Vse nežne besede sveta

Ko smo bili mulci, je vsaka družinska zbirka plošč vsebovala vsaj enega Oliverja

»Zagrli me tilon, pokri’ me blizinon, pusti neka mrakom lete misli naše.«
– Vridilo je, Oliver Dragojević

Murvica, vasica nekaj kilometrov naprej od Bola, na južni obali Brača, je bila nekoč (ko je do nje še vodila do mestnih, od asfalta razvajenih, avtomobilov neprijazna, rdečkasta makadamska cesta) naše malo zatočišče pred turistično gnečo, urejenimi, plačljivimi parkirišči, predvidljivimi beach bari in kafiči, trgovinicami s spominki, skratka pred sedanjostjo, z vso turistično potrošniško navlako, ki ji tako lepo pritiče. Nekaj kamnitih otoških hišic, vrezanih v strmo pobočje nad makadamsko cesto, daleč spodaj pod njimi, dosegljiva zgolj peš, po strmi stezici, pa sanjska prodnata plaža, s pogledom na Hvar in desno od njega na odpirajoče se obzorje Jadrana, v katerega se je, na koncu vsakega našega dnevnega izleta, vidno izčrpano od celodnevnega žarenja, potapljalo poletno sonce, medtem ko smo se mi, žejni in lačni, odpravljali domov. Prav na kraju, kjer smo se, po prvih nekaj korakih vzpona, vedno obrnili nazaj za še en razgled kot s slike Egona Schieleja, trideset let pozneje sedimo v prijetni gostilnici, pijemo ohlajeno pijačo in govorimo.

O Oliverju.

Za sosednjo mizo namreč sedi manjša družba malo opitih, lokalnih starejših moških, s pogledi, prilepljenimi na veliko televizijo nad šankom, ki vsake toliko poskušajo zapeti refren kakšne od Oliverjevih pesmi. Daleč so ti poskusi od ubranega klapskega petja, a so nekako iskreno otožni. Na televiziji se vrtijo posnetki s spontanih zbiranj Oliverju v slovo. Erik, bratranec z Reke, glasbenik, kitarist, ki še danes kupuje vinilke, se spominja, kako je, ko smo bili mulci, vsaka družinska zbirka plošč vsebovala vsaj enega Oliverja. V mislih mu pritrjujem. Spomnim se dvojnega LP-ja Jubavi, Jubavi (na ovitku Oliver v mornarski majici, naslonjen na neki, predvidevam splitski, od časa in soli pogrizen betonski zid), prve plošče, ki jo je stari kupil potem, ko je nabavil Benytonov glasbeni center. Prva plošča v domači zbirki po tem, ko sem mu bojda, kot razvajen dveletnik, uničil celo kolekcijo singlic, Beatlesov, Stonesov, in seveda Oliverjevo Malinkonijo, prvi pop hit (letnik 1977), ki sem ga kot otrok prepeval po stanovanju.

Pri Eriku doma so imeli album Poeta iz leta 1978. Natančno nam opiše ovitek (Oliver za klavirjem, v beli obleki, na modrem ozadju) in našteje nekaj pesmi s plošče, začne z Molitvijo za Magdaleno, katere uvodni verz sve nježne riječi svijeta morda še najbolje zaobjame vse tisto, kar nam je Oliver v teh štiridesetih in nekaj letih, karieri dolžine naših dosedanjih življenj, želel dati. Nežne besede, predvsem o ljubezni. Ljubezni do ženske. Ljubezni do očeta. Ljubezni do ljudi. In ljubezni do morja. Na tej plošči, ki jo je avtorsko podpisal Zdenko Runjić, je tudi skladba Oprosti mi pape, ki smo jo, potem ko je Erik zaplenil kitaro kitaristu iz poročnega benda, prepevali na najini poroki z Majo, ko mi je uspelo, glasno in v mikrofon, zaradi česar me sorodniki občasno še danes zajebavajo, freudovsko zafušati besedilo in namesto finala gledan tvoju sliku, gledajući sebe zapeti gledan svoju sliku, gledajući sebe. Očitno nisem nikoli najbolj natančno poslušal in bral verzov, čeprav sem to isto pesem pred tem »nastopom« slišal in prepeval neštetokrat.

Verjetno prvič na poroki najinega barbe, moral sem biti star okoli devet let, ko jo je igral najin starejši bratranec Alek iz Supetra, ki je bil sicer fan Pink Floydov, midva z Erikom pa sva čas njegovega nastopa izkoristila, da sva se do konca preobjedla jagnjetine, ki je še ostala po pladnjih na povezanih mizah menze Klesarske šole v Pučišćih.

