Počitnice v Noriškem kraljestvu

V teh dneh je po družbenih omrežjih zaokrožila knjiga z naslovom The truth is our most powerful weapon (Resnica je naše najmočnejše orožje), kjer na naslovnici kraljuje Janez Janša, okoli njega pa so portreti političnih zapornikov, h katerim se rad prišteva tudi sam. Ob Nelsonu Mandeli, Martinu Luthru Kingu in Bertrandu Russllu nas je najbolj razveselil portret Antonia Gramscija, ustanovitelja in vodje italijanske komunistične partije ter enega najpomembnejših marksističnih mislecev 20. stoletja, ki je umrl po tem, ko mu je zdravje opešalo v fašističnem zaporu. Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali se je v Janezu Janši ob prizoru sebe s Gramscijem prebudilo navdušenje mladostnega komunista. K sreči si nam s tem vprašanjem ni bilo treba predolgo razbijati glave, saj nas je kmalu razveselil njegov intervju na strankarski televiziji Nova24TV.

Intervju je dal ob strankarskem sestopu s Triglava (»SDS spet osvojila vrh Triglava«), v katerem je med drugim dejal, da pri levici ne gre za »ideologijo, čeprav skuša v ospredje postaviti kulturni boj, a za to ideologijo so materialni interesi«. Ob teh besedah je s prsti gestikuliral preštevanje denarja. Gramsci je očitno res dobro zasidran v Janševem srcu, saj je to prav parafraza njegove poante, da ideologija izhaja iz materialne dejanskosti, kar je pozneje uporabil tudi Althusser (»ideologija ima materialno eksistenco«). Janez Janša je tako v »kraljestvu Triglava« deloval kot pravi neomarksistični klasik, pogrešali smo le njegovo rdečo vetrovko iz zlatih časov, ki bi bila še danes prav šik hipsterski dodatek in primerna celo za kakšnega pogajalca Levice.

Preostali del ljubezenskega intervjuja sicer ni bil več tako teoretsko podkovan, slišali smo, da »Slovenija že od marca nima opravilno sposobne vlade, pa tudi prej je bila bolj tko, no«, ter njegovo željo, da bi preostale stranke nehale izključevati do vseh prijazno in vključujočo stranko SDS. Zgrožen je tudi nad tem, da davčne oaze, denimo Črna gora, v slovenskih bankah perejo denar, ob čemer je bržkone že pozabil na slavni bosanski kredit za svojo stranko.

Ko smo si ravno privoščili intervju, in ker nacionalka celo poletje ne vrti ničesar izvirnega, zato je v primerjavi z njo še Nova24TV pravi medijski spektakel, smo se na tej televiziji zadržali še nekaj časa. Deležni smo bili predvsem klišejev, denimo, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav ter da nam vlada globoka država. Ob poročilih vsak dan zavrtijo nekakšen »migrantometer« in povedo, koliko beguncev je prečkalo slovensko mejo, nato pa v studio pride nekdo, ki nas povabi, naj obiščemo spletno stran Nova24 in pred nami klika po njej ter govori, kako je Vinko Vasle napisal res »zanimivo in prodorno kolumno«. Polovica poročil je bila med drugim namenjena Jožetu Dežmanu in njegovemu dolgemu monologu, v katerem je napovedal, da bosta z Jožetom Možino doživela »mučeništvo«.