Nerazumljena tančica

Danska je sledila zgledu Francije, Belgije, Nizozemske, Bolgarije, Avstrije in nemške zvezne dežele Bavarske. Sprejela je zakon, ki prepoveduje zakrivanje obraza v javnosti. Zakon, usmerjen proti nošenju muslimanskih oblačil burke in nikaba, določa, »da bo z denarno kaznijo kaznovan kdorkoli, ki si bo s kosom oblačila zakrival obraz«. Na Danskem sicer živi 5,7 milijona ljudi, med njimi naj bi jih bilo približno 300 tisoč muslimanske veroizpovedi. Po podatkih iz leta 2010 si obraz zakriva zgolj 200 danskih muslimank.

Danska prepoved vnovič odpira javno razpravo o zakrivanju muslimank, pomenu tega in želji po prepovedi. Gre za zapleteno in zares dolgo zgodovino, je prepričan sociolog in religiolog dr. Aleš Črnič: »Koran nikjer neposredno ne pravi, da se mora ženska zakriti. Navsezadnje je vsaj delno zakrivanje znano tudi v krščanskih in predkrščanskih družbah, zato ni jasno, ali gre za del kulture ali religije.« Prepričan je, da si niti stroka ni edina glede pomena zakrivanja, saj ga moramo razumeti kot ukoreninjenega v zgodovinski kontekst. Brezčasne sodbe o zakrivanju so obsojene na nenatančnost. »V nekem obdobju je bilo znak zatiranja, spet v drugem simbol emancipacije.« Žal pa se vsa ta večplastnost danes, v času po 11. septembru, »splošči v črno-belo vprašanje«.

Tudi v slovenskem parlamentu smo pred kratkim slišali predloge o prepovedi zakrivanja obraza z nikabom ali burko. Februarja je poslanec SDS Branko Grims ob vložitvi novele zakona o varstvu javnega reda in miru v parlamentarni postopek dejal, da gre za zaščito vrednot »varnosti, evropske kulture in tradicije ter spoštovanja do žensk«. Pri tem velja dodati, da ni šlo za prvi poskus prepovedi, a tokrat so jo razširili na vsa obrazna zakrivala, kakršna recimo nosijo tudi protestniki, pri čemer se je Grims obregnil ob antifašistične protestnike.

»Vsakršno pozivanje k prepovedi burk v Sloveniji je izrazito politiziranje problematičnega odnosa do islama,« opozarja Črnič, »saj burk v Sloveniji enostavno ni.« Dodaja, da »četudi bi jih bilo 100 ali 1000, bi bilo to še vedno tako malo, da tega ne bi mogli razumeti drugače kakor prilivanje olja na ogenj hujskanja proti drugačnim«.

Dober primer takšne načrtne politike zbujanja strahu opazimo zadnje dni ob aferi turističnih »rjuharic«, muslimank, ki so na kopališčih oblečene v burkini, torej v kopalni nadomestek burk. Poslanec SDS je ob aferi na Twitterju nestrpno zapisal, da »bo po bojkotiranju @lidlSLO zaradi brisanja križev na cerkvah s svojih izdelkov očitno potrebno bojkotirati tudi Terme Vivat«.

Pri vsem je nemara najzanimiveje, da so desničarji, ki zahtevajo prepoved burk iz »spoštovanja do žensk«, praviloma med prvimi, ki nasprotujejo številnim pravicam žensk v Sloveniji, je prepričan tudi dr. Črnič. Trdi, da so raziskave neizpodbitne, med drugim jih potrjuje nedavno dogajanje v Švici. Tamkajšnja sodišča so presodila, da se muslimanski učenci morajo rokovati z učiteljicami, četudi naj bi jim to prepovedovala vera. Pri tem je legitimno in glavno diskurzivno orodje sodišč »zatrjevanje, da je naša evropska kultura kultura enakopravnosti spolov«. To je pomenljivo, saj je Švica precej za drugimi evropskimi državami splošno volilno pravico ženskam podelila šele leta 1971, zadnji kanton jo je priznal leta 1991. »V tej luči je smešno zatrjevati, da muslimani ogrožajo temeljno vrednoto enakosti med spoloma,« meni dr. Črnič.