Pučišća so industrijsko otoško mestece, mestne plaže so betonske, konec osemdesetih pa smo kot najstniki na njih sedeli in poležavali mnogo bolj ponoči kot podnevi. Erik je kitaro igral že dovolj dobro, da je lahko bolj ali manj ugodil katerikoli naši glasbeni želji, mi pa smo, ob njegovi akustični spremljavi, peli vse po vrsti od Azre, Psihomoda, Pušenja, Čorbe, takrat popularnih rokerjev, med katere pa se je, vsak večer vsaj enkrat, vrinil Oliver z Galebom, kontemplativno hvalnico samoti, morju, pogumu in življenju, vsemu tistemu, kar ti je pomembno, ko jih imaš šestnajst. Mislim, da si je Galeba največkrat zaželela neka punca iz Beograda, ki je potem vedno pela vodilni vokal našega neuglašenega plažnega zborčka. Ne spomnim se več njenega imena, prihajala je vsako poletje, z mlajšim bratom, po koncu poletja 1990 pa je nismo več videli v mestu. Predstavljam si, da je odtlej njeno prepevanje Oliverjevega Galeba odmevalo med zidovi beograjskih nebotičnikov, kjer je bil v resnici skoraj tako domač kot v Splitu, ki pa se je, roko na srce, nekako ravno v tistem času začel spreminjati. Širini duha in odprtosti, ki sta tudi sicer običajno značilni za obmorska pristaniška mesta, sta družbo in konkurenco začeli delati neka nova, vase zagledana, ozkosrčnost in klavstrofobična zaprtost, kot bi se mesto začelo obračati stran od morja v podnožje in onkraj planinskega masiva, pod katerim je, vsa ta dolga stoletja, raslo, s katerega pa so se sedaj, nošeni z vetrom z Dinare, valili neki drugačni ritmi, odmevali neki novi verzi, o neki drugačni ljubezni, ne do ljudi, ampak do – naroda, do domovine.

Ravno v tistem času sem ga tudi edinokrat videl in poslušal nastopati v živo. Klub se je, če se prav spomnim, imenoval Babylon No.1 in je redno gostil hrvaške pevce, pevke in skupine, ki jim je zaradi vojne v njihovi državi preostalo edino tovrstno nizkocenovno nastopanje po slovenskih diskotekah, s spremljavo, posneto na TDK-jeve ali BASF-ove kasete. Deloval je precej naveličano in se je, bolj kot z občinstvom, ukvarjal s čik pavzami, med katerimi je neumorno praznil škatlico Marlboro rdečih, katerim se je, to je povedal mnogo kasneje, imel zahvaliti za svoj značilni raskavi glas, ki je bil, sam na sebi, pričevalec nekega polnega, v nobenem pogledu polovičarskega življenja.

Maja se, v nadaljevanju pogovora, spomni, kako je med vsako nosečnostjo, hormonsko razmontirana, vedno jokala ob poslušanju Oliverja in je bil CD z njegovimi komadi skoraj tako zanesljiv kot Clearblue ter kako je bil Oliverjev CD osrednji del nekakšnega najinega porodnega načrta. No, v resnici je bil Oliverjev CD, ki naj bi nama milozvočno godel med neponovljivimi trenutki rojstva prvorojenca, vse, kar sva imela v porodnem načrtu, kar seveda kaže, kako nisva imela niti približne predstave o tem, kaj se v porodni sobi, med porodom, zares dogaja, in je na koncu ostal na dnu športne torbe, kamor sem ga optimistično spakiral nekaj dni pred odhodom v porodnišnico in šokiran pozabil nanj v trenutku prvega resnejšega popadka.

Ker se je počasi že večerilo, moška družba lastnika gostilnice pa je bila videti že pošteno utrujena od spontane pevske vaje med televizijskim dnevnikom, smo se odpravili nazaj v Pučišća, kjer nas je v osrednjem delu mesteca, na ploščadi pred župnijsko cerkvijo, pričakala množica ljudi, zbranih v molitvi za svojega preminulega junaka. Na kamnito steno je bil ves čas projiciran pevčev črno-beli portret, iz dveh zvočnikov pa so, ena za drugo, prihajale njegove pesmi. Na velikih LCD-jih po gostinskih lokalih, nabavljenih v času svetovnega prvenstva v nogometu, prizori iz Splita. Celo velo misto, zdaj spet videti, kot bi ga opisal Miljenko Smoje, je zunaj, na rivi, spet obrnjeno proti morju, s pogledom sledi svojemu poetu, ki še zadnjič pluje proti Veli Luki.

Ko se vsaj ne bi jutri spet obrnilo stran.

smE7T5_Ogjs