Ekscentrični genialec

V zapisih o Arielu Pinku boste vedno našli izpostavljeno dvoje. Da je izrazit posebnež, včasih prikupno ekscentričen, včasih namenoma polemičen in zgagarski. In da je, kar je še pomembneje, nesporen glasbeni talent. Ko oboje združite, dobite enega najizvirnejših in najbolj avtentičnih (indie) pop ustvarjalcev zadnjih petnajstih let. Pisca pesmi, pevca in multiinštrumentalista, ki se je kot Ariel Rosenberg pred skoraj točno štiridesetimi leti rodil v Los Angelesu, bomo konec meseca prvič gostili tudi na naših odrih.

Pinkova ekscentričnost je sicer dvorezen meč. Brez nje njegova glasba gotovo ne bi bila taka, kot je, a mu je hkrati nakopala že marsikakšen glavobol. Pred štirimi leti so ga nekateri mediji razglašali za »najbolj osovraženega človeka indie rocka«. Naziv si je pridelal po seriji ogorčenih in sovražnih odzivov Madonninih fenov, potem ko je v intervjujih razlagal, da je sodelovanje s kraljico popa zavrnil zato, ker ne misli »reševati njene potapljajoče se kariere«. Resda se je potem hitel opravičevati, da naj bi le citiral šefe Madonnine založbe, ki so ga hoteli angažirati za to, da ji napiše nekaj pesmi, toda škoda je bila storjena. Tudi zaradi njegovih kontroverznih, kontradiktornih in ne vedno jasno izraženih stališč, zaradi česar ga novinarji pogosto napačno povzamejo. Še posebej ga je prizadelo to, da ga je kanadska indie zvezdnica Grimes obtožila mizoginije. »Ne sovražim nikogar, še najmanj Madonno, ki je posnela nekaj meni najljubših pesmi,« se je opravičil prek Twitterja in si hkrati sam pri sebi oddahnil, da kljub veliki medijski izpostavljenosti o njem očitno vendarle (še) ne vemo vsega.

Ja, Pink ni tipičen pop glasbenik. Nima ne menedžerja ne piarovca. Da ima rad zasebnost, je navsezadnje jasno že iz njegovih nadrealističnih besedil, v katerih z igrivimi, risankastimi besednimi igrami in namigovanji raje kot avtobiografske zgodbe ustvarja vzporedne svetove. V teh se enkrat ukvarja z nedolžno romantiko, hrepenenji in seksom, drugič s temačnejšimi temami razočaranosti in minljivosti, tretjič z vprašanji spolnih vlog in stereotipov. Na svoji zadnji, izvrstni lanski plošči Dedicated To Bobby Jameson je skozi tragično izkušnjo tega kultnega glasbenika, ki se mu je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obetala cvetoča kariera, a je nato zaradi osebnih frustracij z glasbeno industrijo potonil v pozabo, projiciral svoje začetke. Kdo ve, kje bi bil Ariel Pink danes, če ga leta 2003, takrat še pod psevdonimom Ariel Pink’s Haunted Graffiti, pod okrilje svoje založbe ne bi vzela indie pop zasedba Animal Collective. Priljubljenemu kvartetu se je odločitev, da mu založijo prve tri plošče, zdela tako rekoč samoumnevna. Zaradi njegovega izjemnega občutka za nenavadne harmonije, s katerimi je vzbujal nostalgijo po kalifornijskem surf popu zasedbe Beach Boys. In zato, ker, po besedah Panda Beara, »iz njegovih pesmi vre strast do ustvarjanja glasbe«.

Z glasbo se je resneje začel ukvarjati razmeroma pozno. Ker se je staršem zdelo, da ima večji talent za slikanje kot glasbo, se je konec devetdesetih vpisal na študij likovne umetnosti na cenjenem kolidžu CalArts, ki pa ga, ker so se bolj kot umetnosti posvečali tržnim strategijam, ni dokončal. Takrat se je spoprijateljil s sintpop posebnežem Johnom Mausom in se nekaj naslednjih nekaj let zakajal v enem od tamkajšnjih hindujskih ašramov. Ta izkušnja je očitno vplivala tudi na njegovo glasbo, ki pa je bila zaradi izrazite lo-fi estetike vsaj v začetkih prezahteven zalogaj za širše občinstvo. Izjemno spevne skladbe, v katerih je spretno in izvirno prepletal elemente folka, sintpopa, surf in glam rocka, (post)punka, disca in funka, so se sicer resda slišale kot radijske pop in rock popevke iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let. Toda zaradi »motečega« (kasetnega) šuma se je zdelo, kot da bi jih poslušali z na dno bazena potopljenega sprejemnika. Preveč čudaški je bil celo za fene takrat zelo izpostavljenih neofolkovskih mladcev, ki so se znašli na krilih (medijsko konstruiranega) krožka t. i. freak folkerjev.

No, je pa res, da so se Devendra Banhart, Joanna Newsom, Animal Collective, Sufjan Stevens in še nekateri takrat medijsko zelo podprti neofolkerji zelo očitno naslanjali na folkovsko zapuščino, Ariela Pinka pa sta vedno zanimala predvsem vintage pop in rock. Upravičeno. Imel je namreč izjemen posluh za pisanje vsaj na prvi posluh lahkotnejših pesmi, kar ga je, potem ko se je konec prejšnjega desetletja bolj kot šumu začel posvečati elegantnejši zvočni podobi, pripeljalo pod okrilje priljubljene, kultne založbe 4AD. Kot nalašč sta se ravno v tistem času pojavila še (spletna) žanrska hita hipnagogični pop in chillwave. In ker so njuni najvidnejši predstavniki kot svoj najpomembnejši vpliv navajali prav Ariela Pinka, je ta dobil še dodaten zalet.

S svojim bendom je začel nastopati na eminentnih svetovnih festivalih, za sodelovanje so ga novačili zvezdniki kova Miley Cyrus, Charli XCX in dvojec MGMT. Zdaj pa bomo tega genialnega posebneža naposled imeli priložnost spoznati tudi v Ljubljani. 

Koncert:
Ariel Pink
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 27. avgusta 2018