Žlahtni raziskovalec: Riko Debenjak

Ob 110. obletnici rojstva Rika Debenjaka so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči pripravili pregledno razstavo velikega mojstra grafike ter hkrati predstavili del njegovega slikarskega opusa, risb in knjižnih ilustracij. Opozoriti velja na njegovo vsestranskost – na karikature, ki jih je risal za časopis Pavliha, na sodelovanje pri restavriranju in kopiranju zgodovinskih fresk, pa tudi na scenografijo za balet Lisica Zvitorepka Igorja Stravinskega.

Glavna pozornost na razstavi je seveda posvečena grafiki, ki jo je raziskoval vse življenje in se v njej tudi ves čas izpopolnjeval. Štejemo ga za vodilnega predstavnika eksperimentalne grafike pri nas. Vendar eksperimenta, ki je dal vrhunske rezultate in je izhajal iz dobrega poznavanja grafičnih tehnik, tehnične dovršenosti grafičnega lista in globokega razmisleka o pomenu in estetski vrednosti grafike.

Riko Debenjak (1908–1987) je povezan z eno najuspešnejših slovenskih umetnostnih »blagovnih znamk«, kot ljubljansko grafično šolo označujejo v sodobnem strokovnem pojmovniku in jo s tem postavijo v kontekst mednarodne umetnostne ekonomije. V bistvu se je fenomen ljubljanske grafične šole začel prav z njim, z njegovimi hotenji in iskanji, potem ko je leta 1950 postal docent za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in je študentom dal podlago, da so z iskanji meja grafičnega medija skupaj ustvarili fenomen ljubljanske grafične šole. V šestdesetih letih je bila ta mednarodno opažena tudi zaradi odličnih protagonistov, poleg Rika Debenjaka so bili to Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Vladimir Makuc, Bogdan Borčič, Adriana Maraž, Janez Bernik, Andrej Jemec, Dževad Hozo itd. Za njeno promocijo je bil izrednega pomena ljubljanski grafični bienale, kjer je Debenjak pogosto razstavljal in prejemal nagrade, podobno tudi na drugih mednarodnih grafičnih razstavah v Tokiu, São Paulu, Krakovu, Aleksandriji ...

Ključno za njegovo poglobljeno raziskovanje grafičnih tehnik je bilo študijsko bivanje v znamenitem grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja leta 1957 v Parizu. Istega leta je nastala njegova antološka grafika Kraška kariatida. V tem obdobju je črpal motive iz okolice – za tihožitja, portrete, upodabljal je krajino, najpogosteje kraško in istrsko. Kmalu je poenostavljene organske oblike prilagajal geometrijskim in šel naprej vse do abstrakcije. Vešč je bil vseh grafičnih tehnik in jih je tudi kombiniral. Nekatere plošče/matrice je večkrat jedkal, jih tiskal v različnih barvah, matrice celo sestavljal in dobil vedno nove oblike in učinke. Sam proces tiskanja je bil zanj izrednega pomena. Kot rečeno, raziskovalni duh mu ni dal miru, nenehno je iskal in preizkušal.

Zanimala so ga temeljna vprašanja bivanja in človeške duše, upodabljal je različne tematike in motive. Na primer – ogled dokumentarnega filma o morskem dnu je v njem sprožil razmislek o prostoru in brezčasnosti. Tako je nastala serija grafik Morsko dno, kjer je ob grafičnih elementih barva postala osrednja nosilka sporočila. V ciklu, poimenovanem Sledi na ometu, se je približal principom takrat aktualnega informela, a hkrati še bolj razvil svoj način gradnje grafičnega lista. Pri ciklu Grebelca pa je v tehniki akvatinte matrico obdelal tako, da je dobil še dodatne reliefne učinke. Podobno sta nastajali grafični seriji Kamen in Drevo–skorja–smola, ko so se po dolgotrajnih postopkih večstopenjskega jedkanja in večkratnega odtiskovanja izoblikovale strukture in teksture, ki se zdijo naključne, a le na videz. Za njimi sta garaško delo in leta raziskovanj.

Kakorkoli pogledamo, zdi se, da je bilo leto 1957 v marsikaterem pogledu za Debenjaka pomembno. Ne zgolj zaradi študija pri Friedlaenderju in zaradi ocene stroke, da je v tem letu s kariatidami doživel prvi ustvarjalni vrhunec. Namreč, v času njegovega bivanja v Parizu je Sovjetska zveza izstrelila v vesolje prvi satelit v zgodovini človeštva – Sputnik 1. Ta dosežek znanosti in tehnologije ga je navdušil in hkrati osupnil ter bil povod za nastanek grafike Človek in prostor, ta pa je bila uvod v serijo metafizičnih grafik Magične dimenzije, ki so nastale kasneje v letih med 1967 in 1973. Vesolje mu je pomenilo hrepenenje in serija Magične dimenzije je iskanje »podobe« vesolja. Predstavlja pa tudi tehnično in duhovno sintezo njegovega raziskovanja. »S prividom brezčasne neskončnosti je svoj grafični eksperiment pripeljal do konca, njegova eksperimentalna grafika se je za vselej zapisala v slovensko umetnostno zgodovino kot njegov avtentični rokopis,« meni avtorica razstave Breda Škrjanec.

Riko Debenjak je s svojim življenjem, ki ga je požlahtnil z dobrimi dejanji in z enkratnim ustvarjalnim opusom, ena najpomembnejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. V samostojni Sloveniji smo kar predolgo čakali na njegovo pregledno razstavo.

Razstava:
Riko Debenjak
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 11. novembra 2018