

Avtorji študije ocenjujejo, da mednarodni koncerni med katerimi so Google, Nike in Facebook v svojih bilancah prikažejo samo 17 odstotkov dobička, ki ga dejansko ustvarijo. Ker so davčne oaze morale na pritisk industrijskih podjetij objaviti več podatkov, je mogoče ugotoviti, koliko dobička so tam prikazala podjetja v tuji lasti. Zucman, Tørsløv in Wier so po poročanju Handelsblatta te podatke uporabili za primerjavo razmerja med dobički ter kapitalom in zaposlenimi v drugih državah. Tako so samo dobičke, ki so presegli običajno mejo, klasificirali kot prenos drugam iz davčnih razlogov.

Ker so davčne oaze morale na pritisk industrijskih podjetij objaviti več podatkov, je mogoče ugotoviti, koliko dobička so tam prikazala podjetja v tuji lasti.

Tako so ugotovili, da so v državah z normalno obdavčitvijo tuja podjetja manj dobičkonosna kot domača. V davčnih oazah, kot sta Irska in Bermudi, pa so tuja podjetja bolj dobičkonosna kot domača. V davčnih oazah dobiček domačih podjetij predstavlja 30 do 40 odstotkov izdatkov za plače, pri tujih podjetjih je nekaj krat višji. Na Irskem so recimo prikazani dobički tujih podjetij osem krat višji od njihovih izdatkov za plače.

Avtorji študije ocenjujejo, da mednarodni koncerni 40 odstotkov svojih dobičkov umetno prenesejo v davčne oaze. To potrjujejo podatki nekaterih ameriških koncernov. Apple je recimo leta 2016 na majhnem karibskem otoku Bermuda, kjer nima tako rekoč nič fizičnega kapitala in ima le malo zaposlenih, prikazal 19 milijard evrov dobička. Toda tam davčna stopnja znaša 0 odstotkov. Enako počnejo tudi za Facebook, Google in Nike.

V proračune držav EU mednarodni koncerni s tem, ko dobičke prikazujejo v davčnih oazah, plačajo za petino manj davka na prihodke. K temu je treba prišteti še zmanjšanje davčnih prihodkov, ker države, da bi zmanjšale beg v davčne oaze, znižujejo stopnje davka na prihodke podjetij. Avtorji študije imajo tudi razlago, zakaj davčni organi dopuščajo, da se koncerni izogibajo plačilu davka. To pojasnjujejo s tem, da je veliko lažje ukrepati proti prenosu dobičkov prek nemško-francoske meje kot iz Berlina ali Pariza na Bermude.

Poskusi, da bi od koncernov zahtevali več informacij, so obsojeni na neuspeh. Četudi bi morali posredovati več informacij, svojih praks ne bodo spremenili. Avtorji študije vidijo rešitev v vzpostavitvi davčnega sistema, po katerem bi dobičke obdavčili tam, kjer podjetje ustvarja prihodke. Ta sistem lahko države uvedejo same, ni treba čakati na dogovor z drugimi.

V proračune držav EU mednarodni koncerni s tem, ko dobičke prikazujejo v davčnih oazah, plačajo za petino manj davka na prihodke.

Obdavčitev dobičkov koncernov sodi med največje probleme v boju za bolj pravično obdavčitev porabnikov, zaposlenih in podjetij. Na svetovni ravni je stopnja davka od prihodkov pravnih oseb, ker jo države množično znižujejo, med letoma 1985 in 2018 padla s slabih 50 odstotkov na 24 odstotkov. Na podlagi podatkov organizacije Tax Justice Network ne gre pozabiti, da se plačilu davkov prek davčnih oaz izogibajo tudi premožni posamezniki.

Dr. Lawrence Wittner, zaslužni profesor zgodovine na univerzi Albany, na portalu Counterpunch piše, da so progresivne davčne stopnje bile uvedene pred stoletji z razlogom, da je najbolj treba obdavčiti tiste ljudi, ki davke lahko plačajo.

Brata Charles in David Koch, ki imata največ koristi od lanskega znižanja davkov v ZDA, imata v lasti neto premoženje v višini 120 milijard dolarjev. Če ne bi imela nič več prihodka in bi na dan porabila 1 milijon dolarjev, jima več kot 164 let ne bi zmanjkalo denarja. Istočasno skoraj polovica gospodinjstev v ZDA nima dovolj prihodkov, da bi si lahko privoščili osnovno hrano, stanovanje in zdravstveno zavarovanje. Zakaj bi te ljudi visoko obdavčili, da bi morali plačevati za javne storitve, ki jih bogati zmorejo zlahka plačati, sprašuje profesor Wittner.

Brata Charles in David Koch, ki imata največ koristi od lanskega znižanja davkov v ZDA, imata v lasti neto premoženje v višini 120 milijard dolarjev. Če ne bi imela nič več prihodka in bi na dan porabila 1 milijon dolarjev, jima več kot 164 let ne bi zmanjkalo denarja.

Drugi razlog za dvig davkov za bogate je po njegovih besedah ta, da koristi gospodarstvu. Z davki, ki jih plačujejo bogati, država financira javne naložbe, s tem pa povečuje produktivnost in ustvarja več in boljša delovna mesta, kažejo izkušnje iz časa po drugi svetovni vojni, ko je bila obdavčitev bogatih visoka. Hitro rast so ZDA imele tudi v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so dvignili davke za bogate vlagatelje. Potem, ko je predsednik George Bush močno znižal davke za bogate, se je rast gospodarstva upočasnila in sledila je recesija.

Podobne izkušnje imajo tudi zvezne države. Kansas je leta 2012 znižal svoje davčne stopnje, Kalifornija pa je davčne stopnje za bogate dvignila. Pet let kasneje je gospodarstvo v Kansasu v velikih težavah, Kalifornija pa ima največjo gospodarsko rast med vsemi zveznimi državami.